Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinsko berilo - spremna beseda

Planinsko berilo, izbral in uredil Tine Orel, zbirka Kondor 109, MK, Ljubljana, 1969. Ob 75-letnici ustanovitve SPD, stran 226–234, Tine Orel, Spremna beseda

Pripravil France Malešič
 

torek, 9. december 1969, ob 21:37, Boris Štupar, ogledov: 1848

Tine Orel: Pričujoče berilo izdajamo zato, da bi z njim opozorili na duhovne in materialne osnove, iz katerih je zraslo in na katerih se razvija naše planinstvo.

Gorski svet je odkril znanstvenik, ne športnik. Hkrati pa je odkril novo, silno področje za športno udejstvovanje človeka, ki se je najožje povezalo s kulturno, idejno in socialno problematiko. Zato si je ta šport lastil toliko važno vsebino, da se je čutil bližje kulturi kakor fizkulturi. O nobenem drugem športu se ni napisalo toliko knjig, pri nobenem drugem športu se ljudje ne ukvarjajo z duhovnimi vprašanji v toliki meri.

Pomen planinstva v sodobnem življenju

Planinstvo z vsemi svojimi oblikami je danes svetoven pojav, tem bolj množičen v razvitih državah, saj pomeni po sodbi uglednih sociologov in filozofov spremni pojav civilizacije in nujno dopolnitev modernega življenja.
Izredne tehnične pridobitve, radio, televizija, film in druga komunikacijska sredstva tudi mladini zelo zgodaj nazorno predočajo vse tisto, čemur se je nekoč mlad človek z večjim trudom čudoma približeval. Prezgodnja odčaranost sveta žene mlade ljudi v lov za standardom, za lagodnim življenjem s površnimi, lahko dostopnimi užitki. Mehanizacija in motorizacija že tudi pri nas grozita z moderno boleznijo, ki ji je socialna medicina dala grško ime hipokinematoza, kar naj bi po slovensko približno pomenilo vsa tista zla, ki človeka napadejo zaradi pomanjkanja gibanja v prosti naravi.
V takem času je šport še prav posebej potreben za oblikovanje mladine. Pri tem moderni strokovnjaki za telesno vzgojo na prvem mestu navajajo hojo, potovanje, planinstvo, orientacijske pohode in plavanje. Prav planinstvo in smučanje utegne mladini nadomestiti vse tisto, kar ji moderni način življenja jemlje ali pa ji je že vzel: bogastvo vtisov, smisel za telesni in duševni napor, za pestre in visoke cilje, prilagojene posameznikom in njihovi zmogljivosti, smisel za veličastnost prvobitne narave, smisel za osebno rast, samozavest in veljavo, torej za osnovne eksistencialne nagibe.
Zato ima planinstvo globoko človeško in humanistična vsebino, ki je toliko pomembnejša, kolikor bolj postajajo ostali športi plen profesionalizacije oziroma rekorderstva, namesto da bi osrečevali množice ljudi po njihovih sposobnostih in nagnjenjih. Gora je zmerom ena in ista, človek pa je različen in spremenljiv, pravi francoski alpinist George Sonnier. Tudi vsako človeško dejanje v gorah ima pečat te raznoličnosti. Čisti športnik gleda v Alpah samo plezanje, v plezanju morda samo gimnastiko, ki človeka na poseben način navdušuje in razvnema. Človek dejanja gleda v njih priložnost za dejanje, avanturist avanturo. Filozof bo morda ob njih prišel do nietzschejanstva, ki bi utegnilo presenetiti samega Nietzscheja. Ponosen človek najde v visokih gorah širino pogledov in razgledov, nečimrnež – slavo, deist boga ali vsaj podobo moči in neskončnosti, ki človeka prevzame. Ker pa je ljudi veliko število in ker je v vsakem človeku lahko več omenjenih sestavin hkrati, človek v gorah odkriva več stvari, uglašenih in zlitih med seboj. Vse je torej v gorah in vendarle nič. Gore so le izvir našega lastnega duhovnega bogastva, zrcalo in odsev tega, kar od njih pričakujemo. Gore pa nas – tako zatrjujemo – vzpodbujajo k vzvišenim mislim in plemenitim dejanjem. Kar je plemenito in čisto, se v gorah izkaže in preizkusi. Gore človeka bogate s tem, da ga prisilijo, naj pokaže svoje najboljše moči. V nekem smislu pa tudi človek goram vdihuje človeško dušo, gore tako rekoč ustvarja s tem, da svoje ideje veže nanje in jih ob njih vedno znova oživlja. V tem je humanistična globina ljubezni do gora, v tem je etika planinstva, prepojena s kulturno zavestjo.
Gora krepi in odkriva v človeku tisto, kar je v njem najognjevitejše, s tem pa odkriva človekovo vrednost in njegove meje. Gore imamo radi zaradi tistega, kar terjajo od nas.

Predhodniki planinstva

Planinstvo ni star pojav. Do njega je prišlo šele v drugi polovici 19. stoletja. Res pa je preteklo nekaj stoletij, odkar se je človek začel zanimati za gore, da bi jih od bliže spoznal. K temu ga je nagibala humanistična in renesančna miselnost. Tako štejemo med predhodnike planinstva v 13., 14., 15. in 16. stoletju Danteja, Petrarca, Leonarda da Vincija, Dürerja, za katere vemo, da so si upali stopiti v višave, ki so jih ljudje dotlej imeli za prestole bogov in domovanje zlih duhov. Velike zasluge za nov odnos do gorskega sveta ima tudi angleški filozof John Locke s svojo prirodno filozofijo, duhovni oče planinstva pa je Jean Jacques Rousseau, ki je pred več kot 200 leti s svojimi nazori o lepoti in vrednosti gorske narave, o vzgoji in družbi podrl utrjene srednjeveške poglede na človeka in odprl človeku vrata v gorsko naravo, ki mu je pomenila vir telesnega in duševnega zdravja. Po alpskih bistricah pa je seveda moralo preteči še mnogo voda, preden je Rousseaujeva misel zmagala in prodrla v množice.
Še okoli l. 1800 so mnogi resni znanstveniki verjeli, da so gore bivališče zlih duhov, zmajev in pošasti. Riccioli v dobi prosvetljenstva še veruje, da je v Švici več vrhov nad 10.000 m visokih. V istem času so nekateri še menili, da je Watzmann najvišja gora na svetu. Leta 1750 so Angleži s puškami oboroženi hodili v Chamonix, za vsak primer, če bi jih napadli domačini. Potov ni bilo, markacij in kart tudi ne. Gorska tura je terjala čas in denar. Ni čuda, če so Alpe začeli osvajati Angleži in to iz »boljšega« stanu. Knezoškof Franz von Salm je potreboval 62 ljudi za vzpon na Grossglockner. Še okoli leta 1850 so na Mont Blanc jemali po 19 pomagačev, nosačev in vodnikov. Oprema je bila slabo prilagojena, navadna, civilna, le malo spremenjena. Moški »od stanu« so šli kar v šolnih, fraku in cilindru. Angleški lordi so plezali v jahalnih čevljih in ozkih jahalnih hlačah. Cepina niso poznali. Namesto njega so uporabljali sekiro, kladivo in celo kuhinjsko orodje. Namesto nahrbtnika so imeli vrečo ali celo košaro. S seboj so nosili dolge palice. Vrvi skoraj niso rabili. Henriette d'Angeville je pri vzponu na Mont Blanc leta 1838 vzela za 13 mož naslednje brašno: 2 koštrunovi stegni, dva volovska jezika, 24 kokoši, 6 hlebcev kruha po 3 do 4 funte, 18 steklenic bordeauxa, 1 steklenico konjaka, sodček vina, 12 limon, 3 funte sladkorja, 3 funte čokolade, suhe češplje, po 1 puding na glavo, 1 steklenico limonade in velik lonec kurje juhe. Pred 100 leti je izumitelj razmišljal o balonu, ki bi si ga gornik navezal na hrbet in z njim olajšal težo ter tako lažje spel k cilju. Sredi 19. stoletja so še delali tako imenovane »poti za nosila« (Tragsessel-routen). Baedeker iz leta 1869 jih še omenja, češ da so za ženske in take moške, ki ne morejo hoditi.
V drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja pa se je planinstvo tako razvilo, da so ga začeli imenovati najimenitnejši šport moderne dobe in to predvsem zato, ker mu je iz dobe razsvetljenstva in romantike, torej iz pionirske, odkrivateljske dobe Alp ostala raziskovalna sestavina, ki ima nujno svoj literarni, znanstveni, torej kulturni izraz kot nekaj bistvenega in neizogibnega. Seveda so za popularnost gora in planinstva poskrbele tudi velike osebnosti evropske kulture zadnjih 150 let: Byron, Goethe, Victor Hugo, Lermontov, Tolstoj; Segantini in drugi slikarji alpske pokrajine; v novejšem času Sartre, Jaspers, Heidegger in mnogi drugi. Veliko vlogo so pri tem odigrali tudi Trenkerjevi in Franckovi planinski filmi med vojnama.
Tudi za predhodniško dobo planinstva na Slovenskem je značilna razsvetljenjska miselnost kot podlaga za prvi vzpon na Triglav konec 18. stoletja, torej v istem času, kot je prišlo do prvega vzpona na streho Evrope Mont Blanc. Če je tam zdravnika dr. Paccarda vodil iskalec dragocene rude Balmat, so pri nas ranocelnika Willonitzerja vodili na Triglav koprivniški rudarji, ki so okoli Goreljka kopali železno rudo za Zoisove fužine.
Ne dolgo po prvem vzponu na Mont Blanc že stopa na njegov vrh znanstvenik-plemič Henri Bénédict de Saussure, proti Triglavu pa nastopita pot Valentin Vodnik, mož Zoisovega kroga, in grof Hohenwart, oba z očmi prirodoslovcev, Vodnik posebej geologa. Če je Vodnika njegova pot proti vrhu Triglava l. 1795 navdihnila, da je zapel odo Vršacu, svojemu Parnasu, je to v naših okoliščinah pomenilo prav toliko kot slavospevi Alpam, ki so jih napisali pesniki in pisatelji velikih narodov. Še bolj pomembni pa so bili impresivni verzi, ki jih je z umetniško dikcijo za vse čase kot umetniško popolnost posvetil naši gorenjski pokrajini, Vrbi in Bohinju, France Prešeren. za njim pa je prišla cela vrsta pomembnih mož, ki jim je gorska pokrajina pomenila tvorni umetniški navdih v besedi, podobi in glasbi.
Med predhodniki našega planinstva ne smemo mimo Staniča, slovenskega prosvetitelja in pisca iz Kanala ob Soči. Kot alpinist je dosegel take uspehe, da ga je nemška planinska zgodovina enostavno posvojila in ga povsod navaja pod imenom Stanig. Še po drugi svetovni vojni so v Münchnu, središču nemškega planinstva, njemu v spomin in čast imenovali eno od ulic tega bavarskega velemesta. Njegova dejanja v gorah so za tisti čas (okoli l. 1800) tako izjemna, tako velika, da so ga alpinisti večjih alpskih narodov dohiteli v hoji brez vodnika šele čez pol stoletja in več. Ni odveč poudariti, da je Stanič živel in delal kot slovenski izobraženec na izpostavljeni zahodni meji in da predstavlja alpinistični pojem za Karnijske Alpe tudi v italijanski planinski literaturi in zgodovini.

Planinstvo v slovenskem narodnem gibanju

Najmočnejša osebnost med slovenskimi plezalci je dr. Klement Jug, ki je malo pred svojo smrtjo v gorah zapisal: »Alpinizem je preizkuševalnica volje in tovariške zvestobe ... To spoznanje pa nam omogoča, da sami damo turistiki smoter, tudi če ga sama po sebi nima ... V tem vidim jaz višji, etični in glavni kulturni smoter: da ona dobi svoj kulturni pomen in ne bo le šport, zabava ali v najboljšem primeru brezciljno 'rekorderstvo' ...« Ni ga pri nas pomembnejšega planinskega pisca, ki ne bi za Jugom v tej ali oni inačici povzel te silovite misli.
Naše planinstvo ima poleg vseh drugih samosvojo zgodovinsko osnovo, ki ga tesno povezuje s slovenskim narodnim gibanjem v drugi polovici 19. stoletja. V času, ko so ustanavljali planinske klube v Angliji, Švici, Avstriji, Italiji in Franciji, naše slabo razvito meščanstvo še ni doseglo okoliščin, da bi mimo drugih večjih, bistvenejših narodnih potreb obrnilo oči tudi na dogajanja v slovenskih gorah, s katerimi mejimo na zahodu in na severu na dva neprimerno močnejša naroda. Preteči so morala tri desetletja, da se je slovenski mali, delovni človek tudi v gorah zavedel ogroženosti slovenskega narodnega ozemlja in opozoril slovensko meščansko javnost na nacionalni pomen in vlogo planinske organizacije. In ustanovili so jo potem prav v tistih letih, ko je tudi slovensko narodno gibanje začelo dobivati močnejše oblike z ustanovitvijo obeh meščanskih strank in socialdemokratske stranke. Brez ozira na svetovni nazor in politične koncepte je slovenski človek v razvijanju Slovenskega planinskega društva videl izraz narodne volje, da dobe slovenske gore vsaj do neke mere slovenski značaj in to s slovenskimi planinskimi kočami, domovi, potmi, kažipoti in seveda slovenskimi ljudmi. To trenje s tujcem, »naše zemlje lačnim«, je potekalo v mejah naših skromnih možnosti, bilo pa je žilavo, trdovratno in vztrajno in je od l. 1893 do l. 1918 že zabeležilo vrsto prepričevalnih uspehov. Kakšna narodna manifestacija so bile, na priliko, naše »koče navkljub« (Trutzhütten), ki so nastajale že v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja v bližini kakih dvajset let starejših nemških koč!

Dohitevanje

Premagovanju našega planinskega zamudništva ne moremo odreči zgodovinske pomembnosti. Upoštevati moramo, v kakšnih okoliščinah je bilo opravljeno. Isto velja za napore dr. Henrika Tume in drenovcev (Pavel in Jože Kunaver, Badjura, Michler, Tavčar, Cerk, Brinšek idr.), ki so v desetletju pred prvo svetovno vojno s svojim delovanjem v naših gorah hoteli dohiteti tujce v premagovanju sten, v smučanju in planinski fotografiji. Visok, skoro nedosegljiv cilj je bil pred njimi, saj so Nemci in Italijani v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja zaznamovali izredne uspehe s pionirskimi vzponi na vrhove in v stenah. Nemci so seveda posegli tudi v naše stene, v prvi vrsti v triglavsko, ki je zaradi svojih razsežnosti in višine znana po vsem alpskem svetu. Leta 1906 je tu nastala »dolga nemška smer«, ob kateri je dunajski plezalec König, tako je zapisano v nemškem opisu vzpona, na vrhu Triglava izjavil: »Triglav je nemška gora in bo to tudi ostal.« Nekaj let zatem je Tumova smer v vzhodnem delu stene res samo nakazala našo voljo, naj bi na svoji zemlji sami gospodarili. Šele nekaj let po prvi svetovni vojni se je dr. Klement Jug s svojo duhovno in moralno močjo lotil orjaške naloge, da »posloveni« triglavsko in druge naše stene. Samo človek takih kvalitet je zmogel to doseči, lahko rečemo, za ceno svojega življenja. Iz njegovih spisov je jasno razvidno, da je pripisoval planinstvu etičen in političen pomen. Komaj dvaindvajsetleten je začel sistematično obravnavati stene naših gora in je v dveh letih opravil prvenstvenih vzponov za celo življenje, vse pa podredil visokemu družbenemu cilju malega naroda, ki je hotel iz nezgodovinskega ljudstveca vendarle postati narod in se kot narod uveljaviti tudi v alpinizmu. Ta cilj je Jug odkrito izpovedal in tudi s tem vplival na vse kasnejše plezalske rodove.
»Na naših tleh imamo Julijske Alpe z njihovimi znamenitimi stenami in sramota je, da so vse že pred nami tujci preplezali. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj. Mi Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki.«
V spoštovanju do Jugovih načel in nazorov je vsak plezalski rod našel pobudo za napredek in za vedno nov zagon, ki nam je potreben, če zares hočemo hoditi vštric z drugimi narodi ali vsaj ne predaleč zadaj. za zgled, da je to res, berimo v tej zbirki, kar je napisal Marko Dular o problemih slovenskega alpinizma.

Planinsko slovstvo

Planinsko slovstvo je nenavadno obsežno in snovno danes zajema vse kontinente, vsa velika in majhna gorstva po planetu. Obsega znanstvena dela cele vrste strok. Obsega leposlovje, ki je lokalizirano v gore, in upodablja hribovske ljudi. Pojem planinskega leposlovja ni jasno opredeljen. Pravi planinski roman, novela ali povest bi bili pristni samo tedaj, če bi z umetniško resnico upodabljali človeka, ki je z vso svojo eksistenco navezan na gore, torej hribovec, gorski vodnik, pastir ali vse troje obenem.
Planinsko slovstvo obsega potopise, vodnike in po snovi ter obliki pestro gradivo, ki izhaja v planinskih glasilih, v planinski periodični literaturi.
Sem spada tudi naš Planinski Vestnik, iz katerega so izbrani sestavki za to zbirko. Podobna glasila izhajajo po vsem svetu. Danes že skoraj ni več kulturnega območja na svetu, kjer ne bi delovala planinska organizacija in ne bi izpričevala svojega dela z biltenom ali glasilom.
Za označbo pisanja v Planinskem Vestniku navedimo, kar je napisal dr. Henrik Tuma, ko je slovenskemu planinskemu glasilu izročil »Imenoslovje Julijskih Alp«. Takole pravi:

»Izročam 'Planinskemu Vestniku' kot glasilu slovenskega alpinizma imenoslovje Julijskih Alp. Obsega več nego 30-letno alpinsko delo, ki mi je nalagalo mnogo truda in žrtev, a dalo še več čistega veselja. Koliko estetičnih in etičnih spominov mi obujajo sedaj vsa imena: Ivanac sredi zelene Beneške Slovenije, Poliški Špik v ozadju Dunje, stena Jerebice, stena Triglava itd. S posebno ljubeznijo sem prehodil in obdelal zahodni del Julijskih Alp in Predalp, kjer sedaj izginjajo pod tujim nasilstvom zapuščeni slovenski deli: Rezije, Tera in Nadiže. Žal, da nisem imel že davno predhodnika, ki bi bil zajel neizmerno bogato folkloristično gradivo, važno ne le za nas, ampak za znanstvo sploh!
Imenoslovje naj torej najprej zbudi zanimanje alpinistov za domača imena ter dá priložnost za podobno obravnavanje in končno ugotovitev imen, kolikor je še mogoča. Za drugo pa bodi podlaga znanstveno izobraženim alpinistom, da se lotijo sistematičnega proučevanja imen s prirodopisnega, jezikoslovnega, zemljepisnega in zgodovinskega stališča. Neproučeni so še naši urbarji, in arhivi benečanskih municipijev skoro nedotaknjeni. Koliko gradiva leži v knjižnicah v Gorici, Čedadu, Vidmu, Padovi in drugod! Alpinistu bodi za sedaj kažipot v vse predele Julijskih Alp! Koliko prirodnih lepot, koliko podvigov še čaka naših alpinistov in opisov!
Eno pa naj bodi našim izletnikom, turistom in alpinistom v opomin: Rabite svoja slovenska imena, opustite nepotrebne tujke in izpačenke, zbudite si nekoliko zavest o lastnem bogastvu!«

Ne glede na to, da je Tuma v svoji vnemi za obrambo naše zahodne meje v istem pismu glede imenoslovja pretiraval in zašel mimo realnih dejstev, je ta duh neprecenljiva moralna vrednota, ki jo je Planinski Vestnik gojil in razširjal med tisoči svojih bralcev vse od leta 1895. Ni naključje, da je poleg »Popotnika«, glasila slovenskega učiteljstva, ki ima svojo naslednico danes v »Sodobni pedagogiki«, najstarejši slovenski mesečnik.
Svetovna planinska bibliografija jasno kaže, kakšno vrednost predstavlja gora za človeka in človeško družbo že izdavna, predvsem pa v zadnjih sto letih. Znanstvena, poljudnoznanstvena in turistična literatura nam vedno jasneje določa geografsko orografsko, alpinistično in turistično fiziognomijo gorstev po vseh kontinentih in jo opremlja z vedno popolnejšo kartografsko ponazoritvijo. Kaj knjig je v zadnjih dvajsetih letih izšlo samo o ekspedicijah v Himalajo, Ande, Pamir, Hindukuš, na Grenlandijo! Nepreglednemu gradivu o prodoru človekovega raziskovalnega duha v svet prvobitne gorske divjine pa se pridružuje vedno obsežnejša registracija človekovih športnih dejanj, ki so potrebna za uspešne ali neuspešne vzpone.
To pa še ni vse. Doživetje gora ni samo v racionalnem in športnem stiku s prvobitnostjo gorskega sveta, to doživetje proži v človeku tudi umetniški navdih in omogoča s svojo stvarno predlogo in čustvenim svetom umetniško tvornost. V alpskih deželah, predvsem v Švici, Italiji in Avstriji, spadajo umetniške razstave planinskega slikarstva v redni program znanih galerij, planinska leposlovna knjiga pa je za knjižni trg še vedno toliko mikavna, da stoji v prednjem planu nekaterih velikih evropskih založb.
Med obema vojnama je planinsko tematiko umetniško intenzivno oblikoval tudi film, medtem ko se po vojni bolj razvija dokumentarni planinski film kot sredstvo splošnega kulturnega prosvetljevanja. Kult narave, njeno doživetje, dogajanje in najintimnejša doživetja v njej so od Rousseauja dalje v svetovni besedni in likovni umetnosti pomenila zares pomembno umetniško snov in upoštevanja vredno sestavino umetnosti, globoko humano in zato trajno vrednost za odkrivanje in oblikovanje človeške narave.

Naša planinska organizacija

Kasnejša zgodovina slovenskega planinstva od Kadilnika sredi 19. stoletja preko »triglavskih prijateljev« do »piparjev«, ustanoviteljev SPD, ima seveda vsa značaj šibkosti slovenskega narodnega gibanja. Vodnikova in Staničeva misel pa le ni popolnoma zamrla. Ko se je narodno gibanje okrepilo, je tudi pri nas predrla na dan davna kal planinstva in se v prvih 50 letih po ustanovitvi razrasla v pomemben narodni organizem.
Ko je nemški okupator l. 1941 razkrival svoje genocidne namene, je posegel tudi po planinskih društvih, zaplenil njihovo imovino in prepovedal njihovo delovanje, njihovo funkcijo pa prepustil sekcijam nekdanjega DuÖAV (Nemškega in avstrijskega planinskega društva), ki so v cesarski Avstriji vse kazale velenemški šovinistični pohlep po naši zemlji. Na Primorskem je fašizem takoj zatrl delovanje slovenskih planinskih podružnic. Slovensko planinsko društvo (SPD) je v letih 1941 do 1945 prišlo ob vso svojo materialno imovino. Narasla pa je z vsemi pridobitvami narodnoosvobodilnega boja tudi njegova moralna lastnina.
To se je pokazalo takoj po osvoboditvi, ko je na novih družbenih in duhovnih osnovah slovensko planinstvo v kratkem obnovilo vse, kar je med vojno propadlo. Naraslo je število članstva, naraslo je število in kvaliteta plezalcev, pomnožilo se je število planinskih koč, zavetišč in domov. V primeri s predvojnim SPD je bilo v desetih letih premoženje Planinske zveze Slovenije za trikrat večje, število članstva se je početverilo, število mladine popeterilo, trikrat več naročnikov je bralo društveno glasilo Planinski Vestnik. Posebej pomembna je bila obnova planinstva na Primorskem, kjer je bilo v prvih petih letih po osvoboditvi ustanovljenih 16 samostojnih društev.
Nenavadno veliko je število planinske mladine, ki se zbira v mladinskih odsekih, v skupinah po posameznih šolah vseh stopenj vse do APD (univerza) in v alpinističnih odsekih. Posebna komisija skrbi za mladinske tečaje, za tečaje mladinskih vodnikov in za tečaje mentorjev iz vrst prosvetnih delavcev. Vse kaže, da bo ta način planinske vzgoje in izobrazbe prerasel v redne planinske šole, kakršne imajo v sosednih alpskih deželah, posebno pa so razvite v Angliji in Avstriji.
Vzgojno-izobraževalna vsebina planinstva je danes po svetu in deloma tudi že pri nas priznana kot izredno dragoceno sredstvo za oblikovanje človeka. Vsako potovanje, če je dobro pripravljeno, človeka vzgaja in izobražuje. Kdor potuje po prostoru, potuje tudi po času. Toliko bolj velja to za pota po gorah, ki jim je cilj visoko posajen. Kdor ga hoče doseči in goro doživeti, ga mora prigarati in preizkusiti svoje moči.

Za grškega filozofa-stoika Epikteta iz 1. stol. n. e. pravijo, da je učil marsikaj takega, kar pride v poštev za planince, a še posebej za plezalce, ki si izbirajo težje cilje. Takole pravi:
»Vse, kar počenjaš, dobro premisli, šele potem se loti dela; če ne boš preudaril vseh možnih okoliščin, boš sicer z navdušenjem začel, pa boš moral delo opustiti in se osramočen vrniti. Če se lotiš naloge, ki ji nisi kos, ne boš dovršil niti te, niti tiste, ki bi jo zmogel.« Torej: Spoznaj meje svojih sposobnosti, to je osnovno geslo vsega alpinističnega početja. Ali: »Lahko boš ostal nepremagan, samo ne spuščaj se v boj, v katerem zmaga ni odvisna od tebe.« In še: »Če piješ samo vodo, se ne hvali pred vsakomer, da si antialkoholik. Če uriš svoje telo in premaguješ napore, delaj to zase in ne za gledalce.« Opozorilo za vse, ki rinejo v kočljivi malin slave! »Išči srečo v samem sebi, samo nekulturen človek pričakuje vse od zunaj.« »Dve napaki moraš premagati, domišljanje, da ti do sreče nič ne manjka, in malodušje, kot da na tem svetu ni mogoče biti srečen.«

Treba je krotiti svojo občutljivost, zavirati polet, obvladati samega sebe, spoznati svoje pomanjkljivosti in jih s tehničnim in psihološkim treningom skušati odstraniti.
Od Rousseauja vse do današnjih dni se v tej ali drugi obliki ponavlja, da doživetje gore z vsemi napori in užitkom nad doseženim ciljem dviga duha k višjim moralnim vrednotam, da gore izobražujejo in vzgajajo mladega človeka, krepe zrele ljudi, dajejo zdravje in veselje do življenja, moč in telesno prerojenje, ljubezen do narave in do človeštva, vztrajnost in duhovno moč v boju s težavami, skratka, da pomenijo doživetje sreče in zadovoljstva, vse to pa istočasno, ko dajejo človeku priložnost za poglabljanje v celo vrsto ved in znanosti, od prirodoslovnih do družbenih.

Gore in gospodarstvo

Gore so poleg morja najpomembnejši turistični prirodni kapital s tem razločkom, da omogočajo letno in zimsko sezono. Kaj to pomeni za narodno gospodarstvo, kažejo sosedne alpske dežele. Seveda je treba poleg naravnih pogojev uresničiti še tehnične, za umno izrabo obeh pa so potrebni še psihološki in družbeni pogoji. Ureditev našega alpskega prostora je zaradi njegove majhne razsežnosti, naše majhne urbanizacije, poselitve v alpskem prigorju in razvojne stopnje tehničnih pogojev še posebno občutljiva. Turistična izraba naših Alp terja tudi velika sredstva. Računati moramo tudi s tem, kako naše Alpe, ki so tik pred splošno mikavno jadransko obalo, vključiti v mednarodne turistične tokove. Planinstvo je s svojim celotnim delovnim integralom povezano tudi s temi vprašanji, saj je alpski prostor samo odprlo množicam in njihovim najrazličnejšim interesom in potrebam, obenem pa je dolžno, da v Alpah s smotrnim »coniranjem« poskrbi tudi za zaščitena področja, ki bodo ohranila alpsko prvotno podobo, njihovo prvobitnost in divjino, ki bosta modernemu človeku vedno bolj potrebna.
V zvezi s tem je tudi odnos planinstva do hribovskega, gorjanskega kmeta, čigar selišča, raztresena pod gorami v gornjih dolinah Soče, obeh Sav, Kokre, Kamniške Bistrice, Savinje, v tržiškem kotu, na Idrijskem in Cerkljanskem, v Škofjeloškem hribovju – pomenijo sestavni element pokrajinske estetske podobe in njene mičnosti. Spremembam med hribovskim prebivalstvom se ni mogoče upreti. Naraščalo najbrž ne bo več, a tudi propasti ne bi smelo. Ne moremo pa zahtevati, da bi hribovska kmetija ostala živ muzej, saj ima hribovski človek prav tako pravico do tehničnih pridobitev kakor dolinski, do boljših higienskih in zdravstvenih razmer, do udobnejšega življenja. »Ne bom se možila na strme vrhe, ne bom je nosila na glavci vode,« je stara, zelo zgovorna ljudska pesem. Nedvomno je hribovsko prebivalstvo važen sestavni del našega prebivalstva, zato mu je treba pomagati, četudi hribovske kmetije niso več rentabilne, produktivne so pa še, v zvezi s turizmom, gozdnim in pašnim gospodarstvom pa bi utegnile biti donosnejše. Planinstvo ne more iti mimo tega vprašanja, posebej še za to, ker so najlepše gorske kmetije prav na robovih našega nacionalnega ozemlja.
Koristi turizma za hribovsko pokrajino so nedvomne. Nemške in avstrijske revije, in to planinske, so pred 60 leti stalno prinašale članke o depopulaciji hribovskega prebivalstva in se bale, da bodo omrtvele hribovske kmetije. Po l. 1930 pa iste revije pišejo o naraščanju števila hribovskega prebivalstva. Turistično gospodarstvo bodo v Švici in Avstriji uvedli zdaj v tiste hribovske kraje, kjer ga doslej še ni bilo in to s pomočjo mednarodne gospodarske organizacije. Avstrija z devizami, ki pritekajo iz turizma, krije redno ves primanjkljaj deviz iz drugih področij in ustvarja iz turizma celo prebitek deviz. Ni čudno, če je znani alpinist dr. Maks Gramich napisal takole: »Bilo bi zelo nerealistično, da, celo zelo nesocialno, če bi zaradi zaščite narave skušali reducirati turizem v avstrijskih gorah. Ostane nam samo to, da turizem v gorah uravnavamo na pravi tir.«

Sklep

Pričujoči izbor planinske publicistike seveda ne more prikazati njenega snovnega in idejnega integrala, niti ne streže kriteriju literarne kvalitete. Več mu je do tega, da pokaže vsaj nekaj naših najznačilnejših in najvplivnejših planinskih avtorjev Planinskega Vestnika, ki so s svojim planinskim pisanjem oblikovali duhovni svet našega planinstva in mu dajali globlji smisel in tehtnejšo vsebino. Po tem merilu manjka še vrsta pomembnih imen – tega je kriv pač zgolj pretesno odmerjeni prostor v našem zborniku. Seveda pa smo poskušali izbor uravnovesiti ne le po avtorjih, ampak tudi tematično: po »strokah« planinstva in po razpetem loku slovenske planinske »magistrale«.

Tine Orel
 

eXTReMe Tracker