Jutro (1933): Pretresljivo lep je bil pogreb Sandija Wisiaka.
Nad 4000 ljudi se je zbralo tam gori pred glavnim kolodvorom, v sprevod sam se jih je uvrstilo gotovo 2000. Srca so se trgala od bolesti, ob zadnjem slovesu so kakor otroci zaihteli najtrši zmagovalci alpskih sten. Bolesten, a obenem svetal dokaz, kako je v so našo javnost presunila usoda mladeniča, smelega po srcu, a plemenitega v srcu in značaju. Vsa Ljubljana ga je poznala po tem. Prevelika smelost se mu je žal neusmiljeno maščevala, a njegovo zlata vredno poštenje — odlika vsakega pravega prijatelja prirode — mu je zagotovilo neminoven spomin zlasti v našem planinskem svetu. Grob, ki se je v zlatem pomladnem popoldnevu zaprl v osrčju Ljubljanskega polja, bo vedno poln cvetja.
Slovo v Kamniku
V dežju in megli je šel Sandi Wisiak v gore in na svojo poslednjo pot, v dežju in megli so ga v ponedeljek mrtvega prepeljali iz Kamniške Bistrice v Stranje. Tam šele so pa položili v dvojno krsto, kjer je ležal do davi, nakar so ga Kamničani in pa drugi v množicah spremili na kolodvor. Na Grabnu je blagoslovil krsto kaplan g. Miha Jenko, kamniški planinci so pa pritrdili nanjo cepin z odlomljeno konico, plezalno vrv in dereze ter vse obložili s cvetjem, zelenjem in venci. Po beli cesti se je razvil iz Stranj žalni sprevod proti kamniškemu kolodvoru. Povsod je tvorilo občinstvo gost špalir in je nesrečnemu mlademu turistu izkazalo poslednjo čast ob povratku s planin. Pogreba so se udeležili tudi župan g. Kratnar, predsednik podružnice SPD v Kamniku dr. Janežič, načelnik reševalnega odseka dr. Makso Koželj in drugi. Krsto so nosili planinci, oblečeni v smučarsko upravo.
Med venci in cvetjem
Ob 10. so krsto položili v vagon, na njo pa več krasnih vencev, ki so jih poklonili Kamničani. Pozornost je vzbujal krasen venec kamniških smučarjev in planincev, spleten iz zelenja ter okrašen s škrlatno rdečimi tulipani in med zelenjem napis iz samih planik: »Pozdrav«. Vlak je krsto odpeljal v Ljubljano, kjer so na glavnem kolodvoru takoj po prihodu dirigirali rdeči vagon na stranski tir. Tu so pričakoval: dragega Sandija njegovi starši in najožji prijatelji. Mestni pogrebni zavod je vagon zelo lepo preuredil v mrtvaški oder, številni pokojnikovi prija-telji so pa razvrščali vence in cvetje, da je bila krsta kmalu popolnoma zasuta, pa tudi pročelje vagona je bilo vse v vencih. Ves čas do pogreba sta stala pred vagonom po dva Skalaša s cepinoma za častno stražo. Dopoldne in popoldne so prihajale h krsti vedno nove množice, ki so z ganljivo pieteto počastile spomin nesrečnega mladeniča.
Pred pogrebom se je popoldne zbrala na Masarykovi cesti pred glavnim kolodvorom naravnost ogromna množica Ljubljančanov. Vse je sočustvovalo z usodo mladega pokojnika. Bridki so bili trenutki, ko so ihteli pred krsto ne samo pokojnikovi najdražji, marveč tudi neštevilni drugi, obžalujoči tako nenadno ugaslo življenje.
Žalni sprevod
Ob 15. je pater dr. Tominec ob asistenci blagoslovil krsto. Globoko je vse razložila pesem »Vigred se povrne«, ki jo je ubrano zapel Akademski pevski zbor. Skalaši s planinskimi svetilkami v rokah so dvignili krsto in jo ponesli k vozu, nato se je pa začel pomikati po Masarykovi proti Šmartinski cesti mogočen žalni sprevod. Za križem so nosili člani TK Skale prekrasen venec z belimi trakovi in 7. napisom »Našemu Sandiju — Skalaši«. Nato je korakalo odposlanstvo Kamničanov, ki so prav tako nosili krasen venec, v katerega je bilo vpleteno najlepše planinsko cvetje. Dalje so v sprevodu stopali člani jeseniške podružnice TK Skale, sami znani naši najdrznejši plezalci, potem zastopniki savinjske podružnice TK Skale, katerih srca si je Sandi osvojil takrat, ko je v podružnici dva meseca poučeval smučanje. Za elito naših plezalcev so nosili prekrasen venec z zelenimi trakovi zastopniki Osrednjega društva SPD, za njimi so se pa razvrstili nosilci drugih vencev, ki so jih naklonili pokojniku na grob zvesti prijatelji. Med drugimi sta tovariša Vilko in Ciko, ki sta bila z njim na usodepolni turi, darovala nesrečnemu drugu prav lep venec. Sledilo je več sto članov TK Skale in SPD, med njimi predsednik SPD dr. Pretnar v mnogimi odborniki. Trojica naših najboljših smučarjev (Palme, Bervar in Šramel) v smučarski opravi je nosila prelep venec, ki ga je poklonil svojemu zvestemu članu Smučarski klub Ljubljana. Klub se je tudi korporativno s predsednikom Gnidovcem in podpredsednikom dr. Orlom udeležil pogreba. Za turisti so se razvrstile dolge vrste športnikov in Sandijevih prijateljev, ki jih ni imel malo. Zastopana so bila tudi zagrebška planinska društva po g. Jovanoviču. Za vozom z duhovniki in vozom s krsto, ob katerem so na vsaki strani stopali trije Skalaši v planinskem kroju, so šli globoko potrti starši, sestrica, bližnje in daljno sorodstvo, ki jim je sledila dolga vrsta občinstva, med katerim je bilo mnogo takih ki so prišli iz raznih krajev Slovenije izkazat zadnje slovo.
Ob odprtem grobu
Žalni sprevod se je ustavil pred viaduktom. Akademski zbor je zapel turobno žalostinko »Blagor mu«, nato je pa krenil sprevod na pokopališče. Ob odprtem grobu se je daleč naokrog zgostila črna množica ljudi. Krsto s planinskimi emblemi so pred pokopališčem zopet dvignili Skalaši in jo ponesli prav do groba. Pater dr. Tominec je opravil pogrebne molitve. Srce trgajoč je bil trenutek, ko so spustili krsto v sveži grob, ki so ga planinci malo prej posuli z narcisami in drugim svežim pomladnim cvetjem. Ob pretresljivem ihtenju skrušene matere ni ostalo suho nobeno oko. Mnogi naši planinci, vajeni trpljenja in borbe, ki so že opetovano gledali smrti v obraz, so glasno zajokali.
Vimenu TK Skale je pokojniku v spomin izpregovoril klubov podpredsednik ravnatelj g. Vilhar. S prekrasnimi besedmi, polnimi ljubezni in topline, je kratko očrtal zadnjo Sandijevo turo, poveličeval je njegov plemeniti značaj in trpko obžaloval njegovo tragično usodo: »Šele 24 pomladi si imel za seboj, v petindvajseti Te je iztrgala smrt iz naše srede. Počivaj mirno, dragi naš nepozabni Sandi, pod planinami, ki zro na Ljubljansko polje, kjer je tvoj prerani grob! — V imenu savinjske Skale se je poslovil g. Tomc. V globoki tugi se je razhajala množica, dan pa je bil svetal, planine so zmagovito blestele, vse bele.
Jutro, 17. maj 1933