Delo, Šport: ... Nepalski vodniki se šolajo v Manangu
Jugoslovanski prispevek Nepalu je šola za gorske vodnike, ki jo je omogočil zvezni zavod za kulturo in tehnično sodelovanje SFRJ
LJUBLJANA - Precej časa so trajali pogovori in preučili so več lokacij, eno tudi pod vznožjem Everesta, predno so letos spomladi pričeli graditi šolo za nepalske gorske vodnike v dolini reke Marasiandi. Načrte so pripravljali naš biro Tivoli, konstruktorji koprskega Stavbenika, adaptacijo le-teh pa je pripravil Brane Perko, ki je tudi vodil začetna dela. Kasneje pa sta ga pri nadzoru nadomestila Peter Janežič in Aleš Kunaver, s sredstvi pa ga je omogočil Zvezni zavod za kulturno in tehnično sodelovanje SFRJ.
Šola, ki so jo zgradili za nepalske razmere v neverjetno kratkem času, uradno pa jo bodo odprli spomladi prihodnje leto, je dar narodov in narodnosti Jugoslavije ljudstvu Nepala. Turizem, ki je ena njihovih najbolj rentabilnih in perspektivnih dejavnosti, se namreč ne more razvijati brez strokovno usposobljenih gorskih vodnikov. Teh pa doslej niso imeli. Bili so le višinski nosači, največ iz rodu Šerp, ki pa so med odpravami strokovno le malo pridobili. Za gradnjo šole je fond solidarnosti z neuvrščenimi deželami in deželami v razvoju naše države dveh obrokih prispeval nekaj manj kot 1,3 milijona dinarjev.
Prvih 18 izprašanih vodnikov
Ker so delali tudi v času monsuna, je bila v drugi polovici avgusta učilnica v novi šoli pripravljena za sprejem prvih gojencev. In 26. avgusta se je v Dumreji, do koder vodi cesta iz Kathmanduja, začel prvi tečaj. Trije naši inštruktorji: zdravnik Jože Andlovic, Danilo Cedilnik in Nejc Zaplotnik ter dva iz nepalske planinske organizacije: Šerpa Sonan ter Sambu Tamang, pa so prevali ekipo 20 tečajnikov, ki jih je po posebnih kriterijih izbrala Nepal Mountaineering Association.
Trojici naših alpinistov se je kasneje pridružil še Aleš Kunaver in skupaj so vodili tečaj vse do 4. t. m. Vrstila so se predavanja, imeli so teden skalnega in ledenega plezanja v neposredni bližini baznega taborišča za Anapurno II, pa tudi prikaz smučanja in podobno. Pozabili pa niso tudi na vzpone in jih opravili kar štiri, vse na višino prek 6000 m. Najprej je bil na vrsti prvi pristop na še neimenovan vrh (okoli 6000 m), ki se bo poslej imenoval po enem od ponesrečenih udeležencev prve samostojne nepalske odprave. Sledila je tura na 6091 m visoki Pisang Peak, potem pa po novi smeri (prek krušljive skalne V stene) še na Chulu (6450 m), za konec pa se je naša četverica sama povzpela na še deviški vrh (okoli 6200 m), v skupini Chulu.
Sklepne izpite, ki mu bi moral prisostvovati tudi napalski minister za turizem s sodelavci, pa žal letalo zaradi slabega vremena ni moglo poleteti, je opravilo 18 udeležencev, med njimi tudi tri ženske.
Velika enonadstropna stavba
Poslopje šole za gorske vodnike v Manangu je enonadstropna zgradba v obliki črke L (s stranicama 21 in 19 m), v katere kompleksu je tudi ograjeno in tlakovano dvorišče (15 x 10 m), ki bo v prihodnje služilo kot učilnica na prostem. Učilnica v izmerah 7 x 10 m je verjetno ena največjih zunaj glavnega mesta, zelo prostorna je tudi skupna spalnica v zgornjem prostoru, ne manjkajo pa tudi skladišča, upravni prostor, velika kuhinja in drugo. V šoli bo brez težav nastanjenih najmanj 40 tečajnikov, v primeru večjega obiska pa se jih bo lahko stisnilo še precej več.
Za razvoj šole, ki jo sedaj upravlja nepalska planinska organizacija, kot svetovalni organ pa jim bo še naprej pomembno, da stoji v neposredni bližini novega gorskega letališča. Če bo šlo vse po sreči, pa stavba in nje oprema ne bo edina oblika pomoči dolini pod Anapurna Himal. Vaščani sedmih vasi, ki vse leže nad višino 3000 m so si s prostovoljnim delom in samoprispevkom že pripravili traso dovodnega kanala za bodočo mini hidrocentralo. Nepalska vlada pa je že pred letom dni s posebno noto našim organom zaprosila za elektrifikacijo doline. Sedaj so tudi za to akcijo zbrane že vse ponudbe in upajmo, da bodo zagotovljena tudi sredstva v višini nekaj manj kot 2 milijona dinarjev.
Za šolo je že sedaj po svetu veliko zanimanje. Mednarodna planinska zveza UIAA obljublja inštruktorje, planinske in turistične organizacije pa bi jo rade najele za svoje akcije. Tečaji za gorske vodnike bodo namreč le enkrat do dvakrat letno, vmes pa (saj naj bi se finansirala iz dohodkov) naj bi odprla vrata turistom. Pokrajina je za kaj takega kot nalašč. Lepe in tudi visoke gore, med katerimi ne manjka neosvojenih vrhov nepreplezanih sten, dopolnjujejo cilji za lažje planinske ture. Ne manjka pa tudi prostornih pobočij za smučanje.
FRANCI SAVENC
Iz zapisnika KA PZS
Področni zbori alpinistov naj bi bili v drugi polovici novembra. Za Gorenjsko naj bi ga sklicala AO Kranj in snovi za pogovor ne bo manjkalo, prav tako pa ne diapozitivov za popestritev zbora ne. Ljubljanski zbor alpinistov pa bi bil morda lahko združen s »srečanjem slovenskih alpinistov«, ki naj bi bil takoj po zboru načelnikov sredi decembra.
Da bi lahko v redu opravili vse te zbore, morajo vodstvo AO ter AS pripraviti popolna poročila, pa tudi predloge za pohvale (ločiti perspektivne, tiste, ki jih predlagajo za vrhunske dosežke in prav tako alpiniste, ki naj bi prejeli priznanja, za organizacijsko ter vzgojno delo). Prav pa bi bilo tudi, če bi natančneje pregledali seznam kategoriziranih alpinistov in predlagali (seveda z argumenti) dopolnitev.
Konec novembra ali prvi polovici decembra naj bi bili tudi izpiti za gorske vodnike. Kandidati morajo poslati sezname (potrjeni s strani vodstva AO) vseh vzponov ter priporočilo AO in PD.
Komisija za alpinizem PZS je prejela tudi program sedmih alpinističnih smučarskih tečajev v ENSA Chamonix, ki bodo med 22. novembrom do 22. marca. Kandidati morajo obvladati francoščino, kar dokažejo s potrdilom filozofske fakultete ali zavoda za intenzivne tečaje.
Izpopolnjevanje na Turncu
Komisija za alpinizem PSZ vabi v soboto 20. t. m. pod šmarnogorski Turnc, kjer se bo ob 9. uri pričel seminar o tehniki plezanja, združen s pregledom novosti. Poudarek bo na poenotenju tehničnih manevrov. Vabljeni so še posebej načelniki, vodje AŠ, kandidati za AI in GV in tisti, ki so izpite že opravili ter vsi, ki jih zanima tovrstna tematika.
Demonstracijo varovanja s polovičnim bičevim vozlom bo vodil Tone Jeglič, pregled tehnike plezanja Zvone Korenčan in Tone Sazonov, ogled ustavljanja padcev Sandi Blažina, na novo urejeni Turnc pa bo razkazal Jure Ulčar.
V PLEZALNEM VRTCU - Dobre možnosti za trening alpinistov pod Šmarno goro (Foto: Stane Klemenc)
Pričetek šole v Škofji Loki
Alpinistični odsek PD Škofja Loka nas je obvestil, da bodo v četrtek ob 19. uri pričeli v prostorih Puštalskega gradu z novo alpinistično šolo. Vodil jo bo Damjan Vidmar, predavanja bodo vsak četrtek, za druge akcije pa se bodo dogovarjali z udeleženci sproti.
Predavanje o podzemlju
Foto - kino klub PZS je za danes ob 19.30 pripravil predavanje o delu jamarjev. Prikaz diapozitivov bo imel Zdravko Kramar v prostorih Planinske zveze Slovenije, Dvoržakova 9/1.
Nekaj ponovitev
V četrtek 4. t. m. sta Ljubo Hansel in Ivo Veberič (oba AO Kozjak) ponovila smer JLA v Šitah. Istega dne sta Janko Humar (Bohinj) in Franci Topolovec (TAM) preplezala Zajedo Travnika, Tučič Jože (TAM) pa sam Direktno smer v Jalovcu.
V nedeljo 7. t. m. sta Janko Plevel in Violeta Potočar (oba Kamnik) ponovila Črnolaskino smer v Vežici. Tri dni za njima pa sta Milenko Arnejšek (Akademski AO) in Zoran Radetič (Črnuče) preplezala Zajedo usmiljenja v isti steni.
Novice iz Novega mesta
Čeprav precej oddaljeni od gora in brez prave tradicije, novomeščani ne počivajo. Avgusta sta dve navezi plezali v Tamarju, eno pa na Ledinah. Konec avgusta so bili potem še na Kokrskem sedlu, s katerega so opravili dve ponovitvi v navezi in dva solo vzpona v Kalškem grebenu, na Vršiču pa so plezali v Mali Mojstrovki. V začetku septembra je Mokotar sam ponovil Zahodni steber v Dovškem Gamsovcu z novo vstopno varianto (130 m, IV+). Dva člana (Golob in Železnik) pa sta bila na ogledih v gorah nad Chamonixem ter se pri tem povzpela tudi na Mont Blanc.
Vzponi Novogoričanov
Ivan Rejc in Milan Velikonja sta 16. septembra opravila 1. ponovitev smeri »Ahaha« v Velikem špičju; ocena V, 500 m, 6 ur. 30. septembra sta Zoran Skubin in Davorin Žagar (Akademski) preplezala novo smer v V steni Malega Skednja. Imenovala sta jo NNNP, ocenila pa s VI-, A2/V+, A1. 4. t. m. sta Jože Brezavšček in Ivo Rutar ponovila Direktno v Velikem Špičju, nato pa Brezavšček sam še, Kaminsko v isti steni. Sestopila sta po novi sestopni varianti (II-III) desno od zahodnega raza. V nedeljo 7. t. m. pa sta brata Pavel in Peter Podgornik preplezala novo smer v SV steni Jerebice. Matijev steber sta ocenila s V, 550 m, 12 ur. V četrtek 8. novembra se bo tudi v Novi Gorici pričela alpinistična šola, za katero že sedaj velja veliko zanimanje. Predavanja bodo ob četrtkih (ob 19. uri) v prostorih EGŠC na Cankarjevi 10, praktične vaje v plezalnem vrtcu na Čavni, zimski del pa na Kaninu.
Za našo legitimacijo
Predsednik češkoslovaške federacije alpinistov Tibor Surka je sporočil, da imajo naši alpinisti z overovljeno izkaznico enake pravice do hoje izven nadelanih poti v tatranskem nacionalnem parku kot njihovi. Podobno velja tudi za Poljsko, le da morajo imeti njihovi alpinisti še posebne kartone (poleg izkaznice). Čeprav imajo nekateri ukrep o prepovedi hoje izven nadelanih poti na območju TANAP kot zaviranje planinstva, pa je bil nujen. Samo slovaški del Visokih Tater obišče na leto 10.000 in več alpinistov, planincev je celo več milijonov - območje pa sorazmerno majhno.
Jubilej poljskih reševalcev
Poljsko reševalno službo so ustanovili že leta 1909, danes pa ima njihova GRS močno organizacijo z ekipami v vseh planinskih področjih države.
Na proslavi, ki je bila v Zakopanih in so ji prisostvovali tudi visoki politični delavci ter predstavniki tujih organizacij, so poljski GRS izročili eno najvišjih poljskih odlikovanj, visoka priznanja po so dobili tudi Tadeusz Gonzenica, Stanislaw Maruzar in Josef Uznanski, znani poljski reševalci ter Jan Komarnicki, vodja njihove službe.
Kako financirajo odprave?
Ne samo pri nas, tudi drugod po svetu se neredko vprašujejo, kako nekatere organizacije financirajo alpinistične odprave.
Češkoslovaška odprava na Makalu (1976) je napr. stala 1.400.000 Kčs. Toda samo za film jim je TV dala 300.000 Kčs! Bilten z reklamami, ki so ga izdali, jim je prinesel 108.000 Kčs, pa še prav ličen je in poučen (v grobem obravnava vse dosedanje odprave). Akademija znanosti je prispevala 250.000 Kčs, od tega precej v devizah, ker je bilo vključeno tudi nekaj znanstvenega dela. Češka in slovaška vlada sta prispevali vsaka pa 200.000 Kčs, preostanek pa je prispevala njihova vrhovna športna zveza.
Tudi poljskim odpravam zelo veliko »pomaga« njihova TV. Za film »Lhotse - 74, zima« so dobili kar 700.000 zlotov, pri čemer je obračun odprave (prvič pozimi na osemtisočaka) prikazal 3,5 milijona stroškov. Zanimivo je, da jim je kar 12.000 dolarjev prispeval nek rojak, ki sedaj živi v Švici. Sicer pa jim je v petih letih, odkar so našli stik z njim, poslal že prek 50.000 dolarjev in za morebitno odpravo na Everest je že obljubil 17.000 dolarjev. Sicer pa jim večino sredstev za državne odprave prispeva osrednja športna zveza. Zanimivo je bilo tudi financiranje odprave na Gašerbrum (ženske in moške). Kar 4.000 dolarjev so dobili od njihove potovalne agencije Orbis za reklamo na kamionu, 200.000 zlotov je prispevala alpinistična federacija (ni bila državna odprava), preostanek - do zneska 2,5 milijona - pa so zbrali prek TV, fizkulturne zveze in raznih delovnih organizacij.
Na Poljsko trije opazovalci
Komisija za alpinizem PZS se je na zadnji seji med drugim odločila, da nas bo na mednarodnih tekmah v skalolazenju neuradno zastopala trojica: Milan Gladek, Željko Perko in Slavko Šikonja. Čeprav skalolazenje ni alpinizem, kvečjemu vzporedna športna aktivnost, velja vse take in podobne dejavnosti nenehno spremljati in analizirati.
Povsod težave s kočami
Ugotovitve delegacij PZS in PZH - Izmenjavo s SZ prevzame Hrvatska
LJUBLJANA - Pred dnevi so Slovenijo obiskali zastopniki Planinske zveze Hrvaške, ki so z gostitelji obiskali Vršič, Trento in Kanin ter Žabnico pri Trbižu. Med ogledom mladinskega planinskega izobraževalnega centra v Bavšici, gradnje koče na Kaninu in obiskom v postojanki SPD Trst v Žabnici, pa so imeli tudi tehtne pogovore.
Osnovna tema pogovorov je bila problematika visokogorskih planinskih postojank, njih oskrba in vzdrževanje. Na tem področju je veliko težav v okviru ene in druge organizacije. Nič manj pomembni niso bili pogovori o kolektivnem vodstvu in sploh novi organiziranosti v planinski organizaciji. (V Sloveniji to ureja IO kot kolektivni vodstveni organ). Z alpinističnega področja pa je bilo dogovorjeno, da izmenjavo s sovjetskimi alpinisti za prihodnje leto prevzame Hrvaška. V prihodnje bodo srečanja maja in septembra.
F.S.
Gneča na Kredarici
Zmogljivosti te naše najbolj obiskovane visokogorske postojanke so odločno premajhne - Hitrejša akcija za povečanje tega doma
LJUBLJANA - Naneslo je, da sem se srečal z gospodarjem Kredarice Stanetom Kersnikom in letošnjim oskrbnikom te naše najvišje planinske postojanke Rudijem Povšetom. Stekel je pogovor, ki ga deloma povzemam, saj je Kredarica ena tistih planinskih postojank, o kateri zadnje leto veliko govorimo. Spričo živahnih prizadevanj za povečanje koče, v katera je zajetih čedalje več Slovencev je toliko pomembneje vedeti kaj več o utripu življenja na Kredarici, kakor ga omogočajo sedanje razmere in okoliščine. Dobro je vedeti, s čim se srečuje obiskovalec koče, pa tudi to, kako gre planincu aktivistu in delavcu koče.
Koča je premajhna, njeno oskrbovanje pa združeno s številnimi težavami. Naj stvar obračamo kakorkoli, vselej se pokaže, da je zmogljivost Kredarice odločno premajhna.
Ne gre za dni, ko je obisk umirjen ali slab zaradi neustreznega vremena. V mislim imamo sobote in nedelje, praznike in dneve, ko se namenijo na vrh skupine več deset ali celo nekaj sto planincev hkrati.
Tako je bilo v preteklih letih, tako je bilo letošnjo sezono. V začetku septembra so se namenile na Triglav obenem naše ženske, pa železarji, mladinska šola nekega našega kraja na Koroškem, člani PD Koper ter skupini LB in izvršnega sveta. Seveda ni manjkalo običajnih, nevezanih planincev, ki so se - tako kot vedno - odpravili na goro sami ali v manjših skupinah. Res je, da niso vsi iskali zatočišča na Kredarici, pa jih je bilo kljub temu kar tja okrog 400.
To pomeni za Kredarico hudo preizkušnjo, saj znašajo njene zmogljivosti le 120 nočišč in nekako isto število prostorov v obednicah oziroma dnevnih prostorih.
Taki in podobni dnevi so neprijetni za obiskovalce, nič manj pa za delavce koče, ki delajo tudi po 16 ur na dan, se posvečajo gostom in drugim opravilom.
Če prihod posameznikov v glavnem ne povzroča težav med tednom, pa bi nekaj morali storiti, kadar gre za organizirane skupine. Ne bilo bi slabo, če bi organizatorji izletov že dosti zgodaj javljali, kdaj nameravajo povesti svoje ljudi v svet okrog Triglava ter bi planinska organizacija uskladila koledar akcij in slednje enakomerno porazdelila skozi vso sezono. K temu bi lahko prispevale tudi delovne organizacije, ki naj bi kolektivne dopuste načrtovale za pohod na gore zlasti v času med nedeljo in soboto, ne pa samo ob koncu tedna.
Nikakor pa mere tegob ni konec z množičnimi izleti. Velik del nevšečnosti odpade na pomanjkljivo srčno in splošno kulturo obiskovalcev gora.
Naj najprej zapišem, da pomeni veliko nevšečnost alkoholizem. Ljudje precej preveč pijejo, tudi tedaj, ko jih pota nanesejo v gore. Ne gre toliko za tiste, ki pijačo kupijo v koči, saj vinjenim ne točijo več. Gre predvsem za tiste, ki vlačijo s seboj v nahrbtnikih polne steklenice žganja in podobne pijače, pijejo in ponujajo še drugim, pri čemer so zelo radodarni. Žal vse preveč pogosto pogledajo pregloboko v kozarce, kar se pozna na vedenju. Vznemirjajo druge goste in delavce v koči ter predstavljajo največji problem in skrb, pa naj bodo za mizo v jedilnici ali na skupnem ležišču.
Prizadeta je čistoča, prizadet red, ki ga delavci v koči sami in brez sodelovanja obiskovalcev ne morejo vzdrževati. Tako zaradi nediscipliniranih posameznikov delavci še bolj trpe in si ob obilici dela ne morejo privoščiti niti trenutek oddiha. O udobju in razvedrilu ne more biti govora, saj tudi gostje razen strehe nad glavo in hrane ne morejo dobiti ničesar, nobenega miru, nobenega udobja.
V gneči so mize polne neporabljene hrane, embalaže, drugih odpadkov, polite s pijačo. Kvari se oprema, lomijo stoli, v sobah trpi posteljnina. Pogosto izginejo rjuhe, odeje, ki jih kasneje onesnažene najdejo skrite v kakem vogalu. Ni tako redko, da mora posredovati oskrbnik, ko nedisciplinirani obiskovalci na skupnih ležiščih kade. V kakšno nevarnost s tem spravljajo sebe in druge planince, pa tudi celo kočo, ni treba posebej razlagati. Znano pa je tudi, da taki ljudje neradi ubogajo in včasih osebju celo groze. V letošnji sezoni na območju Kredarice ni bilo nesreč s hujšimi posledicami. Bilo je nekaj padcev na snežiščih, sicer pa so planinci še kar pridno upoštevali zaporo steze proti Planiki, ki vodi po snežiščih. Nekega planinca je osmuknila strela. Oskrbnik se pohvali, da so nasvete radi ubogali, primerilo se je, da se je kar cela skupina odrekla vzponu na vrh, ko so jim povedali, da bi zaradi okoliščin ne bilo varno siliti proti vrhu.
Če pišemo mimogrede še o nesrečah in varnosti smo spet pri preobilnem hkratnem obisku Triglava. Na stezah se včasih nabere toliko ljudi, da je napredovanje kaj problematično, raztegne se na cele ure. Zdrs oziroma padec posameznika bi bil v takem lahko usoden še za njegove sosede. K sreči, res samo po sreči, se kaj takega doslej še ni pripetilo.
Ko omenja te stvari pripoveduje oskrbnik, da naleti tudi na trmoglavce, ki hočejo na vsak način na vrh in k temu spodbujajo še otroke. Tako je letos neka planinka na moč prigovarjala trinajstletni hčeri, da gre z njo na goro. Otrok se je upiral in moral je še sam primakniti nekaj besed, da je mati končno odnehala. Kasneje se je premislila še sama, ko je spotoma ugotovila, da to ne bo za njo in, da vzponu ne bo kos.
Ves pogovor nekako preveva misel na razširitev koče, nič manj pa ni slišati potrebe po tovorni žičnici.
V času sezone morajo konji znositi do postojanke več deset ton hrane, goriva in druge opreme in žičnica bi bila več kot potrebna. S konji so bile in bodo težave, saj en konj lahko nese le nekaj prek 100 kg. Z žičnico postane koča neodvisna od vremenskih razmer, saj v prav slabem vremenu konji ne morejo tovoriti bremen.
Akcija za povečanje Kredarice in izgradnjo tovorne žičnice se bo morala zasukati malo bolj živahno, da bi že vložena sredstva prišla bolj do veljave in bi bili odstranjeni objektivni vzroki za težave na Kredarici. Že sedaj pa lahko rečemo, da bodo morali obiskovalci gora bolj postati resnični planinci, ki spoštujejo svoj častni kodeks.
Bolj bodo morali paziti na skupno imovino in jo spoštovati, bolj varovati opremo po planinskih kočah in prizanašati vpisnim knjigam ter žigom v domovih in na vrhovih.
PAVLE ŠEGULA
13 dni plezanja
Šesterica gruzinskih alpinistov, ki jih je vodil G. Kartveliš je potrebovala kar 13 dni, da je preplezala V steno vrha Tadžikistanske univerze (6183 m) v JZ Pamirju. Steno, ki je doslej veljala za nepreplezljivo, so si izbrali v okviru letošnje alpiniade (kategorija: višinski tehnični vzponi).