Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ples oblakov, megla, vetrov in snežink

Jlib.si

 

četrtek, 30. oktober 1980, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1326

Železar (1980) - Uroš Župančič: Pred dnevom mrtvih sta dva popotnika, težko otovorjena mlela kamniti drobir po srebrni cesti mimo Skrajnic in Svaten skozi ozko dolino v zatrep nad gorami. Nista hitela kot je bila to njuna običajna navada. Zatopljena sta bila v svoje misli.

Svinčeno težka megla se je med skalnimi robmi spustila in oprla na velike krošnje bukev in temne stožce smrek in macesnov, ki so že odvrgli svoje zlatorumene iglice. Nič kaj prida vreme se ni obetala v naslednjih dneh.
Šimen in Jošt pa sta si želela prijetnega sproščenega razvedrila v gorskem svetu. Bila sta oba velika, strastna ljubitelja svežega zraka in sončnih skalnih vršacev, ki so se poganjali iz okrešljev in krnic visoko skozi megle in oblake do neba. Tu v robeh in na grebenih ter vrhovih sta sproščeno doživela že toliko lepih prazničnih, sončnih dni, kjer je bila pesem njuna beseda in so vriski odmevali po grapah in tokavah.

Dobro in skrbno pripravljena sta kmalu zapustila umazane mestne ulice, kjer so se v mlakah ogledovale številne mestne luči in razkošne izložbe mestnih trgovin, gostiln in druge mestne navlake.
Izven mesta in vasi sta še bolj sklonila telesi in glavi. Čelni svetilki sta tipali s svojimi stožci in iskali vedno slabšo tesnejšo pot v strmal. Pred dnevi so obilne ledene slane požgale zadnje planinske rože in nasule obilico listja na planinsko pot, da je šumelo pod nogami. Mrak se je naglo spremenil v noč, vse v dolini se je pogreznilo v skoraj morečo tišino.

Šimen se je poglobil v razmišljanja, nenehno je v mislih vasoval pri razkošnih in nepozabnih doživetjih. Potoval, hodil in plezal je v naročju in objemu prešerne sreče. Čez gmajne in travnike, skozi gozdove in stečine so ga pota vodile do sten, razov, stebrov na grebene, od koder je gledal širni in bogati svet jezer in gora, ki so se risale v razkošnih rajdah do komaj vidnih in slutenih obzorij. V teh gorah je bil vedno srečen in praznično razpoložen, še najbolj pa tedaj, ko sta te poti hodila skupaj s črnolaso Musinko. Povsod sta i.c bila, v žaru poletnega sonca in tudi v ledenem mrazu globoko zasneženih zim, ko so po grebenih vihrale ogromne sneine zastave in so ae s plazovi prebudile vse nevidne sile gora. Vedno in povsod je bito potovanje, hoja in plezanje z Musinko po gorah praznično in nepozabno doživetje.
S temi lepimi spomini je Šimen spešil hojo v strmal in mlel kamniti drobir, Jošt mu je težko sledil. Za seboj je že zdavnaj pustil narasli Beli in Mokri potok, ki sta zbirala vode lomovja in se v slapovih tesnila skozi lome in lomiče.

Jošt je bil star in izkušeni gornik. Velik del svojega planinskega življenja je namenil in žrtvoval reševanju planincev, plezalcev, alpinistov in alpskih smučarjev iz objema bele smrti. Reševal je lažje, težje in tudi smrtno ponesrečene v vseh dolinah, okrešljih in krnicah v naših domačih in tujih gorah. Bil je vedno prvi človek, ko je bilo treba pomagati in reševati nesrečnike iz prepadnih in previsnih sten ali nazobčanih, kampanilastih grebenov in vrhov.
Šimen je Joštu z naglimi koraki izginil izpred oči v temno noč. Nikamor se Joštu takrat ni mudilo, prej ali slej bosta oba tekom noči, do novega dne dospela do samotne koče v zatrepu doline tik pod kamnitimi skalnimi vršaci, kamor sta namenjena prihodnje dni. Jošt, ki se je v svojem gorniškem življenju udeležil že velikega števila lažjih ali težjih reševalnih akcij, pozimi in poleti, podnevi in ponoči, ki je z gora, sten, grebenov in vrhov, skupaj z drugimi gorskimi reševalci prinesel že osemdeset in morda še več smrtno ponesrečenih gornikov, je imel na tej poti skozi noč lepo priliko obujati spomine na številna reševanja. Spomnil se je prve in za njo še vseh ostalih lažjih in težjih reševalnih akcij v stenah, grebenih in vrhovih Grintavcev, krušljivih in zelenih Karavankah, savinjsko-kamniških planinah in Julijskih Alpah. Vseh se ni mogel spomniti, preveč jih je bilo. Spomnil se je prav dobro velike lavinske nesreče na Škarjevem robu pod Storžičem, pa one v steni Špika, ki mu je ostala živo v spominu. Srh ga je spreletel, ko se je spomnil tragične nesreče v steni Jalovca. Tako so se zvrstite, kot na filmskem traku vse druge, ki so bile vse tragične in žalostne. Iz mračnih misli ga je prebudil narasli izvir Nadiže, ki je valil valove in slapove proti Zelju.

Temno nebo oblakov in megla je ožilo obzorje. Bila sta edina gosta v Tamarju. Skupaj s prijazno in gostoljubno oskrbnico, s katero so si bili že dolgoletni znanci, so ob svečavi nadaljevali pogovor. Veliko se niso oddaljil od običajne vsebine. Gore in znova gore, spomini in lepa, vesela, praznična in tudi žalostna, tragična doživetja, nesreče, reševanja ...
Sveča je spred noči dogorela. Šimen je šel k počitku z lepimi mislimi in spomini na Mosinko, Jošt pa si ni mogel privabiti sna ob spominih na nesreče in reševanja, ki so polnila velik del njegovega življenja, oskrbnica Lenca pa je bdela ob spominih na ljubitelje in obiskovalce gora, ki so skozi Tamar odhajali v gorski svet, v stene, robe in na vrhove po lepoto, radost, ljubezen, srečo in smrt ... tako že leta in leta do letos, Ta pot in smer je jasno zapisana v usodah mnogih mladih ljudi, ki si žele in iščejo življenje v ognju lastnih moči, sposobnosti in znanju, boriti se za radost in srečo tudi tam kjer je to resničnotežko in nevarno. Vsi trije v Tamarju si to noč niso mogli privabiti mirnega sna. Lenca je mislila in se bala za mnoge tiste, ki so prišli v Planico v stene Ponc, Jalovca, Šit in Travnika po srečo in lepa, nepozabna, borbena doživetja, pa so našli smrt. Jošt je vse noč tvegano in nevarno reševal v stebrih, tokavah, počeh in plateh Mojstrovk, Travnika, Jalovca in Šit, Šimen pa je hodil in plezal po policah in grebenih od Prisojnika preko Travnika do Jalovca do Mangrta v jutranjih in večernih zarjah v naročju in objemu črnolase Musinke ...

Vreme se drugi dan ni spremenilo. Jošt in Šimen sta težko otovorjena zavila proti Črni vodi in pod Sneženjakom, Pri vatom, Lopami in Kuljahom spešila korake po grušču proti Jalovcu. Imela sta velike in lepe želje. Šimen bi rad preplezal in ukrotil Dularjevo zajedo v severni steni Jalovca, če pa to ne, pa vsaj mnogo lažji in krajši Črni odlom. Jošt je moral Šimnovo navdušenje krotiti. Svetoval mu je, da bi splezala le znani Raz Jalovca, kjer so se kalili in kovali naši in tuji vrhunski plezalci, ekstremisti. Slabo vreme bi jima verjetno omogočilo le vzpon na lepotca naših gora s »kegljišča« po direktni smeri.

Melišča v strmali sta jima kmalu ohromila dobro voljo in navdušenje, zato sta pod silnimi stenami in skrajno, ekstremno težkimi smermi, ki so ocenjene s VI. in VII težavnostno stopnjo v Šitah, takoj za Kumljahovimi prodi ostro zavila na desno čez melišča proti Brkici, kjer je Jošt že več let dobro poznal pastirski in lovski prehod na Veliki Kot. Korak Šimna in Jošta je bil okoren in v glavah obeh so se vrstile slabe, hromeče misli, ki so vrtale kot črv in odklanjale vsako misel na vzpon po stenah Jalovca. Zahodni vetrovi so od Mangarta prek Koritnice vztrajno nosili in valil, megle in oblake. Z največjimi napori in kljub Joštovemu dobremu poznavanju prostranega Velikega Kota. sta komaj našla smer proti stenam Jalovca. Nista niti zaznala zahodne stene Kotove Špice, niti ne robu, ki se grezi proti Koritnici. Sledita sta valovom megla in oblakov, ki so ju usmerjali na levo, proti ozebniku Jalovca, kjer sta nameravala izsiliti vsaj vzpon po klasični smeri inž. Horna po jugovzhodni steni. Tik nad temnim ozebnikom, kjer vodi strma toda nevarna, ledena smer preti vrhu Jalovca.

Pod steno sta se navezala na plezalno vrv, Jošt je naglo napredoval in varoval Šimna. Dve, tri, štiri dolžine vrvi sta skozi gosto, vlažno meglo naglo in sproščeno napredovala po žlebovih in kaminih. Prečila sta po znanih policah in okrajkih nad žugajočim ozebnikom in že ju je pozdravil nov ledenomrzel val vetrov. Jošt je ugotovil, da sta varno dosegla melišča »kegljišča«, kjer se ločijo številne plezalne smeri od skrajno težkih in nevar-nih do lažjih in lahkih. V zavetju »kegljišča« sta si privoščila počitek za okrepčilo in posvet. Odločiti sta se morala ali na desno prek »kegljišča« k razu, ali naravnost navzgor v direktno smer ali pa se odločiti za levo. inž. Hornovo smer nad ozebnikom in skozi naravno okno na streho in preko nje na vrh tako zelo zaželenega Jalovca.

Tu pa se je začel furjasti ples megla, oblakov in vetrov, ki je s pobesnelimi ujmami ustvarjal hromečo simfonijo. Robkal in zaletaval se je v skale, ki so ječale pod pritiski. Naglo je Šimen privolil Joštovemu predlogu, da se umakneta na levo za rob, na ozebnik, kjer je bilo ozračje mirnejše, le vetrovi so gonili oblake in megle skozi ozebnik, kjer so jih sprejeli sunki vetra z Velikega in Malega kota in jih vrtinčili in tiščali nazaj v ozebnik. Šimen in Jošt sta bila na varnem in v zavetju ogromnega strehastega napušča. Iz nahrbtnika sta vzela dodatno opremo, ki ju je varovala pred pobesnelo naravo. Sedela sta na plezalnih vrveh in opazovala to ihto vetrov, megla in oblakov. Da bi se v takih razmerah po direktni ali Hornovi smeri povzpela na vrh Jalovca niti misliti ni bilo. Kmalu sta se zadovoljila z varnim bivakom in uživala v tem divjem plesu. Vetrovi, ki so se naglo spreminjali v vihar, so blazno vrtinčili oblake in megle. Videla nista niti v dno temnega ozebnika, niti nasprotne Goličiče, niti ne »kegljišča«, niti vstopa v obe smeri. Kmalu sta spoznala, da sta postala ujetnika gore in pobesnelih elementov viharne narave. Jošt je dobro poznal tak ples vetrov, megla in oblakov. Čakal je samo, da tudi Šimen spozna in doživi pobesneli ples sredi stene in gore. Čez čas, gotovo je minila že ura in več je Šimen trznil, ker je opazil, da je Jošt na suhem in varnem, toplem počivalu zadremal in nadoknadil slab nočni spanec.

Šimen je tovariša na vrvi preplašen prebudil. Tudi v zavetje so butnili mrzlo ledeni sunki vetra in stanje se je slabšalo in vedno bolj resno grozilo. Ledene snežinke so zaplesale z oblaki, vetrovi in meglami in bičale obraze obeh. Skrb se je vselila tudi v Joštovo notranjost in se pridružila Šimnovemu strahu. Tovariša sta hitro pripravila vrvi in kline. Zapelo je kladivo. Ob plezalnih vrveh sta se Jošt in Šimen spustila navzdol na meli pod steno. Sprva so se snežinke mraznice pridružile plesu vetrov, megla in oblakov. Le malo za tem pa so goste, velike in vlažne snežinke obsule plezalca in za njima se je vila sveža, globoka snežna gaz prav do Tamarja, kjer ju je premražena, premočena in prestrašena gostoljubno sprejela dobra oskrbnica Lenca.

Uroš Župančič
Železar, 30. oktober 1980
 

eXTReMe Tracker