Dnevnik (1987), feljton (7) - Srečo Rehberger: Na glavni ulici, ki je zaprta za promet, se vedno kaj dogaja: svobodni umetniki opozarjajo nase in poskušajo zvabiti čim več drobiža v klobuke pri svojih nogah.
Običajno s sladoledom v roki smo hodili od enega do drugega, se smejali čarovnikom, artistom, poslušali pevce, glasbenike ... Tu smo srečali tudi Lidijo Painkiher, ki v ZDA živi že 3 leta. V štirih mesecih dela na leto zasluži dovolj, tako da ves ostali čas posveti plezanju. Njen dom so sicer Yosemite, toda takrat je bila poškodovana in je prišla samo na obisk. Bistveno je, da se je prebila med najboljše plezalke na svetu in povedala nam je marsikaj zanimivega.
V Ameriki imajo določene smeri že pravo zgodovino in sloves - tam je to še bolj poudarjeno kot v Evropi. Vsaka pa ima svoj ključ, že znano kombinacijo gibov - lahko sta tudi dve ali tri - kako je smer mogoče preplezati. Ko to veš, moraš biti samo še fizično sposoben, da jo tudi izvedeš. Nekatere so lažje za manjše, druge lahko splezajo le veliki. Za znano »Psyho roof« je povedala, da je še ni zmogel nihče, manjši kot 5 čevljev in pol - jaz pa sem nameraval ravno tja. Slovito »Genesis« zna že na pamet, preplezala pa je vendarle še ni. O vsem tem, o etiki ameriških plezalcev, kdo je najboljši, kaj je novega doma - še najbolj je bila navdušena nad prosto ponovitvijo Raza klina in še o čem, sva govorila pozno v noč.
Naslednji dan so vsi odšli na sever, v Devils Tower, z Nušo pa sva ostala. Ko sem dodobra spoznal, kako izgleda stopnja 5.12, sem nekega dne, po treh padcih, preplezal »Genesis« in kar presenečen sem bil, da je šlo tako hitro. Domačin Collins, svoj čas »najboljši« jo je prvi zmogel prosto, Anglež Moffat, največji talent med vsemi, pa drugi. Oba sta se vzdržala in nista tvegala ocene. S tem je tako: nihče ne vidi rad, da mu kdo zniža oceno, čeprav je smer kljub temu enako težka in on enako dober. Danes »Genesis« ni več smer brez ocene, vsi ji priznavajo 5.12+ po ameriški lestvici ali IX+ po naši, kar pa ni tako pomembno. Plezalci ne prihajajo v Eldorado Canyon, da bi preplezali kakšno smer devete stopnje, pač pa zato, da bi se poskusili v »Genesis« ...
Očitno bo dovolj rezerve za še kaj težjega, sem dobre volje računal, ko sva se vračala. Ob tem sem spregledal rob asfalta na nekem ovinku že v bližini našega kampa. Težak nahrbtnik, nosil sem vodo, je pripomogel, da sem zvil gleženj. Ne premočno, a dovolj, da sem poškodbo naslednji dan obnovil. Hodil sem še lahko, plezal pa ne več.
Še naprej sva zahajala v kanjon. Vedno znova sva bila presenečena, saj nama je vsakič ustavil prvi avto, ki sva ga poštopala. Svoji navadi se nista nikoli izneverila niti dva brata, kot bi ju človek ocenil na videz. Vsako popoldne sta na zeleni trati pred hišo, v boksarskih rokavicah, bosa in ob bučni glasbi preizkušala moč in znanje. Izjemoma je prišel na vrsto karate in takrat so kriki odmevali daleč v prerijo.
Prijatelji so se vrnili in prišel je čas, da smo zapustili travnik za Paulovo hišo. Da bi le zdržal še nekaj let, travnik namreč, saj bi bilo lepo še kdaj tam postaviti šotor. Pod njim je opuščen rudnik premoga in skozi posamezne odprtine izhajajo topli, smrdeči plini, tako da se kar malo bojim za njegovo prihodnost.
Težko je bilo spet spraviti vso kramo in sedem ljudi v našega buicka. Do Denverja pa je že šlo. Tam sta Janko in Mirjam prestopila na letalo in se vrnila domov. Nihče jima ni zavidal, še posebno Janku ne. Dobesedno z letališča je moral v celjsko kasarno, kjer še sedaj črta dneve na koledarčku. Tudi Edo nas je začasno zapustil. Spoznal je novega prijatelja iz Južne Afrike in ker je ta imel kombi, soplezalca pa ne, sta se zmenila, da bosta v Yosemitih plezala skupaj. Nam štirim se je tako obetala bolj udobna vožnja proti sončni Kaliforniji, obljubljeni deželi nekdanjim priseljencem - pa tudi nam.
Viseči psi prihajajo
Bližal se je konec septembra, prihajala je jesen. Opazovali smo čudovite gozdove, ki so začeli spreminjati barve, počasi se je pred našimi očmi spreminjala tudi pokrajina. Zapuščali smo slikoviti, gorati Kolorado. Svet je postajal vedno bolj suh, ravninski. V Utahu smo vozili med skalnimi stolpi neverjetnih oblik. Nevada je postregla s skoraj, pravimi puščavami in nočno vožnjo, ki nikomur ni dala spati.
Srečo Rehberger