Nedelo – Špela Žabkar: razgovor z Iztokom Tomazinom - Plazovi in slabo vreme
Nedelo, nedelja, 25. marca 2007
Aktualno
Žal je hitrost vzpona
prevečkrat pomembnejša od varnosti
»Nepotrebno tveganje s prenosnim telefonom v žepu in prepričanjem, da bodo reševalci prišli takoj, ko bo potrebno, je neodgovorno in nevarno,« poudarja Iztok Tomazin, dolgoletni gorski reševalec in vrhunski alpinist. Kot zdravnik letalec v helikopterju je minuli teden dvakrat poletel nad Mangart.
Ob tragični nesreči na Mangartu, ki jo je slovenska alpinistična in tudi širša javnost z žalostjo v srcu spremljala minuli teden, so se znova pojavila vprašanja o varnosti v gorah. Kaj narediti, če gre tam gori kaj narobe? Kako poskrbeti, da bo vzpon uspešen? Kaj vzeti s seboj, česa ne smemo pozabiti? Kje smo največkrat najbolj površni? Osnove sicer učijo v vseh alpinističnih šolah, a kljub temu izkušnje kažejo, da se vendarle in še kako hitro lahko zalomi. O tem, kaj vse morajo alpinisti odkljukati pred vzponom, smo se pogovarjali z zdravnikom Iztokom Tomazinom. Dolgoletni gorski reševalec je kot zdravnik letalec v helikopterju minuli teden dvakrat poletel nad Mangart. Naš sogovornik je pionir prostega plezanja v Sloveniji. Med drugim je vrhunski alpinist, ekstremni smučar in še bi lahko naštevali. Predvsem pa je Iztok Tomazin človek, ki se rad varno podaja v (za marsikoga) nevarne situacije.
Začniva z osnovnim vprašanjem: kako se alpinisti lahko pripravijo na vzpon?
Prva je, seveda, dobra telesna in duševna pripravljenost. Sodobni alpinisti kondicijo in uplezanost pogosto dosežejo v nižjih stenah in plezalnih vrtcih, v visokih gorah pa so okoliščine mnogo zahtevnejše, potrebne so izkušnje, sposobnost trezne presoje in optimalnega ukrepanja v kritičnih situacijah in še marsikaj.
In to je?
Pred vzponom se je nujno dobro pozanimati o vremenski napovedi, najbolje tik pred odhodom na turo, saj je stopnja zanesljivosti napovedi takrat največja. Podatkov na spletu in v medijih je dovolj. Zelo pomembni so tudi podatki o razmerah v gorah, še posebno pozimi. Načeloma razmere najbolje poznajo lokalni gorniki, veliko podatkov je tudi na internetu, zlasti na portalu gore-ljudje.net, na straneh alpinističnih odsekov in klubov, na raznih forumih, kamor alpinisti in turni smučarji sporočajo svoje izkušnje. Koristni so tudi osebni stiki. Če na primer kdo namerava plezati ali smučati v gorah nad Tržičem, smo tržiški alpinisti in gorski reševalci dober vir informacij o aktualnih razmerah, podobno velja za »lokalce« z drugih območij.
Kaj pa poznavanje poti, ki vodijo na goro in z nje?
Izredno pomemben, a dostikrat zanemarjen element priprave na zahtevno turo je načrt, kako ravnati, če gre kaj narobe. Krizni scenarij bi moral vključevati poznavanje različnih možnosti sestopa, bivakiranja, sporočanja klica na pomoči … Če greš na goro plezat težko smer, pa vsaj teoretično iz opisov in z zemljevidov ne poznaš normalnega sestopa z vrha v dolino, je to nepotrebno dodatno tveganje. Vedno ni mogoče, sploh v tujih gorah, natančno poznati vseh možnih sestopov, a treba si jih je ogledati vsaj na zemljevidu ali v vodniški literaturi, se pozanimati pri poznavalcih. Opažam tudi, da se predvsem mlajše generacije alpinistov zelo zanašajo na svojo treniranost in hitrost, zaradi česar včasih niso dovolj dobro opremljeni in pripravljeni, če se na turi zaplete.
Torej: vodniki, zemljevidi in pogovor s poznavalci, vremenska napoved, krizni načrt. Kaj pa tisto, kar največkrat pozabijo vzeti s seboj?
Hitrost vzpona je pač povezana s težo opreme, s težo nahrbtnika. Lažji ko si, hitrejši boš. Hitrost pa je lahko element varnosti v gorah. Planinci in alpinisti pogosto tehtamo, kaj bomo vzeli na turo, da bo nahrbtnik čim lažji, da se bomo lahko gibali hitro, a da bo v njem vse potrebno. In tako, zlasti pri mlajših oziroma manj izkušenih, včasih doma ali v avtu ostane oprema, ki bi bila ključna ob nesreči ali kakšnem drugem zapletu. Ko se zalomi, ko ne moremo naprej ali smo celo poškodovani, nam bivak vreča, »astronavtska folija«, rezervna topla oblačila, baterijska svetilka, prva pomoč, rokavice, pokrivalo, nekaj nujne hrane in pijače lahko zelo koristijo ali celo pomagajo preživeti, še posebno v zimskih razmerah. Glavna varnostna oprema postaja v zadnjem času mobilni telefon. Res je koristen, ne smemo pa pozabiti na rezervne baterije, saj se v mrazu hitro spraznijo. Še bolj zanesljiva je radijska postaja s frekvencami, na katerih delamo reševalci. Povsod v gorah pa ni signala prenosne telefonije. Toda telefon ne sme biti edini izhod v sili. Izkušnje gorskih reševalcev kažejo, da se mnogi zanašajo na mobilni telefon, češ če bo šlo kaj narobe, bomo že poklicali reševalce in nas bodo rešili.
Kar je napačno razmišljanje.
V veliki večini primerov nam res uspe pravočasno pomagati, žal pa ne vedno. Mobilni telefon je ravno v začetku tega meseca omogočil hitro in učinkovito pomoč mladim hrvaškim alpinistom, ki so ostali v Loški steni. Poklicali so na pomoč, ne premrzlo noč so srečno prebivakirali, naslednje jutro pa smo jih v tehnično zahtevni akciji rešili iz stene. Po telefonu smo se lahko dogovorili o načrtu akcije, kar je povečalo varnost in učinkovitost. Na Mangartu so bile okoliščine žal bistveno drugačne, od vremena, ki ni dovoljevalo takojšnje uporabe helikopterja, do razmer na gori, nevarnosti plazov ...
Se morda ravno mladi preveč zanašajo na mobilni telefon?
Ne gre samo za mlade, zdi se, da je ta miselnost vse pogostejša med planinci in alpinisti ne glede na starost.
Na kaj od naštetega alpinisti prevečkrat pozabijo?
Zagotovo na več varnostne opreme, na znanje in veščine, ki omogočajo preživetje v ekstremnih razmerah.
Pa komplet za prvo pomoč?
Seveda je treba imeti osnovno prvo pomoč vedno s seboj. Sem sodi tudi že omenjena »astronavtska folija«, nekaj zdravil in obvezilnega materiala. Te stvari niso težke, a za nekoga, ki želi zdirjati do vrha, je vsak dekagram odveč. Vendar našteto lahko reši življenje.
Kaj pa, ko se vseeno kaj zalomi? Alpiniste na tečajih učijo, kako ravnati, če se kaj zgodi, a v tistem šoku se marsikdo verjetno ne bi znašel. Denimo: plezaš v steni, nekaj ne gre v redu, soplezalec je nezavesten. Kaj zdaj?
Osnovne elemente samopomoči in prve pomoči učimo marsikje. Nekaj povsem drugega, včasih še pomembnejšega pa je sposobnost trezno, racionalno in učinkovito ukrepati v kritičnem položaju. To se da samo deloma priučiti, nekateri to imajo, drugi ne. To so med drugim lastnosti, ki ločijo preživele vrhunske alpiniste od pokojnih, če povem v prispodobi. A eno prvih konkretnih dejanj ob nesreči ali resnih težavah v Sloveniji je klic na pomoč, torej klic na 112. Operater zbere potrebne podatke in nato sproži reševalno akcijo, lahko pa ponesrečenega ali njegovega spremljevalca tudi poveže z zdravnikom, ki nato svetuje ukrepe do prihoda reševalcev.
Torej te zdravnik usmerja po telefonu.
To je mogoče po konferenčni zvezi prek številke 112. Ko se seznanimo s situacijo, lahko svetujemo. Kljub sodelovanju helikopterja lahko mine ura ali več do prihoda reševalcev in zdravnika na kraj nesreče, v slabem vremenu lahko traja še veliko dlje.
Z reševanjem v gorah imate dolgoletne izkušnje. Opažate, da alpinisti, pa naj bodo mladi ali stari, vedno znova ponavljajo iste napake?
Veliko jih je, ki s seboj nimajo zadostne zaščite pred mrazom. Včasih so slabo orientirani, izčrpani ali prestrašeni, ne morejo sestopiti. Pomembna je tudi rezervna plezalna oprema, ko se zgodi, da je treba sestopiti po steni navzdol. Seveda pa smo hitro pri preveliki teži, če bi hoteli imeti čisto vse za varno plezanje. Zato je treba narediti kompromis in se modro odločiti, kaj vzeti s seboj. Nujna oprema je astronavtska folija, bivak vreča, nepremočljiva vetrovka, pokrivalo, telefon ali radijska postaja in baterijska svetilka.
Hrana in pijača tudi.
Hrana niti ni tako pomembna kot pijača, za eno- ali dvodnevne ture zadostuje nekaj energetskih ploščic. Dehidracija je nevarnejša od kratkotrajnega pomanjkanja hrane.
Kakšno pijačo je priporočljivo imeti s seboj?
V osnovi imamo izotonične ali energetske napitke. Glede na intenzivnost in trajanje napora se odločamo, kaj in koliko bomo vzeli s seboj.
In izkušnje?
Izkušnje so relativen pojem. V 34 letih plezanja sem doživel veliko zelo težkih situacij od domačih gora do Himalaje. Tako kot večina preživelih sem imel kdaj tudi srečo, seveda v kombinaciji z zgoraj naštetimi dejavniki varnosti v gorah. Takih izkušenj ne dobiš, če nizaš samo vzpone v lepem vremenu in drugih varnih okoliščinah.
Izkušnje in sreča torej.
Kot sem že poudaril, je včasih življenjsko pomembna sposobnost pravilnega ukrepanja v kritičnih okoliščinah, ki je posledica znanja, izkušenj, osebnostnih lastnosti, intuicije in še česa. Včasih je to tisto, kar loči preživele od preminulih alpinistov ne glede na njihovo alpinistično znanje, treniranost, opremo in drugo. Seveda pa je nujno potrebno poskrbeti za varnost z dobro pripravljenostjo in opremo. Zanašanje samo na srečo ali druge lastnosti, ki jih morda imamo, je nevarno in neodgovorno.
Ne tvegajo pa le alpinisti, ampak tudi reševalci. Včasih se zdi, kot da prvi ne mislijo na druge.
Včasih reševalci tvegamo mnogo več kot alpinisti, seveda s čisto drugo motivacijo – pomagati nekomu v stiski. V zadnjem desetletju sta med reševanjem umrla dva slovenska gorska reševalca, pet jih je umrlo med reševalno vajo. To je tudi stvar osebne odgovornosti tistih, ki se podajajo v nevarnost. Večina nesreč v gorah se zgodi zaradi subjektivnih dejavnikov, torej jih je mogoče preprečiti. Nepotrebno tveganje s prenosnim telefonom v žepu in prepričanjem, da bodo reševalci prišli takoj, ko bo potrebno, je neodgovorno in nevarno. Seveda pa nobenega klica na pomoč ne odklonimo, vsakega jemljemo skrajno resno, čas za kritike in oštevanje je po reševanju.
Špela Žabkar
Plazovi in slabo vreme
V slovenskih gorah se je do zdaj smrtno ponesrečilo skoraj 1700 ljudi. Kroniko smrtnih nesreč v slovenskih gorah že 35 let vestno vodi kamniški zdravnik, alpinist in gorski reševalec France Malešič. Pred dvema letoma jo je objavil v knjigi Spomin in opomin gora, »pokojnim v spomin in živim v opomin«, kot je sam zapisal. Zajel je vse znane nesreče po letu 1800 in vključil tudi nesreče slovenskih alpinistov v gorah na tujem. Tako je bilo do leta 2004 vseh smrtnih žrtev 1679. Objavljamo seznam nekaterih najhujših gorskih nesreč pri nas.
– 24. decembra 1915, na božični večer, je v plazu, ki se je zrušil nad dolino Lepene, umrlo 58 avstrijskih vojakov, 40 pa jih je bilo laže ali huje poškodovanih in marsikateri je zaradi posledic umrl pozneje. V Lepeni je pokopanih kar 300 avstrijskih vojakov, umrlih v plazovih med prvo svetovno vojno. Na božični dan 1915 je denimo v plazu na položajih nad planino Duplje pod Krnom umrlo osem avstro-ogrskih vojakov (večinoma Slovencev).
– Pred skoraj natanko 70 leti, na velikonočni ponedeljek, 30. marca 1937, je na Storžiču pod plazom umrlo devet smučarjev, Tržičanov, ki so se udeležili smučarskega tekmovanja na severni steni gore.
– 28. maja 1950 je 13 plezalcev plezalo v dveh smereh Jalovca. V nenadnem poslabšanju vremena so v Hornovi smeri zašli. Sedem se jih je rešilo, dva, šele pripravnika, sta med bivakiranjem zmrznila. V drugi navezi je eden plezalec pri sestopu z vrha zdrsnil v kamin, tam omagal in zmrznil.
– Med 3. in 5. majem 1952 se je zaradi neizkušenosti in izčrpanosti v neurju in snegu v Dibonovi smeri v severni steni Špika smrtno ponesrečilo pet članov alpinističnega odseka Slovenska Bistrica.
– 30. avgusta 1957 so na vrhu Skute našli tri mrtve planince, ki jih je zadela strela.
– 13. junija 1970 so se v severni steni Velike Mojstrovke smrtno ponesrečili trije ljubljanski alpinisti, ki so plezali v navezi.
– 29. junija 1975 se je med reševanjem ponesrečenca s Češke koče v megli in dežju Pod Kranceljni ob vznožju Ledin zrušil helikopter. Poleg ponesrečenca sta umrla tudi pilot in zdravnik.
– 19. julija 1977 so trije plezalci v Dolgi Nemški smeri iz neznanega vzroka padli sto metrov z Nemškega stebra in bili takoj mrtvi.
– 29. junija 1982 sta v steni pod Mangartom po 24-urnem bivakiranju v slabem vremenu omagala alpinist in alpinistka. Le nekaj dni pozneje, 6. julija, je šla na goro skupina 19 otrok, starih od deset do štirinajst let. Ob sestopu po strmem travnatem pobočju v megli je enajstletnik zdrsnil 150 metrov globoko in umrl. Na Mangartu se je v zadnjih 35 letih smrtno ponesrečilo skupno 15 ljudi.
– 2. novembra 1984 se je v megli nad Blejsko Dobravo zrušil helikopter, v katerem so bili pilot inštruktor, znani alpinist Aleš Kunaver in ugledni nemški alpinist s soprogo. Helikopter je zadel ob vrhove macesnov in smrek in strmoglavil; nesreče ni preživel nihče.
– 24. julija 1986 so med sestopom z vrha Grintovca proti Češki koči na Kremžarjevi poti v slabem vremenu umrli štirje nizozemski planinci.
– 24. decembra 1995 sta odšla v gore vrhunska alpinista 
Stane Belak - Šrauf in Jasna Bratanič – in se nista nikoli vrnila. Našli so ju šele spomladi, pod Malo Mojstrovko, pod seboj ju je bil pokopal plaz. Istega dne je bil plaz usoden tudi za planinca iz Mengša, ki se je še z dvema vzpenjal po dolini Krme proti Kredarici.
– 28. septembra 1996 so med nočnim vzponom na Krn zdrsnili in se ubili trije italijanski alpinisti.
– 10. junija 1997 se je med vajo slovenskih gorskih reševalcev letalcev na Okrešlju zgodila helikopterska nesreča, v kateri je umrlo pet reševalcev.
24. junija lani je med sestopom z Ozebnika planinka med sestopom z derezo zataknila hlačnico, izgubila ravnotežje, začela drseti in pri tem zbila dva planinca. Po 300 metrih drsenja je živ ostal le en planinec.