RadioDur – Dušan Škodič: V gore z vodnikom?
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 22.
S polnimi jadri torej plujemo v pomlad. Zima je bila skrajno krmežljava in je za konec kot ranjeni zmaj udarila z repom čez Alpe. Mokrega snega, ki je lomil drevje je zapadlo kar precej, toda beraški gnoj, kot mu tudi pravimo, nima dolgega roka trajanja. Vsekakor bo najprej potrebno počakati, da se pošteno obleti, a ko se bo umaknil, bodo nastopili dnevi, ko se bodo lahko odpravili v gore tudi tisti, ki ne marajo gaziti po snegu, ali jim mraz za aktivnosti v naravi predstavlja preveliko oviro. Sneg, mraz in z njima povezane nevarnosti, pa seveda nista edina dejavnika, ki odločata, če bo naš obisk gora prijetna dogodivščina, ali pa se bo sprevrgel v nekaj neprijetnega. Danes bom s tem v zvezi namenil par besed obisku gora v spremstvu vodnika.
Pri vsakem udejstvovanju, v katerem nismo najbolj vešči, pride prav pomoč nekoga, ki je v njo bolje poučen. To so spoznali že prvi turisti, ki jih je ljubezen do gora zvabila na neznan teren. Pomagali so si tako, da so za plačilo najeli domačine, ki so jih poti vodile tudi tja, kamor se sicer ni zahajalo. To so bili pastirji, ki so morali izslediti in na varno prignati izgubljeno živino, to so bili rudosledci, botaniki in pa seveda najbolj znani; lovci. Da je šlo v glavnem za divje lovce, je logično. Lov je nekoč marsikomu pomenil potrebo in popestritev enolične prehrane, kazni za krivolov, pa so bile zelo stroge. Štirje srčni možje, ki so se kot prvi povzpeli na Triglav, so izhajali iz omenjenih poklicev, prav tako tudi znani vodniki, ki so po Julijskih Alpah vodili dr. Kugya. A prvi vodniki so imeli tudi določene pomanjkljivosti, saj niso bili vešči v varovanju svojih klientov ali jim je kot samoukom, manjkalo kakšno specifično znanje.
Vodnik se kmalu ni več naredil kar »sam od sebe«, temveč je moral, če je hotel na ta način služiti denar, opraviti vodniški tečaj, s katerim mu je oblast priznala pravico za opravljanje vodniške dejavnosti. Od časov Valentina Vodnika in barona Žige Zoisa, ko se je začela prebujati planinska misel, to je od leta 1800, pa vse do začetka druge svetovne vojne, v skoraj stoletju in pol, se je z vodništvom na našem ozemlju ukvarjalo okoli 150 ljudi, ki jim je bil priznan status. Do današnjih dni se je stanje občutno izboljšalo, saj je Planinska zveza Slovenije v petdesetih letih, kolikor organizira vodniške tečaje, izobrazila že nekaj tisoč vodnikov. Tu gre za tako imenovano prostovoljno vodništvo. Vodniki delujejo v planinskih društvih ali klubih, ki so jih na tečaj tudi poslali in vodijo njihove člane, odvisno od pridobljene licence, po bolj ali manj zahtevnih poteh. Za svoje dejanje denarnega nadomestila praviloma ne dobijo, oziroma se jim izplača povrnitev potnih stroškov in dnevnic.
Gotovo ste na svojih izletih že srečali, ali imeli opravka z ljudmi, ki so vodniki. Vendar teh ljudi ni možno kar vseh strpati v isti koš. Opažam še, da v praksi ljudje zamenjujejo pojme, kot sta planinski in gorski vodnik. Razlika med njima je namreč velika. Ne le v plačilu, ki gorskemu vodniku pripada glede na višino vodniške tarife, planinskemu pa glede na dogovor v planinskem društvu in razumevanje udeležencev. Tem se pogosto v stilu: saj gre on tudi z nami na izlet, zdi škoda vsakega beliča za vodnika, ki naj bi vseskozi bedel nad svojimi vodenimi. Tako eni kot drugi vodniki, pa se morajo držati kodeksa, ki jih zavezuje delovati v dobro ljudi, ki so jim bili zaupani. Vodnik mora vedno delovati tudi vzgojno in z zgledom, poglavitni cilj pa je seveda varnost vseh udeležencev.
Vodniki planinske zveze se izobražujejo na vodniških tečajih, ki jih organizira Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije. Na njih tečajniki, ki tja pridejo z ustreznim predznanjem, predelajo predmetnik, ki pokriva vsa področja, ter se na terenu poučijo o tehnikah gibanja in varovanja, čemur je namenjeno skupno 240 ur. V to je zajeto vse, od sprejemnega izpita, preizkusne ture, udeležbe na tečaju in zaključni izpit. Po njem postanejo kandidati za osnovno A kategorijo, ki jo pridobijo po opravljenem pripravništvu. Znanje si lahko nato še dodatno nadgrajujejo in z udeležbo na licenčnih izobraževanjih pridobijo višje kategorije, prav tako tudi za vodenje v zimskih razmerah in za turno smučanje. Svoje znanje nato na vsakih nekaj let še dodatno osvežujejo na organiziranih vodniških izpopolnjevanjih.
Pogoji za pridobitev naziva gorskega vodnika, so mnogo strožji, zato je tudi njihovo število občutno manjše. Program usposabljanja, ki poteka v organizaciji Združenja gorskih vodnikov Slovenije, traja kar osemdeset dni v obdobju treh let, kolikor je predviden čas za usposabljanje. To poleg teorije vključuje tudi vodenje v skali, snegu in ledu, ter vodenje turnega smučanja v visokogorju. Vsi kandidati morajo imeti s predpisi določeno, visoko alpinistično znanje in izkušnje. Uspešno opravljenemu usposabljanju sledi še enoletno pripravništvo in zaključni izpit. Razlika je torej očitna. S takim vodnikom se lahko dobro pripravljen gornik poda na primer na Matterhorn, ali si brez večjih alpinističnih izkušenj privošči recimo plezanje v severni steni Triglava. Temu primerne so tudi tarife, ki znašajo od 170 EUR za lažjo enodnevno turo, nekaj več bi stal vzpon po Slovenski smeri v severni steni Triglava, med tem, ko je daljša in težja Dolga nemška smer, vredna okoli 400 EUR. Za Matterhorn, nam bo naš gorski vodnik zaračunal dobrih 600 EUR. Cenik je objavljen na spletnih straneh Združenja gorskih vodnikov Slovenije. V tarifo niso všteti stroški vodnika za hrano, prenočišče in prevoz, ki jih vedno krije stranka, a če gre za veliko željo, je morda to kar prava pot do osvojitve cilja. In predvsem – varna.