Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Med bajtarji:

  25.02.13, 21:00


G-L: Zasnežena planina pričakala pastirčke


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 



 

sreda, 27. februar 2013, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1500

Delo.si/Panorama - Petra Grujičić: ... nobene elektronske pošte, samo zabava v živo

Vreme na Veliki planini je prestrašilo udeležence tradicionalnih počitniških Pastirčkovih iger, trdoživih bajtarjev ne more nikoli.

Do začetka počitniških 28. Pastirčkovih iger je bilo le še nekaj ur čas. Jih bodo res izpeljali? Bodo, pa četudi bi se mučili za enega samega otrok. Kajti sobotno jutro ni ravno vabilo iz toplih postelj. Vso petkovo noč je snežilo in tudi zjutraj ni prenehalo. Nebo je bilo megleno in zrak ohlajen na kakšnih –10 stopinj. Parlament, kakor pravijo koči Agrarne skupnosti Velika planina, v kateri bi se morali nastaniti, je bil prekrit s snegom. Proga ob njem, ki bi morala gostiti počitniške smučarje do 14. leta, je bila zametena. Da bi vrgli rokavice v sneg? Nikakor, bajtarji so zvesti tradiciji. Pa so hrenovke in čaj skuhali kar v Dolinškovi koči, »ki jo ima v najemu Jure«, in so se skozi sneg lažje prebili vanjo, progo ob njej pa jim je tik pred zdajci utrdil snežni teptalec.

Ob enajstih se je začelo. Napetost je rastla. Po progi se je ob glasnem navijanju spustil prvi tekmovalec. Za njim drugi. Pa tretji. Četrtega že ni bilo več. Pogumnih, ki bi jih ne preplašil mraz in tisti meter in nekaj snega, skozi katerega so trdoživo kukale zametene pastirske bajte, je zmanjkalo. Medalj in hotdogov za pogostitev ni. Lani so imeli 27 tekmovalcev pa so se tudi letos optimistično pripravili na številčno udežebo.

S srcem v meglo ali dež

Na Veliki planini pač nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ. »Veliko obrazov ima,« je spomnila Helena Plahutnik, bolj znana po bajtarskem imenu Mojca. V soboto se je iz neprijaznega ledenega jutra porodil presenetljivo pravljičen sončen dan, a so nedaleč stran na svoj nastop že čakale meglice. »Velika planina je enkratna. Je kraljica, ki ji pod soncem ni enake. Doživljamo jo s srcem in z dušo. Pa če gremo v meglo, dež ...« Heleni so v oči privrele solze.

Vsak obraz njene planine ji je ljub, pa čeprav so zime danes povsem drugačne, kakor so bile od leta 1930 naprej, ko sta se brata Rajko in Slavko Gregorc domislila, da bi najela Hauteževo bajto, edino, ki je takrat imela okno. Vanjo sta postavila gašperček in v njej bivala, medtem ko sta na planini smučala.

»Takoj sta dobila posnemovalce, kmetje pa so ugotovili, da jim bajtarji ne delajo škode, temveč jim pozimi bajte zračijo in zanje skrbijo. Dali so narediti okna in rodila se je simbioza med kmetom, ki je poleti gor pasel živino, in bajtarji, ki so bili tam pozimi,« je razlagal župan Vinko Poličnik. Bajtarji ga imajo že od nekdaj in zdravnika, kuharja, markaciste, kulturnico, gospodarja, policista, kanonika, župnika in še koga tudi.

Vendar v svojo druščino niso sprejeli kogar koli. Novi član je moral biti dobrovoljen in v najemu je moral imeti bajto. Danes jo je težko dobiti. Najemnike ima le še kakšnih deset bajt od okoli stodvajsetih, ostale imajo kmetje zase. Po vojni je bilo ravno nasprotno, a je bil to čas, ko na Veliko planino še ni vodila cesta in so kmetje bajtarje potrebovali. »Včasih smo gor vse nosili peš. Na hrbtih. Drva smo vlekli z mulami. Prva leta je bilo kar težko,« se je spomnil živahen Lojze Menegalija, ki ima že 42 let v najemu isto bajto. Zanjo ne plačuje najemnine, kakor je skorajda nihče ne. Najemnino oddelajo tako, da kmetu pomagajo vzdrževati bajto, ograjo, cesto, sodelujejo pri njegovi »tlaki« ...

Vsaj to se ni spremenilo, veliko drugega se je. Tako zime, ki so bile zadnjih pet, šest let bolj zelene kot snežne, kakor ljudje. »Mi smo gradili na pogovoru, prirejali smo srečanja po bajtah. Zdaj si mejlajo iz cimra v cimer,« je bila nezadovoljna Helena. Bajtarji ostajajo zvesti naravi in živemu človeškemu stiku. Med novimi člani se hitro pokaže, iz kakšnega testa je kateri. Tisti iz napačnega kmalu obupajo, tisti iz pravega se dobivajo enkrat na mesec in resno pripravljajo osrednje prireditve, vmes pa poskrbijo še za tiste, javnosti manj znane.

In se na planini zabavajo. »Ko greš zjutraj k sosedu na kofe, ne pozabi vzeti s sabo svetilke,« je eno izmed pravil, ki se ga je na planini pametno držati. »Včasih smo v petek prišli gor in je noč trajala do ponedeljka,« je izkušnja, ki si jo delijo in jo v glasnem smehu posredujejo naprej. Ni ga čez druženje po bajtah, pa četudi so majhne. Na »poslednji večerji,« kakor so mimogrede poimenovali sobotno malico, se je v Dolinškovo uspešno zdrenjalo dvanajst ljudi. Bilo je udobno, domače in prijetno, predvsem pa glasno.

Iz druženja v subkulturo

»Smo kot družina,« je že zjutraj razložila Darja, bolj znana kot Mravljica, ki je z družino bajtarka šele dobrih pet let. Na Veliko planino je hodila že prej, vendar jo zdaj doživlja drugače. Zakaj? »Zaradi družbe in prireditev. In filozofije bajtarjev.« Kaj ta obsega? Povezovanje in druženje ljudi iz vse Slovenije. Z bajtarstvom so sicer res začeli ljubljanski in kamniški študentje, a se je počasi razširilo po vsej državi in se z leti spremenilo v svojevrstno subkulturo, ki pa je morda sploh ne bi bilo več, če bi po vojni zaživela ideja, po kateri so hoteli bajte spremeniti v zadružne hleve. Kmetje so se uprli, ob njihov bok je stopil Vlasto Kopač. Plečnikov učenec in bajtar po duši je Veliki planini dal njeno bajtarsko podobo in jo uspešno zaščitil pred prevlado modernizma, se spomnijo. Tretjega junija bo od njegovega rojstva minilo 100 let, ker pa letos 120 let praznuje tudi Planinska zveza Slovenije in mineva 100 let od rojstva legendarnega Tineta Orla, bo priložnosti za oziranje v preteklost še veliko več.

Vendar je že povsem navaden pogovor prežet z zabavnimi anekdotami preteklih dni. Bajtarji tiste, povezane z vremenom, kar stresajo iz rokava. Nekoč, kakšnih 10 ali 15 let nazaj, pripovedujejo, so po snegu gazili do ramen in kopali kanale, da so se sploh prebili do bajte. Ko se je spustila megla, svoje pogosto niso našli, četudi je ni prekrival sneg. »Kdor trdi, da se na Veliki planini ni izgubil, ni bil pogosto tukaj,« se v smehu strinjajo. Veter je zgodba zase. Včasih je pihalo, »da si bil kot slečen«, se je spomnil Lojze Menegalija, in so morali otroke trdno držati, da jim jih ni odneslo.

Nujno k Petru

V soboto je bil dan čudovit in tudi meglice v daljavi so vzorno čakale na čas vrnitve v dolino. Ampak bajtar ne more nikoli naravnost domov. »Če se nisi oglasil pri Petru, nisi bil na Veliki planini,« razložijo.
Peter Dolinšek je lani veličastno obeležil svojih 80 let. Od tega jih je 50 preživel na Veliki planini, v bajti z izbo, v kateri ob leseni steni stoji postelja, se ob drugi raztezata klop in prostrana miza, ob tretji peč in kuhinjski elementi. Na stolu stoji lavor z vodo, ker tekoče ni, v kotu se skriva stari šivalni stroj Singer. Odkar je sam, v bajti, v kateri je stalno prijavljen in v njej ni dovoljeno nikogar vikati, živi s psičko Murko. Je odsev svojega gospodarja – prijazna in gostoljubna.

Nedavno je Petra mučilo zdravje. V ljubljanski bolnišnici so bili osupli nad številčnostjo njegovih obiskov. Niso mogli vedeti, da so vrata njegovega doma široko odprta in da so ljudje zdaj k njemu prišli pač v bolnišnično sobo. Našli so ga, čeprav se včasih zgodi, da kakšnega bajtarja tudi ne. Tako so vajeni bajtarskih imen, da se po pravih med sabo včasih sploh ne poznajo. In spet anekdota o tem, kako so v bolnišnici Golnik iskali Stegno. Vratarju se tudi sanjalo ni, o kom govorijo, oni pa so ugotovili, da nihče med njimi ne ve, kako je njihovemu rednemu članu v resnici ime.

Petra poznajo vsi. Potko do bajte si odmeče sam in se okoli štirih popoldne po udirajočem se snegu odpravi v kočo Zeleni rob. »Če je družba dobra, se zadržim malo dlje,« je razložil žilavi gospod v kavbojkah in zeleni jopici, ki je bil na morju le enkrat in si nikoli več ni zaželel, da bi se vrnil. Tudi mlajši bajtarji planin ne bi zamenjali za morje. In najem bajte na Veliki planini tudi slučajno ni primerljiv z vikendom na morju, pravijo. Zaradi družbe in zaradi aktivnosti.

Naslednja prireditev bo prvomajski turni smuk. Morda se jim bo do tedaj pridružil še kakšen nov član, vendar bosta morali miniti dve leti, preden ga bodo počastili s prvo značko. Če bo prestal krst. »Bil je naporen, a sem ga preživela. Stežka so me spustili naprej,« se je smejala Darja. Ko bo bajtarka 30 let, bo dobila zlato značko z diamantom.

Petra Grujičić  
Foto: Mavric Pivk  

eXTReMe Tracker