Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 17.03.1986

  17.03.1986


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I. K.

ponedeljek, 17. marec 1986, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 2707

Delo, Šport: ... Izredna serija vzponov Toma Česna - S solo vzponi prek severnih sten Eigerja, Grandes Jorassesa in Matterhorna prehitel čas

KRANJ - Že novica, ki smo jo pred tednom dni dobili iz Chamonixa, je bila senzacionalna: Tomo Česen je sam preplezal Klasično smer v S steni Eigerja in Mrtvaški prt, sedaj gre pod Matterhorn. Bilo je takoj jasno, kakšen cilj si je zastavil — pozimi sam preplezati vse tri t. i. »zadnje probleme Alp«, in to v kar najkrajšem času. Za večino tistih, ki poznajo te tri mogoče severne stene in njih zgodovino, je bilo to še včeraj na meji komaj dosegljivega.
Trije zadnji problemi Alp, to je na slov knjige, ki jo je napisal slavni nemški alpinist Anderl Heckmair (od 1952 jo imamo tudi v slovenskem prevodu). V njej je na zanimiv način popisal boj za severne stene Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorassesa, številne poraze, pa tudi veličastne uspehe, pri katerih je tudi sam sodeloval. Najprej (1931) sta brata Schmid preplezala S steno Matterhorna, nato pa je Ricardo Cassin s tovariši zmogel Pointe Walker v mogočnem ostenju Jorassesov. V dneh od 21. do 24. julija 1938 pa so Heckmair, Vorg, Kasparek in Harrer (pisec odličnega dela o tej steni - »Beli pajek«, ki jo tudi imamo v našem jeziku) preplezan še S steno Eigerja. Trije zadnji problemi Alp so (tudi zaradi knjige) postali pojem svetovnega alpinizma.
V letih pred vojno še ni bilo možnosti, da bi se kdo od naših lotili ponavljanja teh smeri. Šele v začetku 60-tih let so se začeli resnejši poskusi, leta 1962 pa sta Brane Pretnar in Tone Sazonov zmogla steno Matterhorna. Kmalu sta sledili še drugi dve. Prvi med našimi alpinisti, ki je uspel preplezati vse tri probleme, je bil Borut Bergant, Slavko Svetičič pa jih je leta 1984 ponovil celo v petih dneh.
Čeprav so stene Alp znane po ledu in snegu, je bilo treba na prve zimske ponovitve teh smeri vseeno čakati skoraj 30 let. V dneh od 6. do 12. marca 1961 so Avstrijec Walter Almberger in Nemci Toni Hiebeler, Toni Kinshofer in Anderl Mannhardt preplezali Klasično smer v Eigerju. Leto kasneje so tri naveze preplezale steno Matterhorna, Bonatti in Zappelli pa sta v zadnjih dneh januarja leta 1963 preplezala še Cassinovo v Gr. Jorassih (Crozov steber, prvo smer v tem ostenju so pozimi prvič zmogli šele februarja 1967).
Alpinisti se že od nekdaj preskušajo tudi v solo vzponih, čeprav je res, da je ta zvrst alpinizma doživela poln razcvet šele v zadnjem desetletju. Tudi zimske razmere niso ovira, ne najvišje stene. Ivano Ghirardini, ki je leta 1974 končal šolanje za gorskega vodnika v chamoniški ENSA in se alpinizmu posvetil tudi profesionalno, je bil prvi, ki je sam pozimi preplezal vse tri probleme Alp. Ni bilo preprosto, trajalo je kar tri sezone in vmes so ga nekajkrat proglašali celo že za mrtvega.
Tudi drugi, ki je bil uspešen v tej »tekmi s samim seboj«, Japonec Tsuneo Hasegava, je potreboval za uresničenje takega načrta tri leta. V dneh od 14. do 16. marca 1977 je preplezal S steno Matterhorna, od 5. do 11. marca 1978 je bil v S steni Eigerja, za Cassinovo v Pointe Walkerju pa je potreboval še več časa; od 25. februarja do 4. marca 1979 je bil neizprosen boj s strmino, snegom in mrazom (ob tem pa so njegovi tovariši intenzivno snemali in o tem pripravili zanimiv film Balada o severni steni).
Ivano Ghirardini, odlično pripravljeni gorski vodnik iz Chamonixa, je eno od svojih »bitk« bojeval kar 14 dni. 21. februarja 1975 je prismučal po Vallee Blanche do zavetišča Leschaux. Naslednji dan je s prijatelji znosil opremo pod S steno Gr. Jorassesov, naslednji dan ob 10. uri pa je začel z vzponom po Desmaisonovi smeri v Walkerju. Po dveh dneh in 300 metrih je prečil v Mrtvaški prt (le Linceul). Razmere so postale zoprne, toda zanesljivo je napredoval: smer je opremljal po 40 m, sestopal po nahrbtnik in se znova vzpenjal ob napeti vrvi. Bivaki v ledu brez mreže pa niso bili dovolj udobni; ko je prišel pod Lastavičji greben (les Hirondeles) je prvič, dal znamenje helikopterju, ki ga je preletel, da si želi pomoč. Vendar ga niso opazili. 28. februarja, ko je bil že na lahkem grebenu, je ponovno signaliziral za pomoč. Helikopter je odletel, Ghirardini pa je začel počasi sestopati proti Courmayeuru. Ostale so mu le še tri kocke sladkorja in dva keksa. Pa je vseeno napredoval, čeprav se je medtem sprevrglo tudi vreme. Omagal je, a se spet dvignil. Pobral ga je plaz s šotorom vred, vendar se je izvlekel. Šele 6. marca ob 11.30 ga je ponovno našel helikopter. Pilot je kljub megli in vetru ustalil aparat, reševalec se je spustil po jeklenici in po nekaj minutah je bil Ivano že v šamoniški bolnici.
Kako je komentiral svoje početje, ki so ga imeli nekateri za »programirani samomor«? Bil sem igrača impulzov, notranjih klicev, ki se jim nisem mogel upirati. Bil sem degeneriran kot večina ljudi, ko sem začel z načrtno samovzgojo. Starši so obupali nad mano, pustil sem šolo, hotel sem postati vodnik... Uspel sem skoraj v vsem, čeprav brez težav in prask res ni šlo.
V dneh od 7. do 9. januarja 1978 je preplezal v Gr. Jorassesih le Crozov steber - prav tako sam.

V enem zamahu – Tomo Česen
NAJMOGOČNEJŠA - Severna stena Eigerja (1800 m).


Tudi Tomo Česen ni začel brez temeljitih priprav. Da se ima lahko povsem v oblasti, če je le dovolj pripravljen, je vedel že iz dosedanjih preskusov, ki jih ni bilo malo. Trdo je treniral in vmes od časa do časa povpraševal po razmerah v Alpah. Dolgo ni bilo nič. Premalo snega, črn led, nestanovitno vreme ...
Ko sta se v četrtek 6. t. m. ob treh po polnoči z Matjažem Begušem odpeljala proti Švici, je bil povsem miren. Vedel je, če bo le vreme, bo uspel. Ob 19. uri je bil že pod steno Eigerja in po 12 urah tudi srečno na vrhu. Ni počival. Takoj je odhitel v dolino naslednjima dvema ciljema naproti. Ker je kazalo v smeri Matterhorna na nestanovitno vreme, sta si izbrala Chamonix. V soboto je počival. V nedeljo pa sta se z žičnico potegnila na Augiulle du Midi in presmučala Valle Blanche. Matjaž je odšel v dolino, Tomo pa je ob 16. uri začel s svojo drugo turo. Ker je v Pointe Walkerju Cassinovo smer že poznal od lani, si je za svojo »trilogijo« izbral Mrtvaški prt. Le štiri ure je potreboval za to smer strašnega imena, potem pa je že hitel po Lastovičjem grebenu nazaj v dolino. Opolnoči je bil že skupaj s tovarišem. Istega dne je nekaj podobnega kot Tomo skušal uresničiti tudi nezadržni Profit. Lani je (ob pomoči močne ekipe in helikopterja) vse tri probleme premagal v vsega 24 urah. Sedaj se je odločil, da nekaj podobnega ponovi še pozimi. Le da si je tokrat zadal omejitev 24 ur za skupni čas plezanja. Po uspešno preplezanem Crozovem stebru pa je v S steni Matterhorna ponoči zašel in se načrtu odpovedal.
V torek sta bila Beguš in Česen že v Cervinii, na italijanski strani Matterhorna. Ob 17. uri se je že začela zadnja preskušnja, ki se je kot prvi dve končala uspešno.
Tomo Česen je bil prvi, ki je preplezal severne stene Eigerja, Grandes Jorassesa in Matterhorna tako rekoč v enem zamahu, v enem tednu. To ni le doslej najpomembnejši dosežek kakega našega alpinista v zimski sezoni, težko bi našli kaj podobnega tudi v analih drugih, alpinistično najmočnejših narodov.

FRANCI SAVENC

Alpinistično smučanje
Borut Črnivec, Andrej Morelj, Andrej Terčelj in Dušan Uršič so 23. februarja smučali z roba krvavškega smučišča ob spomladanski progi (med Zvonom in Gradiščem) po žlebu na SZ v Roblekov kot. Smuk so ocenili s S4/3, III, 600 m, razmere pa so imeli od vrha do dna odlične, vse težave so bile v prvih 30 metrih.

Kosijev dom na Vogarju zaprt
Obveščamo vse, ki se zanimajo za letovanje in obisk, da je Kosijev dom na Vogarju od 17. t. m. zaprt. Dom bo ponovno odprt za prvomajske praznike od 26. aprila dalje. Informacije ŽG-ŽGP Ljubljana, Tel. 313-044 int. 43-23 Čepon-Lasnik.

Zavetje za plezalce
Pozimi, ko aktivnost športnih (prostih) plezalcev omejuje hladno vreme, je v zavetnih in prisojnih stenicah nad Črnim kalom vedno mogoče plezati. Kratke, a vse bolj zahtevne smeri v izredni kamnini, pa jim nudijo tudi več kot le možnost treninga. Ker je mogoče povsod poskrbeti za dobro varovanje, se plezalci lahko osredotočijo le na premagovanje težav. Pa še nekaj - tako plezanje omogoča tudi najprimernejši način za usklajevanje ocen, kar tudi ni brez pomena. Trditev, da smeri v takih stenah sploh ne zaslužijo tega imena, pa je tudi že zastarela. Najtežja nemška smer npr. men le 25 m. Sicer pa - bistven je dosežek, kvaliteta dejanja, ne pa ime. Za alpiniste (vsaj nekatere) je bila nekoč dilema: koliko mora biti najmanjša višina preplezanega, da se lahko imenuje varianta, smer? Za današnje plezalce teh dilem skorajda ni več. Redki se tudi vprašujejo po prvenstvu, pomembnejše so težave in kako jih premagaš.
Sposobnost plezalcev je seveda v veliki meri odvisna od vadbe, od tega toliko trenirajo. Da bi kar najbolje obvladali svoje telo, so se nekateri celo povsem posvetili plezanju in plezajo (ali vsaj trenirajo) tako rekoč vsak dan, po štiri, pet in več ur, kar pa brez sponzorjev ne gre.
Prvi med našimi plezalci, ki je vzbudil pozornost tujih sponzorjev, je Tadej Slabe, ki je že nekaj časa član AO Ljubljana - Matica (prej Akademskega AO). Postal je svetovalec in član ekipe, ki jo podpira tržaška trgovina »Awentura«. Če ne drugega, mu bo to omogočilo pogostejše obiske tujih plezališč in tudi z opremo upa, da ne bo več zadrege.
Tadej Slabe je pred nedavnim prvi prosto ponovil znano tehnično smer v Turškem stolpu, ki slovi tudi po manjši rumeni strehi ali pa imenu Pingvinček. Ocenil jo je s IX-, kar je doslej najtežji vzpon na območju Črnega kala.

ID

Welzenbachova v Breithornu
Člani AO Železničar iz Ljubljane so bili od 2. do 5. t. m. v Švici, v Waliških Alpah, Bojan Pograjc - Jernej Stritih in Janez Janša - Bojan Počkar so v torek 4. t. m. opolnoči vstopili v SZ steno Breithorna (4165 m). Ob petih popoldan, po 17 urah tako rekoč nepretrganega plezanja je bila za njimi prva jugoslovanska zimska ponovitev Welzenbachove smeri (V, 50-70 st., 1100 m)
Vreme je bilo sicer lepo, razmere pa nikakor ne. Spodnjih 300 m smeri je bilo pod pršičem, višje pa je bilo veliko črnega ledu, zelo malo pa lepega lednega plezanja, ki je sicer značilno za tamkajšnje stene. Ključni raztežaji, ki so nekje na prvi tretjini in na polovici smeri, vsega jih je kakih pet, so bili iz trdega ledu (70 stopinj), na drugih mestih pa so spet morah plezati v povsem kopni skali. Zadnjo tretjino smeri so zaradi težav z ledom morah preplezati celo z varianto (po grebenu). Tudi mraz ( - 15°C) jim ni prizanašal, še hujša nadloga pa je bil leden veter, mirovali pa niso niti (prsni) plazovi, saj je prejšnji dan padal sneg pomešan s sodro. Za konec pa so morali še bivakirati — v žičnici na Malem Matterhornu (3800 m).

Igor Mezgec: Martuljek plezalni vodniček
Martuljek, ena naših najbolj markantnih gorskih skupin, pa tudi najbolj nedotaknjenih, alpinistični eldorado, bo še pred začetkom letošnje poletne sezone dobil poseben plezalni vodniček. Pokrita bo še ena bela lisa, prva v Gornjesavski dolini.
Vodniček je pripravil Postojčan Igor Mezgec. Oblikoval je opise in sploh vse tekste, narisal skice, sheme, pa še naslovnico in grebensko pregledno karto. Oblika bo tradicionalna - knjižica formata A5 (vsebina pomanjšana s A4), kartonast in enostransko plastificiran ovitek itd. Skupno 104 strani, od katerih jih je 23 rezerviranih za sheme (fotografij zaradi tehničnih težav ne bo, toda tisti, ki poznajo Mezgečeve sheme, vedo, da zaradi tega vodniček ne bo osiromašen). Znana je tudi že okvirna cena - 600 din. Kje ga bo mogoče naročiti, kakšni bodo popusti za večja naročila in kdaj bo točneje izšel, bomo še poročali.

I. D.

ALPINISTIČNE NOVICE

Lepa priložnost v Trentu?
Slovenska alpinistična odprava Cerro Torre 85/86 je s prvenstvenim vzponom prek V stene Cerro Torra dosegla izjemen uspeh, njen član Matjaž Fistravec je pri tem posnel prek 900 m 16 mm barvnega filmskega traku. Ta film nas bi lahko več kot dostojno zastopal na 34. festivalu planinskega in alpinističnega filma, ki bo od 27. aprila do 3. maja v Trentu. Zadrega je le zaradi roka prijave, ki poteče že 20. t. m. Upajmo pa, da bodo tehniki in vsi, ki se zavzemajo za film, pravočasno opravili delo. Morda pa bodo organizatorji upoštevali, da so naši alpinisti komaj dobro prišli iz Južne Amerike?
Matjaž Fistravec, avtor filma, ki ga vsi že nestrpno pričakujemo, je snemalec TV. V steni Cerro Torra je snemal kar petkrat, skupno 11 dni, film pa zasnova! tako, da se začenja v pampi, kjer je konec civilizacije, konča pa z zmagoslavjem na vrhu. Film je že zmontiran, sedaj ga opremljajo s komentarjem, šumi, menda bo kmalu lahko tudi na sporedu naše TV.

Slapovi v dolini Mačjega potoka
Slave Svetičič (AO Idrija) je 3. t. m. raziskoval dolino Mačjega potoka. V tej grapi, ki se zajeda v južna pobočja Spodnjih Bohinjskih gora med grebena Koble in Šoštarja, je namreč kot nalašč za plezanje v zaledenelih slapovih, dostop pa (iz Podbrda) tudi ne preveč zahteven. Na koncu grape je preplezal Levi slap (85-90/45 st., 110 m). Naslednji dan pa je s tovarišem iz Soškega AO preplezal še slap na levi strani doline. Vzpon je bil zahteven, ker je bil slap zaledenel v nekakšno svečo (85-90 st.), v celoti je visok 90 m, naklonina pa nad svečo okoli 60 stopinj. Eno mesto sta ocenila celo z A1, za ves vzpon pa sta potrebovala tri ure in pol.

Celjani v slapovih Logarske
Matjaž Banič je 22. preteklega meseca preplezal Palenk in Centralnega v Ivovcu. Dan za tem sta s Poldetom Felicijanom opravila 2. P Čaše in 1. P Sulice, v ponedeljek pa je sam preplezal še Desnega v Ivovcu. Predzadnji dan februarja sta Banič in Andrej Primožič preplezala Levi in Skriti slap, 1. marca pa Krokarja (v Ivovcu) in Matej tudi Kristal. Felicijan in Tomaž Žerovnik sta naslednji dan opravila 2. P Gajstnega slapu. Iztok Ivakič in Jože Zupan sta plezala Desnega v Ivovcu, Igor Izlakar in Darko Turnšek Kristal, Banič s Karmen Hriberšek pa Slap pod tunelom. Felicijan je istega dne sam preplezal še Kristal in Skriti slap, ki ga je soliral tudi Žerovnik. Vsi so člani AO Celje.

Mednarodno srečanje alpinistk
Letos poleti bodo v Chamonixu slavili 200-letnico prvega pristopa na najvišji vrh Evrope, 4807 m visoki Mont Blanc. V počastitev tega jubileja vabi ENSA, Francoska alpinistična federacija in Club Alpin Français na prvo mednarodno srečanje alpinistk, ki bo od 7. do 20. julija. Vabijo po dve predstavnici vsake dežele, udeleženke pa morajo obvladati vzpone V. stopnje v ledu in snegu, oziroma 6a - 6b v skali, s seboj morajo prinesti popolno plezalno opremo, za bivanje v ENSA bo potrebno plačati 1500 FF, morajo pa biti tudi zdravstveno zavarovane (za druga zavarovanja bo poskrbel organizator). V programu srečanja je tudi skupni vzpon na Mt. Blanc (po 3-4 smereh) in veliko mednarodno slavje (19. in 20. julija). Priporočajo, da bi alpinistke prišle na slavje v narodnih nošah. Zadnji rok za prijavo je 15. maj 1986.

Ustanovni zbor AO Glas Istre
Poročali smo že, da v Puhu pripravljajo ustanovitev alpinističnega odseka. V imenu iniciativnega odbora sedaj sporoča Gordan Desnica, da bo ustanovni zbor 22. marca ob 11. uri v prostorih skupnosti Center, na Ljubljanski ulici 8. Alpinistični odsek bo deloval v okviru PD Glas Istre.

Zimski tečaj na Kopaoniku
Februarja sta bila na Kopaoniku dva zimska visokogorska tečaja, ki sta jih pripravila PD Bratstvo jedinstvo beograjske vojne gimnazije in AO PZ Beograda, vodila pa sta ju Zoran Bogdanovič in Zvonimir Blazina v sode-lovanju z nekaterimi inštruktorji. Učenci 3. razreda so vadili sondiranje plazov, pripravo improviziranih sred-stev za transport ponesrečenih v gorah, smučanje izven urejenih smučarskih prog in podobno. Posebne pohvale pa je bila deležna skupina, ki je zgradila iglu in v njem tudi prenočila (pri —15° C in s klasično vojaško, opremo).

PREJELI SMO

Pod Nevejskim sedlom
Nimam namena karkoli podtikati uredniku »Alpinističnih novic«, ker opravlja vsem alpinistom všečno delo, zato bom kratek, kar se da. V ponedeljkovih AN (10. marec) sem v vestički »Pod Nevejskim sedlom« prebral, da sta dva naša alpinista nameravala plezati v dolino Rakolani. Nadaljnje besedilo ni pomembno za mojo repliko, kajti zaustavljam se ob tej Rakolani. Ob Reklanici po slovensko, ki pa ni slovenska le po povzetju, tako kot Rim, Dunaj ali Benetke, ampak jo kot slovenski zapis zaznava tudi krajevni leksikon, dodan Atlasu Slovenije (Mladinska knjiga), vendar ji le-ta, to velja dodati, pravi Reklanska dolina, rečici, ki teče skoznjo, pa Reklanica. In še nekaj literature: Kugyjevi prevajalci Rakolano odločno prevajajo v Reklanico.
Zakaj se sploh oglašam? Zaradi neprijetnega spoznanja, da nas je veliko več tistih, ki, denimo, hodimo smučat na Sello Neveo kot pa onih, ki to počno na Nevejskem sedlu, le streljaj od našega Kanina. Zato, ker marsikdo ve za Montaž na drugi strani istega sedla, manj pa jih uporablja za nas Slovence prikladnejše, da ne rečem bolj upravičljivo ime: Poliški Špik oz. Špik nad Policami. Po analogiji z Rakolano bi zagnanci hoditi na Monte Cimmone, kadar pa govorimo o Reklanici, gremo na Strmo poč, gremo na Zabuš in ne na Monte Zabus. In gremo, konec koncev, v Kluže, tam daleč na koncu Reklanske doline, kjer se Reklanica izliva v Belo, in ne v Chiusaforte na koncu Rakolane.
Oglašam se torej zato, ker mi gre za naše zavedanje, da je tudi onstran Julijskih Alp, onstran teh visokih grebenov, še kaj našega. Za tisto zavest, ki ohranja samobitnost in samozavest. V bistvu vprašanje: ali Rakolana ali Reklanica sploh ni najpomembnejše. Zelo pomemben pa je odnos do tega vprašanja.

MITJA KOŠIR, Ljubljana

Oznake: ALP, AN, PLE, PrV
eXTReMe Tracker