Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bili so pač takšni časi

1/2013

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895

 

Kapela Marije Snežne, ki jo je dal leta 1896 zgraditi Jakob Aljaž, je bila hudo poškodovana leta 1952. Šlo je za miniranje, ki pa je bilo očitno izvedeno na hitro in kamnita kapela je stala še nekaj let preden se je dokončno podrla. V njej je bilo po pripovedovanju Franceta Urbanije in fotografijah sodeč, opravljenih še nekaj maš. Novo kapelo so postavili leta 1992.


Janez Korenčan z družbo pred Aljaževo kapelo avgusta 1919 - Fototeka SPM

Ostanki
križa, ki jih je našel Prevec, so po kosih na katere je razpadel ob padcu, prenesli v dolino (Marko Čar in Tone Jeglič). En del je danes vgrajen v spomenik na pokopališču na Dovjem, ostali pa so začasno deponirani pri župniku Urbaniji, ki je sodeloval pri postavljanju in blagoslovu novega križa na Škrlatici leta 1996. 

V "vmesnem obdobju" so bili na ostanek nosilca na Škrlatici pritrjeni še vsaj dva ali trije leseni križi (in kmalu po tem tudi odstranjeni). Ker pa so bili posledica drugih motivov, ne spadajo v to zgodbo. 

 


Sandi Wisiak, umrl je v plazu pod
Planjavo 12. 5. 1933 (Slovenec (1933)
Smrtna nesreča v Kamniških planinah)

 
Iz PV 1994/2 


Planinca ob originalnem križu na vrhu Škrlatice, nanj je pritrjena skrinjica z vpisno knjigo. Posnetek je iz sredine tridesetih let. Foto: arhiv Petra Mucka

Sklici v besedilu:

1. Kako smo nosili križ na Škrlatico PV 1935/03. V PV 1935/05 je bil objavljen še članek o blagoslovu križa, kjer je omenjena zanimivost, da je bila kmalu po postavitvi nanj pritrjena črna zastava z napisom Čuvamo Jugoslavijo. Jeseni 1934 je bil namreč v Marseillu ubit naš takratni kralj Aleksander Karađorđević.
2. Kamniti križ na Donački gori je padel leta 1952, novega so postavili leta 1992
3. Ročni sekač za obdelavo kovine ali kamna
4. Križ na Škrlatici, PV 1994/02
5. Ko je za objestno dejanje zvedel nekoč vrhunski planinski fotograf Jaka Čop, je po pripovedovanju takole pomodroval: "Kdor podira križ, podira sebe!"

 

sreda, 20. februar 2013, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 5523

Planinski vestnik: O rušenju križa na Škrlatici pred 60 leti in še čem ...

"Triinpedeset'ga leta j' bvo, k' smo ga zabrisal' dol čez steno" se mi je izpovedal v pristni gorenjščini neznanec, s katerim sva slučajno sedela za isto mizo. "Pa kaj češ, taki 'cajti' so bli takrat," se je opravičeval bolj sam sebi kot meni, naključnem znancu, s katerim sta takrat v začetku devetdesetih sedela v neki skrajno neugledni in zakajeni jeseniški gostilni blizu železniške postaje. Res, taki časi so bili takrat ...
Bil sem še brez avtomobila, do vlaka proti Mariboru je manjkala ena ura in vsakršna družba mi je prišla prav za preganjanje časa, saj v takratnih, od dima porjavelih postsocialističnih Jesenicah dejansko nisi imel kaj početi. Pogledal sem ga malo natančneje. Nič posebnega bi rekel, popolnoma nevpadljiv starec kakršnega lahko srečaš kjerkoli. Na glavi je imel čepico, ki je verjetno pokrivala plešo, oči je imel že nekoliko motne in s prsti se je oklepal dvodecilitrskega kozarca napolnjenega s cenenim namiznim vinom. Prisedel sem z nahrbtnikom in obut v gojzarje, ker sem se tistega dne ravno vračal s Škrlatice. Ne vem zakaj sem se mu zdel tako primeren, da me seznani s tem, kar mu je ležalo na duši. Verjetno je le rabil pogovor.

Naključnega neznanca nenavadna zgodba

"Koga ste vendar zabrisali s Škrlatice, a se hecate?" sem se čudil nad nenavadnimi besedami, ko sem omenil, da se vračam ravno s tega vrha.
"Kako koga, ja križ a ne. Mar ne veš, da je nekoč na vrhu stal ogromen križ? Bil sem zraven, ko smo ga postavljali in bil sem zraven tudi, ko smo ga zrušili."
Jaz seveda nisem imel pojma o čem govori, kar pa ga je takoj spravilo v slabo voljo in godrnjanje v smislu, vi ta mladi itak nič ne veste in vas ne zanima, kaj je bilo nekoč. Nisem mu hotel ostati prav nič dolžan, češ, kaj se bo on pridušal čezme in kar nekaj posploševal. Od nekdaj pač zagovarjam, da na vrhove gora ne sodi nikakršna dolinska navlaka niti kakršnakoli znamenja, sploh pa križi in ostali simboli, ki nekaj pomenijo samo določenemu segmentu ljudi, ostalim pa nič, kvečjemu dražijo njihova čustva.
Ni me razumel, le zmajeval je z glavo in mi segel v besedo, še preden sem mu lahko svojo teorijo o neomadeževanosti vrhov gora do konca razložil. "Ne razumeš poba, ti gledaš na to drugače kot jaz, kot mi ta stari! Ta križ je padel zaradi nesmisla, zaradi oblike, samo zato ker je bil križ." Tako je začel svojo pripoved za mizo v tisti neugledni jeseniški luknji, ki je verjetno že dolgo ni več ...

Na Jesenicah nekoč ni bilo dosti izbire

"Ko sem bil mlad poba, šestnajst let sem bil star, sem šel med alpiniste. Z nečem smo se morali ukvarjati, a ne, tukaj pa ni bilo kaj dosti izbire. Ko si bil 'frej' šihta, si lahko zabredel v gostilniško družbo ali pa šel v hribe. Jaz sem si izbral hribe. Sčasoma me je to kar hudo potegnilo, v skalah sem bil kuhan in pečen. Precej nas je bilo iz fabrike (menda je imel v mislih Jeseniško železarno), ki smo šli med alpiniste že pred vojno. V glavnem smo bili vsi med Skalaši; Joža Čop, Sandi Wisiak, pa dr.Miha Potočnik, eni so postali prave legende če me razumeš". Seveda sem mu prikimal, tako neizobražen planinec pa tudi nisem.
"Sandi Wisiak je bil pobudnik, da bi na Škrlatici postavili križ vsem ponesrečenim v gorah. Bil je prava zvezda tedanjega časa med Skalaši, čeprav je bil Ljubljančan. Ampak med nami jih je bilo izredno malo, ki bi bili tako univerzalni kot on, v gorah je bil kot doma tako poleti kot pozimi, drzen plezalec je bil in fenomenalen smučar, pa še postaven, da so ga ženske obletavale kjerkoli je prišel v njihovo družbo. Toda enkrat se mu je zalomilo na smučarski tekmi, ko so se spuščali z Rožce in se je zelo hudo poškodoval. Nekoč prej ga je tudi že nesel plaz v Kamniških, kar mu je dalo vedeti, da hodi po tankem ledu. Pa se je po tej nesreči zaobljubil, da če ozdravi tako, da bo spet lahko hodil v gore, v zahvalo na lastne stroške postavi križ na Škrlatici. V spomin vsem ponesrečenim v gorah, a me razumeš, to prvotno sploh ni imelo nobenega verskega predznaka. To je prišlo šele kasneje, po vojni.

Izpolnjena zaobljuba

Svoje zaobljube Sandi ni mogel izpolniti, ker ga je leta triintrideset zasul plaz pod Planjavo. So jo pa zato naslednje leto v njegovem imenu izpolnili Skalaši. Dvesto kilski kovinski križ so izdelali kar sami, nekateri med njimi so bili kvalificirani kovinarji, in ga nato po delih znosili na vrh1. Mene takrat ni bilo zraven, sem pa bil naslednje leto, ko je bil blagoslov in je prišel na Škrlatico tudi škof Rožman iz Ljubljane, ki je rad zahajal v gore. Saj nenazadnje, če je bil že križ je bilo prav, da se ga je kasneje tudi blagoslovilo a ne, vsaj meni se zdi. Bilo nas je toliko, kot zagotovo nikoli prej in še mnogo kasneje ni bilo ljudi naenkrat na Škrlatici. Vsi smo bili tam, tudi tisti, ki smo ga kasneje zrušili."
"Zakaj vendar, mislim, po tolikem trudu?"
Srknil je požirek, nato pa razširil roke. "Kaj pa vem, taki časi so bili takrat! Bilo je nekaj let po vojni, pa za Trst se je šlo, nekakšna splošna histerija ali kaj, treba je bilo enostavno verjeti v vse kar so nam rekli. Iskali smo drugače misleče in tudi na cerkev smo takoj po vojni gledali drugače. Škof je postal naš sovražnik in je moral zaradi obtožb, da je sodeloval z okupatorji pobegniti v Ameriko, mi pa smo takrat v svojih glavah nenadoma počistili s preteklostjo in v marsičem res videli tisto, v kar so nas prepričevali. V dolinah je bilo polomljenih in podrtih mnogo verskih simbolov, nekaj tiste norije je zaneslo še v gore, saj je bilo tudi med hribovci veliko "pravilno mislečih." Dvainpetdesetega je bila tako čez noč uničena Aljaževa kapelica na Kredarici, in kot sem enkrat slišal od nekega Štajerca, tudi velik deset metrski, iz kamenja sezidan križ na Donački gori2. Menda ga je po silnih mukah s krampom, 'pajsarjem' in macolo uspel zrušiti nek mlad miličnik iz ene od bližnjih vasi, s čimer se je nato ponosno hvalil naokoli. Ne vem, če mu je to kaj koristilo pri karieri, vsaj pri domačinih je bil zaradi tega zelo slabo zapisan.

Akcija fantje, akcija!

Pa se je nato še nekdo med nami domislil, da bi šli podret na Škrlatico tisti veliki križ, ki smo ga postavili pred vojno. Bilo je oktobra, ko v gorah ni več gneče in smo šli, kot na kakšno osvoboditveno akcijo. Zbobnal nas je malo gručico skupaj naš alpinistični vodja in mentor. Bil je skoraj deset let starejši od nas in vsi smo ga cenili, ker je bil po duši popolni hribovec, hitrega koraka, drzen, dober soplezalec, sposoben reševalec in po drugi strani odrezav ter oster sogovornik. Bil je pravi mož akcije, ki nikoli ni trpel pametnih zapečkarjev, ki so se daleč stran od gora znali hvaliti s svojimi nedokazanimi uspehi. Če se je za nekaj odločil, je tudi vedno pritrmoglavil do konca. Saj mogoče niti nismo bili vsi za to, da bi šli rušit tisto kar smo sami postavljali. Take stvari se človeku same od sebe upirajo, pa nas je, kot je dobro znal, na hitro prepričal, da bo prav če gremo. Kdo ve, morda mu je to celo kdo naročil, vprašali ga pa nismo. Dejal je, da bi nas tudi Sandi razumel, on ga je dobro poznal, ker je z njim plezal, bil je Sandijev alpinistični učenec. Od njega se je tudi naučil biti tako nepopustljiv, skromen in neprizanesljiv do samega sebe, kajti v gorah si majhen. V gorah ni vse samo lepo in kakor ti hočeš, tam se je treba ravnati po naravnih zakonitostih in če je treba, se znati tudi podrejati, potrpeti ... Nastopil je celo v alpinističnem filmu, mi mlajši smo ga res spoštovali in mu priznavali avtoriteto, veš."

Čez steno z njim!

"Koliko pa vas je bilo?"
"Ah, ni nas bilo veliko ko smo šli v akcijo, pa saj za to nas tudi ni bilo treba toliko kot za nošnjo, devetnajst let prej. Z majzljem3in težjim kladivom smo v nekaj minutah presekali nosilno cev in ga zvrnili na tla. Lahko bi šel tudi en sam, če bi imel potrebno orodje in dovolj časa, ampak lažje si je greh deliti še s kom drugim, a me razumeš?"
"Razumem ja" sem mu odgovoril in pri njegovi omembi časa pogledal na uro.
"Vraga ti razumeš, saj vidim, tebe to sploh ne zanima, briga vas mularijo za to kar je bilo preden ste se rodili" je bil takoj ogorčen, ker svojo zgodbo izpoveduje nekomu, ki bi očitno najraje pobegnil. Komaj sem ga pomiril, da me le skrbi, da mi ne odpelje vlak, sicer bom naslednjega čakal do poznega večera. To ga je pomirilo, pripomnil je celo, da ga veseli, ker je srečal prav mene. Če bom že komu to nesel na ušesa, naj bo to kar tam v Mariboru, kjer nikogar ne brigajo te gorenjske reči.
"Kar na draj smo ga vrgli čez severozahodno steno. Prekleto težak je bil in nismo ga prav daleč sunili, ker se je pozvanjanje kmalu umirilo in je nekaj časa šumel le še grušč, ki ga je sprožil za seboj. Pa se nismo sekirali zaradi tega, zagozdil se je nekje spodaj med skale in z vrha se ga ni videlo, kar je bilo poglavitno. Le slab meter visok kovinski štrcelj je ostal za nami na vrhu.
Domov smo se nato vračali v čudnem vzdušju. Počutili smo se kot zmagovalci v dvomu, tiho smo bili in v Vratih smo se na hitro zmenili, da se o tem ne bomo nikomur na glas hvalili. Za opravljeno dejanje bo le naš vodja javil na primerno mesto, da se bo vedelo kako in kaj, drugih pa se v to ne bo vmešavalo. Šele takrat sem prvič pomislil, da je bilo s tem našim početjem verjetno nekaj narobe. Zakaj vendar se je treba sedaj skrivati, če smo naredili nekaj dobrega?

Prevec najde križ

Prišel je križ za nami kot slaba vest. Znani alpinist in samohodec Marjan Prevec, ki je nekaj let kasneje izginil brez sledu prav tam nekje blizu Škrlatice in Rokavov, je takrat preprosto domneval, da takšne teže niti ducat ljudi ni moglo zalučati prav daleč. Šel ga je iskat kmalu po tem, ko se je po dolini razvedelo, da je Škrlatica po novem 'očiščena klerikalne navlake'. Preplezal je par vršnih grap in ga našel sedemstdeset metrov pod vrhom, razbitine so bile zataknjene v nekem žlamborju. Sam je bil kajpak brez moči, naokoli tega tudi ni razlagal, prišel pa je na sestanek alpinističnega odseka pri Matici in mirno predlagal, da križ potegnejo iz stene in ga znova postavijo, v spomin žrtvam gora. Ignorirali so ga, o teh zadevah je bilo takrat najbolj pametno molčati. Glas o njegovi najdbi je kmalu dosegel tudi nas, govorilo pa se je med ljudmi, ampak nihče več si ni upal na glas predlagati, da bi šli v Škrlatico reševat podrt križ."
"Torej še vedno leži tam, kjer ga je našel izginuli Prevec?"
Nasmehnil se je in odpil za pol prsta vina. "Zaenkrat še. Pa kdo bi vedel, kaj še bo? Mogoče ga bodo zdaj ti novi, ki so prišli na oblast, enkrat res reševali. Zdaj so drugi časi kot so bili takrat, to ti že ves čas razlagam. Dr. Miha Potočnik, ki je bil leta štiriintrideset tudi zraven pri postavljanju, je bil po vojni direktor v naši fabriki, v planinski zvezi pa je bil delegat in tam je ostro nasprotoval ponovni postavitvi. Verjetno je moral tako govoriti. Kasneje si je premislil in je pred smrtjo kot častni predsednik te organizacije v Planinskem vestniku objavil zgodbo o postavljanju križa4. Pa fotografije so bile zraven z blagoslovitve, bil je na njih skupaj z nadškofom Rožmanom, pa z Jožo Čopom in celo množico ljudi v ozadju, tudi mene se je videlo na njih, pa mojega mentorja in vse ostale, ki smo po vojni postali njegovi rablji. Ampak Potočnik si je lahko premislil, imel je možnost. Nič ni razlagal, nobenega razkril, niti našega dejanja ni obsodil, samo javno je zapisal, da nima nič proti, če križ, ki je simboliziral spomin na mrtve gornike zopet postavijo v enaki obliki in na isto mesto, kjer je nekoč že bil. Kaj pa mi? Naš nekdanji mentor je v grobu, ostali pa smo že stari, naše moči so šle rakom žvižgat in počasi gremo za njim, ostala nam je le slaba vest za popotnico," se je grenko zazrl v že prazen kozarec5.

Znani "neznanci"

Pogledal sem na uro in kar vrglo me je pokonci. Vlak bo pripeljal čez pet minut, jaz pa še vedno sedim v gostilni in poslušam njegovo zgodbo. Odhitel sem k šanku, hitro plačal svoje pivo in natakarici naročil še dva deci zanj, ter skoraj stekel proti železniški postaji. Ko sem se z vrat ozrl proti mizi, kamor je natakarica ravno postavila kozarec, je dvignil pogled in se nasmehnil. V pozdrav je rahlo dvignil roko. Nikoli več se nisva srečala. Ni mi povedal imena svojega mentorja, ni mi povedal niti svojega. A govori se, da se dobro ve, kdo so bili neznanci, ki so v petdesetih letih po gorah izvajali to in druge podobne akcije. Ampak, kot je že na začetku dejal moj pripovedovalec: Bili so pač taki cajti takrat.

Dušan Škodič

Oznake: PV

Komentiraj (15):

Igor Pavlič, sreda, 20. februar 2013, ob 10:02

Zakaj imajo ljudje to nemarno navado, da morajo po naravi vse označevati in cahnati, kot živali! V gore in naravo nasploh ne spadajo nikakršni simboli, pa naj gre za zvezde, križe ali karkoli! Če kdo ne more brez tega, naj v žepu nosi rožni venec, Titovo poprsje, biblijo ali komunstični manifest, 10+100, skratka kar mu srce poželi, ampak naj vse to ostane na intimni ravni. Predstavljajte si, da bi bi bili multikulturna družba, menda ja potem ne bi imeli na Kredarici poleg kapelce še par drugačnih stavbic, mohamedansko molilnico, bahajski oltarček, žrtvenike, razne podobe mesij itd. Kaj je tako težko živeti brez teh zunanjih znamenj notranje vere ali prepričanj? Zakaj naj bi me na vrhu nekega hriba čakal nek verski ali ideološki simbol? S kakšno pravico neka skupina ljudi po hribih postavlja razna železja in druge simbole svojih prepričanj? Predvsem pa zakaj? In potem ni afera v postavljanju, ampak v odstranjevanju! Izjemno pa nekatere motijo "črne gradnje", recimo v Bohinju. Ampak samo nekatere, ne vse! Spomnimo se, ko so po koncu "vojne za Slovenijo" požagali in odpeljali obeležja Poti spomina in tovarištva okoli Ljublajne. Nihče se ni sekiral, nihče ni spraševal kam in kako so jih odpeljali ter na čigav račun, o tem križu na Škrlatici in Urošu pa beremo in poslušamo že več kot pol stoletja!

Matija Demšar, sreda, 20. februar 2013, ob 11:49

Meni osebno, pa je članek zanimiv in poučen. Spadam med mlajšo generacijo, ki z veseljem prebira stare zgodbe, tako da se ne strinjam z mnenjem zakaj moramo o tem križu in Urošu brati in poslušat že pol stoletja. Jaz sam sem sicer proti da bi se na novo postavljali simboli/križi na vrhovih gora, tisti, ki pa že stojijo naj pa tam tudi ostanejo. Konc koncev so del naše zgodovine, in jih je nesmiselno primerjat s simboli drugih kultur/verovanj.

Aleš Zdešar, sreda, 20. februar 2013, ob 11:50

Se podpišem pod Igorjev komentar. Na vrhovih gora pa se v zadnjem času postavljajo še drugi bistroumni objekti - panoramske plošče. Pustimo vsaj gore pred smetenjem vseh vrst.

Igor Pavlič, sreda, 20. februar 2013, ob 13:39

Sam s espomnim še gospoda V.M., ki je bil pa obseden z nadelavo in označevanjem poti na Šmarno goro ter Grmado! Ko greš akm v Avstrijo, Dolomite ali kamorkoli, tudi v Ameriki je tega dosti, je v turističnih krajih vs eoznačeno in zaznamovano tako intenzivno, kot d abi ram pohajali ali letovli sami ljudje s posebnimi potzrebami. Ta obcesija z oznakami, prospetki, tablami, puščicami in sploh z vsem možnim materialom, nabitim na drecesa, zakoličenim in obešenim je presegla že vse meje, vsi bi ljudi le še usmerjali, poduhovljali, opominjali, spomijali....opominjali Po drugi vojni so bili obsedeni od obeležij NOB še prej pa so stoletja postavlajl znamenja, ne le kožnih, všeč mi je bilo le tisto na poti iz Zapodna na Pl. Zapotok, na katerem je pisalo, da je "Življenje trpljenje, smrt pa odrešenje", celo narečno, šlo je takorekoč za umetnikšo delo, skrajno skromno, ki je res spadalo tja! Je še par izjem, ostalo je pa ena sama polucija! Mi ap zdaj toleriramo neke tablice hrvaškim škofom in ne vem še komu po kapelach, starši dajo vgrajevati "spomenploče" kar na poteh, tako pač ne gre, imejmo neko kulturo!! Ne obremenjujmo drugih s svojimi energijami, pojmi, prepričanji in posiljevanji in obdržimo ka jzase, simbole pa si postavlajjmo doma, vna vrtu, v kleeth, vinogradu, kopalnici ali kjerkoli, lepo pa prosim ne kjerkoli, kjer ni nič tvojega.

Bernard Štiglic, sreda, 20. februar 2013, ob 20:15

Če podrobno preberete članek, boste videli, da govori o nečem drugem, kot vaši komentarji.
Govori o vandaliizmu, ki se je zgodil po vojni in potem o slabi vesti zaradi vsakemu planincu nevrednega dejanja.
Tista misel z enega od komentarjev je lepa in pove vse.

Citiram:Konc koncev so del naše zgodovine, in jih je nesmiselno primerjat s simboli drugih kultur/verovanj.

Igor Pavlič, četrtek, 21. februar 2013, ob 01:04

Citiram: "Meni osebno pa je članek zanimiv in poučen. Spadam med mlajšo generacijo, ki z veseljem prebira stare zgodbe, tako da se ne strinjam z mnenjem zakaj moramo o tem križu in Urošu brati in poslušat že pol stoletja. Jaz sam sem sicer proti da bi se na novo postavljali simboli/križi na vrhovih gora, tisti, ki pa že stojijo naj pa tam tudi ostanejo. Konc koncev so del naše zgodovine, in jih je nesmiselno primerjat s simboli drugih kultur/verovanj"

Če z veselejm porebiraš stare zgobe, iamš na razpolago arhive, sam s em tudi prebral vse letnike PV od začetka do danes in me en bi prav nič veselillo, če bi imeli v njem še rubriko "iz starejših eltnikov", kjer bi ponatiskovali stare prispevke. Tisk pa č ni RTV, kjer vsako leto gledamo Slovensko popevko z Bleda 63. Vsa obelejžja so del zgodovine, to je seveda res, drugo vprašanje pa ej, kaj pomenijo in oneležujeo. AKk bunker iz druge vojne pustimo vs pomin in opomin, ajmborje z italjanskimi in nemškimi zastavami na meji emd 3. rajhom in Kralejvino Italijo na mostu Čez Savo pred Črnučami smo ap odstranili. Pa žico okoli Ljubljanje tudi. Če nekaj posataviš, si stem en pridobiš pravice, da bo tsiti perdmet tam ostal večno. Tudi zvezdo z vrha Aljažeevga stolpa so odstranili, koamj čakam na tistega junaka, d abo jamral v Planinsem vestniku, kao da ima slabo vest! Mene je tista zvezda motila, ker ne maram nobenih znamenj v naravi! Če se ne moremo zedini o postavlajnjih obeležij, je pač bolj pravično, če jih ni, tako kot je bilo takrat, ko ljudje še niso zahajli na vrhove. Potemtakem naj v gorah ostanejo tudi smeti, ki obeležjujejo človekove navade in njegov odnos do narave? Kot pomnik zanamcem?

Zoran Gregorčič, četrtek, 21. februar 2013, ob 07:05

Igor saj do zdaj si že zdavnaj povedal kaj misliš, čeprav te nismo vsega razumeli še manj pa razbrali zaradi malega miljona napak ki jih sproduciraš.
Da se zavzemaš za gore brez čisto vseh pomnikov mi je že zdavnaj jasno. Edino za Aljažev stolp mi še ni jasno ali si ga, ali ga nisi umestil med nesnago!?

Zoran

Igor Pavlič, četrtek, 21. februar 2013, ob 09:34

Aljažev stolp je seveda črna gradnja v osrednjem območju TNP-ja.

Marko Kern, četrtek, 21. februar 2013, ob 12:24

Postavljanje simbolov po vrhovih gora se še ni zaključilo. Pri nas je v zadnjih dveh desetletjih zraslo nekaj križev. Avstrijska Koroška pa pri tem za moje pojme naravnost pretirava, tam vsako leto zraste nekaj križev. Najbolj poveden pa je morda primer v Italiji, ko so poleg razpadajočega Deffarjevega zvona na vrhu Montaža leta 2006 postavili zmečkan kovinski križ (http://www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/100821.html). Namesto da bi obnovili Deffarjev zvon (če že morajo nekaj imeti na vrhu), so raje postavili križ in zvon privezali nanj, da se revež ne bo podrl. Prav rad bi slišal, kakšen bi bil odziv Kugyja.

Vprašanje za vse zagovornike postavljanja simbolov po gorah. Če so križi na vrhovih del naše zgodovine in kulture, zakaj jih je po gorah potrebno postavljati tudi danes? Sedaj je to izrazito sporno iz več razlogov, postavljanje novih križev je dejansko vandalizem. In če parafriziram Bernarda, pri postavljanju novih križev gre za zgodbo "o slabi vesti zaradi vsakemu planincu nevrednega dejanja".

Matija Demšar, četrtek, 21. februar 2013, ob 18:58

Gospod Igor. Z veseljem berem starejše knjige in revije, priznam pa da še nisem prebral vseh letnikov PV. In če vam gre članek v nos, meni pač ne. Izrazil sem samo zadovoljstvo, da smo deležni tudi takih člankov. Jaz tudi ne berem dnevno političnih prispevkov na drugih portalih, ker mi verjetno gredo ravno tako v nos kot vam ta tema. A ni čarobnost spleta ravno v tem da bereš/sprejemaš tisto informacijo, ki te zanima Bi pa še enkrat poudaril, da sem proti postavljanju novih križev ali drugih simbolov na vrhovih. Resnično upam da se Marko-va napoved ne bo uresničila, da še ni konec postavljanja pri nas. Za ohranitev tisti križev in simbolov (Aljažev stolp!?) sem pa pač zato, ker se mi zdi nesmiselno "drek mešat" in se it ideološke vojne. Stanje v Sloveniji še ni nevzdržno, tako da če je komu križ/simbol na vrhu tako neprijeten se lahko zateče na večino naših hribov in gora, ki so še vedno neomadeževani. Stanje v Avstriji, kot je Marko omenil je seveda že na robu obupa. Ljudje smo si žal in tudi na srečo tako zelo različni, da ima vsak posameznik drugačno merilo kaj je vandalizem v gorah. Meni osebno je veliko večji problem kar se dogaja ob vznožju hribov -en kup novih gozdnih cest in vlak, ki je neprimerno večje nasilje in tujek v naravi kot križ na vrhu. Za Kugy-ja je bila sporna že markacija (popackane skale) nekdo pa ne bi videl problema v tem, če bi na Kredarico potegnil asfalt..Zedinjenja kaj bi lahko bilo in kaj ne pa v človeški družbi nikoli ne bo. Eni bi vse koče podrli, drugi bi gradili, tretji bi še število pohodnikov omejili. Zdi se mi pa neprimerno primerjat odpadke z križem na vrhu.

Primož Auersperger, četrtek, 21. februar 2013, ob 20:22

Morda bi dodal le to, da če gremo dovolj nazaj v času, potem ugotovimo, da na vrhovih ni bilo ničesar. Tako stanje je tudi najbolj smiselno ohranjati.

Dejan Inkret, četrtek, 21. februar 2013, ob 21:42

Rabimo torej samo še časovni stroj, pa bomo lahko ohranjali kar je že "bilo pa prošlo".

In mogoče včasih malo samokritike, da ne bomo le vpili kot rad vpije tisti bivši alpinist "glejte tiste ta druge, oni tudi kradejo"

Benjamin Ravnik, petek, 22. februar 2013, ob 00:07

Križi na vrhovih so preprosta znamenja miru.
V kolikor njihov namen ni dosežen jih je smiselno odstraniti.
Sam sem postavil križ na Široki peči in Blažčevi Skali.
Preprosto se vzame žaga, malo dobre volje in križ se odstrani.
Mnogo slabši so npr. svedrovci, tako v plezališčih, kot v visokih stenah.
Izklesani in prilepljeni oprimki vsepovsod po stenah.
Tudi v visokih stenah se najdejo izklesani oprimki.
Pošpricana drevesa in skale s sprey-i, pretiravanje s postavljanjem možičev.
Kilometri spraskanih sten v Julijskih Alpah od suhega orodjarjenja.
V Rušici sem navrtal dve, pred >dvajsetimi leti novi smeri, opremil s svedrovci spuste preko smeri Aga.
Danes tega ne bi več delal in mi je zelo žal, tudi nihče se ne zgraža nad vrtanjem smeri.
Alpinizem ne more biti alpinizem, če ni nevaren.

Benjamin Ravnik

Dejan Ogrinec, petek, 22. februar 2013, ob 09:43

Zgodba o križu, zakaj ja in zakaj ne ter spet zakaj je nazaj, je deloma in kolikor sem ji pač namenil prostora, vseeno zelo natančno opisana v mojem članku o dr. Tone Jegliču, v naši reviji PV, mislim da marec 2012 (lahko se tudi motim!).
Križ ni bil tam zaradi klerikalizma, prej zaradi znamenja miru, je pa res, da je bil navsezadnje postavljen iz izključno osebnih razlogov in verjetno gore res niso namenjene temu, da vsak na njih "obesi" kar mu pade na pamet.

Tomaž Ogrin, petek, 22. februar 2013, ob 15:19

Križi na vrhovih niso simboli vere, ampak politike, žal. Tu je Vatikan...govorijo. Moj občutek, morda še koga.
Med II.svetovno vojno je Vatikan, posredno, bil zato, da Nemci, Italijani in Madžari olastninijo Slovenijo. Slovenska podružnica je celo prisegla Nemcem, na Plečnikovem štadionu.
Bilo je zelo logično, da simboli take politike letijo s hribov.

In vračajo se spet zaradi politike. Podobno, kot naj bi se vrnil verouk (samo ene vere) v šole. Vatikan si je na Hrvaškem to izboril, pri nas ne.
Valjhun, sin Kajtimara...potem je prišel Vatikan.

Pomislimo, zakaj nimamo na vrhu, recimo vzidane plošče s križem. Ne bi bilo pripomb. Tudi, če koga strela ali pade v gorah, me znamenje spomina ne moti. Tudi ob cesti ne. Odšel je človek, včasih tudi v opomin, če piše, npr., da jih je ubila strela.

Zakaj morajo biti 3 m križi?

Ne morem mimo gozdarstva.
Na hribu blizu Ljubljane, Katarina, so tudi naknadno, nad cerkvijo postavili križ.
Toda, to ni bilo dovolj. Treba je bilo posekati vse naokoli, samo, da bi se čimbolje videl iz vseh mogočih kotov.
Podobno se lotevajo na šverc sekanja dreves okoli cerkva (ja, celo pri Sv. Janezu ob Bohinjskem jezeru), da bi se videle...

Bolna težnja po neki vidnosti. V tem ni nobene intimnosti.
Fizična in doživljajska škoda s cestami v hribe je pa seveda neprimerno hujša, se strinjam. Ampak negativne stvari ne moreš opravičevati z bolj negativnimi.

lp

eXTReMe Tracker