Planinski vestnik: O rušenju križa na Škrlatici pred 60 leti in še čem ...

"Triinpedeset'ga leta j' bvo, k' smo ga zabrisal' dol čez steno" se mi je izpovedal v pristni gorenjščini neznanec, s katerim sva slučajno sedela za isto mizo. "Pa kaj češ, taki 'cajti' so bli takrat," se je opravičeval bolj sam sebi kot meni, naključnem znancu, s katerim sta takrat v začetku devetdesetih sedela v neki skrajno neugledni in zakajeni jeseniški gostilni blizu železniške postaje. Res, taki časi so bili takrat ...
Bil sem še brez avtomobila, do vlaka proti Mariboru je manjkala ena ura in vsakršna družba mi je prišla prav za preganjanje časa, saj v takratnih, od dima porjavelih postsocialističnih Jesenicah dejansko nisi imel kaj početi. Pogledal sem ga malo natančneje. Nič posebnega bi rekel, popolnoma nevpadljiv starec kakršnega lahko srečaš kjerkoli. Na glavi je imel čepico, ki je verjetno pokrivala plešo, oči je imel že nekoliko motne in s prsti se je oklepal dvodecilitrskega kozarca napolnjenega s cenenim namiznim vinom. Prisedel sem z nahrbtnikom in obut v gojzarje, ker sem se tistega dne ravno vračal s Škrlatice. Ne vem zakaj sem se mu zdel tako primeren, da me seznani s tem, kar mu je ležalo na duši. Verjetno je le rabil pogovor.

Naključnega neznanca nenavadna zgodba

"Koga ste vendar zabrisali s Škrlatice, a se hecate?" sem se čudil nad nenavadnimi besedami, ko sem omenil, da se vračam ravno s tega vrha.
"Kako koga, ja križ a ne. Mar ne veš, da je nekoč na vrhu stal ogromen križ? Bil sem zraven, ko smo ga postavljali in bil sem zraven tudi, ko smo ga zrušili."
Jaz seveda nisem imel pojma o čem govori, kar pa ga je takoj spravilo v slabo voljo in godrnjanje v smislu, vi ta mladi itak nič ne veste in vas ne zanima, kaj je bilo nekoč. Nisem mu hotel ostati prav nič dolžan, češ, kaj se bo on pridušal čezme in kar nekaj posploševal. Od nekdaj pač zagovarjam, da na vrhove gora ne sodi nikakršna dolinska navlaka niti kakršnakoli znamenja, sploh pa križi in ostali simboli, ki nekaj pomenijo samo določenemu segmentu ljudi, ostalim pa nič, kvečjemu dražijo njihova čustva.
Ni me razumel, le zmajeval je z glavo in mi segel v besedo, še preden sem mu lahko svojo teorijo o neomadeževanosti vrhov gora do konca razložil. "Ne razumeš poba, ti gledaš na to drugače kot jaz, kot mi ta stari! Ta križ je padel zaradi nesmisla, zaradi oblike, samo zato ker je bil križ." Tako je začel svojo pripoved za mizo v tisti neugledni jeseniški luknji, ki je verjetno že dolgo ni več ...

Na Jesenicah nekoč ni bilo dosti izbire

"Ko sem bil mlad poba, šestnajst let sem bil star, sem šel med alpiniste. Z nečem smo se morali ukvarjati, a ne, tukaj pa ni bilo kaj dosti izbire. Ko si bil 'frej' šihta, si lahko zabredel v gostilniško družbo ali pa šel v hribe. Jaz sem si izbral hribe. Sčasoma me je to kar hudo potegnilo, v skalah sem bil kuhan in pečen. Precej nas je bilo iz fabrike (menda je imel v mislih Jeseniško železarno), ki smo šli med alpiniste že pred vojno. V glavnem smo bili vsi med Skalaši; Joža Čop, Sandi Wisiak, pa dr.Miha Potočnik, eni so postali prave legende če me razumeš". Seveda sem mu prikimal, tako neizobražen planinec pa tudi nisem.
"Sandi Wisiak je bil pobudnik, da bi na Škrlatici postavili križ vsem ponesrečenim v gorah. Bil je prava zvezda tedanjega časa med Skalaši, čeprav je bil Ljubljančan. Ampak med nami jih je bilo izredno malo, ki bi bili tako univerzalni kot on, v gorah je bil kot doma tako poleti kot pozimi, drzen plezalec je bil in fenomenalen smučar, pa še postaven, da so ga ženske obletavale kjerkoli je prišel v njihovo družbo. Toda enkrat se mu je zalomilo na smučarski tekmi, ko so se spuščali z Rožce in se je zelo hudo poškodoval. Nekoč prej ga je tudi že nesel plaz v Kamniških, kar mu je dalo vedeti, da hodi po tankem ledu. Pa se je po tej nesreči zaobljubil, da če ozdravi tako, da bo spet lahko hodil v gore, v zahvalo na lastne stroške postavi križ na Škrlatici. V spomin vsem ponesrečenim v gorah, a me razumeš, to prvotno sploh ni imelo nobenega verskega predznaka. To je prišlo šele kasneje, po vojni.

Izpolnjena zaobljuba

Svoje zaobljube Sandi ni mogel izpolniti, ker ga je leta triintrideset zasul plaz pod Planjavo. So jo pa zato naslednje leto v njegovem imenu izpolnili Skalaši. Dvesto kilski kovinski križ so izdelali kar sami, nekateri med njimi so bili kvalificirani kovinarji, in ga nato po delih znosili na vrh¹. Mene takrat ni bilo zraven, sem pa bil naslednje leto, ko je bil blagoslov in je prišel na Škrlatico tudi škof Rožman iz Ljubljane, ki je rad zahajal v gore. Saj nenazadnje, če je bil že križ je bilo prav, da se ga je kasneje tudi blagoslovilo a ne, vsaj meni se zdi. Bilo nas je toliko, kot zagotovo nikoli prej in še mnogo kasneje ni bilo ljudi naenkrat na Škrlatici. Vsi smo bili tam, tudi tisti, ki smo ga kasneje zrušili."
"Zakaj vendar, mislim, po tolikem trudu?"
Srknil je požirek, nato pa razširil roke. "Kaj pa vem, taki časi so bili takrat! Bilo je nekaj let po vojni, pa za Trst se je šlo, nekakšna splošna histerija ali kaj, treba je bilo enostavno verjeti v vse kar so nam rekli. Iskali smo drugače misleče in tudi na cerkev smo takoj po vojni gledali drugače. Škof je postal naš sovražnik in je moral zaradi obtožb, da je sodeloval z okupatorji pobegniti v Ameriko, mi pa smo takrat v svojih glavah nenadoma počistili s preteklostjo in v marsičem res videli tisto, v kar so nas prepričevali. V dolinah je bilo polomljenih in podrtih mnogo verskih simbolov, nekaj tiste norije je zaneslo še v gore, saj je bilo tudi med hribovci veliko "pravilno mislečih." Dvainpetdesetega je bila tako čez noč uničena Aljaževa kapelica na Kredarici, in kot sem enkrat slišal od nekega Štajerca, tudi velik deset metrski, iz kamenja sezidan križ na Donački gori². Menda ga je po silnih mukah s krampom, 'pajsarjem' in macolo uspel zrušiti nek mlad miličnik iz ene od bližnjih vasi, s čimer se je nato ponosno hvalil naokoli. Ne vem, če mu je to kaj koristilo pri karieri, vsaj pri domačinih je bil zaradi tega zelo slabo zapisan.

Akcija fantje, akcija!

Pa se je nato še nekdo med nami domislil, da bi šli podret na Škrlatico tisti veliki križ, ki smo ga postavili pred vojno. Bilo je oktobra, ko v gorah ni več gneče in smo šli, kot na kakšno osvoboditveno akcijo. Zbobnal nas je malo gručico skupaj naš alpinistični vodja in mentor. Bil je skoraj deset let starejši od nas in vsi smo ga cenili, ker je bil po duši popolni hribovec, hitrega koraka, drzen, dober soplezalec, sposoben reševalec in po drugi strani odrezav ter oster sogovornik. Bil je pravi mož akcije, ki nikoli ni trpel pametnih zapečkarjev, ki so se daleč stran od gora znali hvaliti s svojimi nedokazanimi uspehi. Če se je za nekaj odločil, je tudi vedno pritrmoglavil do konca. Saj mogoče niti nismo bili vsi za to, da bi šli rušit tisto kar smo sami postavljali. Take stvari se človeku same od sebe upirajo, pa nas je, kot je dobro znal, na hitro prepričal, da bo prav če gremo. Kdo ve, morda mu je to celo kdo naročil, vprašali ga pa nismo. Dejal je, da bi nas tudi Sandi razumel, on ga je dobro poznal, ker je z njim plezal, bil je Sandijev alpinistični učenec. Od njega se je tudi naučil biti tako nepopustljiv, skromen in neprizanesljiv do samega sebe, kajti v gorah si majhen. V gorah ni vse samo lepo in kakor ti hočeš, tam se je treba ravnati po naravnih zakonitostih in če je treba, se znati tudi podrejati, potrpeti ... Nastopil je celo v alpinističnem filmu, mi mlajši smo ga res spoštovali in mu priznavali avtoriteto, veš."

Čez steno z njim!

"Koliko pa vas je bilo?"
"Ah, ni nas bilo veliko ko smo šli v akcijo, pa saj za to nas tudi ni bilo treba toliko kot za nošnjo, devetnajst let prej. Z majzljem³in težjim kladivom smo v nekaj minutah presekali nosilno cev in ga zvrnili na tla. Lahko bi šel tudi en sam, če bi imel potrebno orodje in dovolj časa, ampak lažje si je greh deliti še s kom drugim, a me razumeš?"
"Razumem ja" sem mu odgovoril in pri njegovi omembi časa pogledal na uro.
"Vraga ti razumeš, saj vidim, tebe to sploh ne zanima, briga vas mularijo za to kar je bilo preden ste se rodili" je bil takoj ogorčen, ker svojo zgodbo izpoveduje nekomu, ki bi očitno najraje pobegnil. Komaj sem ga pomiril, da me le skrbi, da mi ne odpelje vlak, sicer bom naslednjega čakal do poznega večera. To ga je pomirilo, pripomnil je celo, da ga veseli, ker je srečal prav mene. Če bom že komu to nesel na ušesa, naj bo to kar tam v Mariboru, kjer nikogar ne brigajo te gorenjske reči.
"Kar na draj smo ga vrgli čez severozahodno steno. Prekleto težak je bil in nismo ga prav daleč sunili, ker se je pozvanjanje kmalu umirilo in je nekaj časa šumel le še grušč, ki ga je sprožil za seboj. Pa se nismo sekirali zaradi tega, zagozdil se je nekje spodaj med skale in z vrha se ga ni videlo, kar je bilo poglavitno. Le slab meter visok kovinski štrcelj je ostal za nami na vrhu.
Domov smo se nato vračali v čudnem vzdušju. Počutili smo se kot zmagovalci v dvomu, tiho smo bili in v Vratih smo se na hitro zmenili, da se o tem ne bomo nikomur na glas hvalili. Za opravljeno dejanje bo le naš vodja javil na primerno mesto, da se bo vedelo kako in kaj, drugih pa se v to ne bo vmešavalo. Šele takrat sem prvič pomislil, da je bilo s tem našim početjem verjetno nekaj narobe. Zakaj vendar se je treba sedaj skrivati, če smo naredili nekaj dobrega?

Prevec najde križ

Prišel je križ za nami kot slaba vest. Znani alpinist in samohodec Marjan Prevec, ki je nekaj let kasneje izginil brez sledu prav tam nekje blizu Škrlatice in Rokavov, je takrat preprosto domneval, da takšne teže niti ducat ljudi ni moglo zalučati prav daleč. Šel ga je iskat kmalu po tem, ko se je po dolini razvedelo, da je Škrlatica po novem 'očiščena klerikalne navlake'. Preplezal je par vršnih grap in ga našel sedemstdeset metrov pod vrhom, razbitine so bile zataknjene v nekem žlamborju. Sam je bil kajpak brez moči, naokoli tega tudi ni razlagal, prišel pa je na sestanek alpinističnega odseka pri Matici in mirno predlagal, da križ potegnejo iz stene in ga znova postavijo, v spomin žrtvam gora. Ignorirali so ga, o teh zadevah je bilo takrat najbolj pametno molčati. Glas o njegovi najdbi je kmalu dosegel tudi nas, govorilo pa se je med ljudmi, ampak nihče več si ni upal na glas predlagati, da bi šli v Škrlatico reševat podrt križ."
"Torej še vedno leži tam, kjer ga je našel izginuli Prevec?"
Nasmehnil se je in odpil za pol prsta vina. "Zaenkrat še. Pa kdo bi vedel, kaj še bo? Mogoče ga bodo zdaj ti novi, ki so prišli na oblast, enkrat res reševali. Zdaj so drugi časi kot so bili takrat, to ti že ves čas razlagam. Dr. Miha Potočnik, ki je bil leta štiriintrideset tudi zraven pri postavljanju, je bil po vojni direktor v naši fabriki, v planinski zvezi pa je bil delegat in tam je ostro nasprotoval ponovni postavitvi. Verjetno je moral tako govoriti. Kasneje si je premislil in je pred smrtjo kot častni predsednik te organizacije v Planinskem vestniku objavil zgodbo o postavljanju križa⁴. Pa fotografije so bile zraven z blagoslovitve, bil je na njih skupaj z nadškofom Rožmanom, pa z Jožo Čopom in celo množico ljudi v ozadju, tudi mene se je videlo na njih, pa mojega mentorja in vse ostale, ki smo po vojni postali njegovi rablji. Ampak Potočnik si je lahko premislil, imel je možnost. Nič ni razlagal, nobenega razkril, niti našega dejanja ni obsodil, samo javno je zapisal, da nima nič proti, če križ, ki je simboliziral spomin na mrtve gornike zopet postavijo v enaki obliki in na isto mesto, kjer je nekoč že bil. Kaj pa mi? Naš nekdanji mentor je v grobu, ostali pa smo že stari, naše moči so šle rakom žvižgat in počasi gremo za njim, ostala nam je le slaba vest za popotnico," se je grenko zazrl v že prazen kozarec⁵.

Znani "neznanci"

Pogledal sem na uro in kar vrglo me je pokonci. Vlak bo pripeljal čez pet minut, jaz pa še vedno sedim v gostilni in poslušam njegovo zgodbo. Odhitel sem k šanku, hitro plačal svoje pivo in natakarici naročil še dva deci zanj, ter skoraj stekel proti železniški postaji. Ko sem se z vrat ozrl proti mizi, kamor je natakarica ravno postavila kozarec, je dvignil pogled in se nasmehnil. V pozdrav je rahlo dvignil roko. Nikoli več se nisva srečala. Ni mi povedal imena svojega mentorja, ni mi povedal niti svojega. A govori se, da se dobro ve, kdo so bili neznanci, ki so v petdesetih letih po gorah izvajali to in druge podobne akcije. Ampak, kot je že na začetku dejal moj pripovedovalec: Bili so pač taki cajti takrat.

Dušan Škodič