Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 04.07.1994

04.07.1994


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredila: I. K.

 

ponedeljek, 4. julij 1994, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1583

Delo, Šport: ... Slavc Svetičič je splezal Extreme Dream v Walkerju

Naš doslej tehnično najzahtevnejši ledni vzpon - Šele druga ponovitev, a prva solo - Za novo smer v Jorassih z Ghirardinijem nista več imela razmer
»Devetega julija sem se odpravil od doma,« je začel svojo pripoved Miroslav Svetičič, slovenski alpinistični srenji bolj znan kot Slavc. »Pierre Gourda, ki mi redno poroča o razmerah v gorah nad Chamonixom, mi je namreč namignil, da so razmere zelo ugodne in tega nikakor nisem hotel zamuditi. Kot glavni cilj letošnje sezono sem si namreč zadal ponovitev znane smeri Extreme Dream v severni steni Jorassov.«
Ob prihodu v Chamonix se je Svetičič najpreje malo »razgibal« v plezališčih tam okoli, vmes pa proučeval vremensko napoved. In 11. junija se mu je zazdelo, da je napočil čas. »Najbolj sem bil zadovoljen s temperaturami, na štiri tisoč metrih je bilo minus deset, skoraj brez vetra in brez popoldanskih pooblačitev. Kaj si bi lahko želel boljšega!?«
Odpravil se je na ledenik Argentiere in dva dni kasneje vstopil v Severni steber Aiguille di Triolet. Za 800 m visoko smer z oceno V+, 75 stopinj, ki so jo prvič preplezali (H. Bachli, H. R. Horisberger, C. Jager in M. Marchal) sicer že 7. avgusta 1967, je potreboval nekaj manj kot pet ur. V prvi polovici smeri je bilo plezanje v ledu, višje, kjer gre smer levo od Contaminijeve, pa je tudi nekaj mest kombinacije - led in skala. Popoldne je sestopil do bivaka Leschaux, pod severno ostenje Grandes Jorasses.

IZJEMEN DOSEŽEK - Slavc Svetičič.

Potem je čakal, ob tem pa natančno proučeval steno nad seboj in poslušal vremenske napovedi. 15. junija je bil z vsem zadovoljen. Uro po polnoči je z zelo lahkim nahrbtnikom, pravzaprav le z malico in najnujnejšo opremo - 50 m 9 mm vrvi, pet skalnih klinov in dva ledna vijaka - zapustil bivak. Gazi do Walkerjevega stebra namreč ni bilo in vdiralo se je do kolen.
»Malo višje so razmere postale idealne in spodnje snežišče je bilo hitro za menoj. Potem je prišlo na vrsto prvih tristo metrov smeri, ki zna biti zelo delikatno.« Ocena 90/85 stopinj, zgornja meja šeste stopnje. Najtežje mesto je bilo kombinirano z oceno VI+, 90 stopinj. »Moral sem prek skalnega previsa, nad katerim je trideset metrski navpičen slap, pod njim pa je bil napihan sneg. Najtežje kar sem doslej kadarkoli sploh poskusil!«
Višje je bilo nekoliko lažje, naklonina ledu tja do 80 stopinj. Potem se Extrem Dream pridruži Angleški smeri (McIntyre), toda le za kratek - tehničen - raztežaj. Potem zavije levo, v osrednji del Walkerjevega stebra. Pod tretjim lediščem je še okoli 250 m dolg ozebnik z naklonino do 90 stopinj. »Prvi del je bil kar v redu, lepo zalit z ledom, višje pa ga je zmanjkalo, le tu in tam je bilo malo pršiča. To se nikakor ne ujema z opisom smeri!? Mestoma je bilo tudi več kot šeste stopnje, skala pa zelo slaba.« Toda tudi ta ozebnik je srečno zmogel in dva raztežaja pod robom stene dosegel Cassinovo smer po stebru. Da pa je izplezal, je moral preluknjati še snežno opast. Ob dveh popoldan je bil končno na vrhu. Po najtežji ledni smeri tega predela, s tem pa tudi Evrope in slej ko prej tudi sveta. Ocena seveda ni kar tako in je težko dokazljiva, izoblikovala pa se je postopoma - že pred leti - v tujem tisku. Morda bi sicer veljalo upoštevati še katerega od »Gabarroujevih ozebnikov« npr. katerega od tistih v Petit Jorasses, ki jih je preplezal s Fredom Vimalom, kaj več pa najbrž že ne.
Za zaokrožitev informacije o smeri Extreme Dream še podatek o avtorstvu: 29. in 30. decembra 1987 sta jo preplezala Jean Mark Boivin in Gerard Vionnet-Fausset, ponovila pa doslej le poljska naveza Fluder - Golab (šele) 30. avgusta lani.
Sestopiti je hotel po Lastovičjem grebenu, ker je na vsak način želel nazaj v bivak Leschaux. Toda že po sto metrih je ugotovil, da je zaradi globokega snega prevelika nevarnost plazov. Vrnil se je nazaj na vrh in sestopil na italijansko stran. Sledilo je dolgo prečenje pod južnim ostenjem Jorassov, kjer se mu je vdiralo tudi do pasu. Šele ko se je že začelo temniti, se je začel vzpenjati proti Col Jorasses. Smer po desnem slapu, ki si jo je izbral, v vodniku nima imena, ocenjena pa je s VI, 85/50 stopinj. »Zelo delikatna zadeva, k sreči pa so težave razporejene v dolžini stotih metrov.
Ob polnoči sem bil končno v bivaku na sedlu.«
S tem bi bilo njegovo bivanje v Chamonixu zaključeno, če ga znani Ivano Ghirardini, katerega gost je bil tokrat (sicer pa je dobil za odhod v Francijo podporo Komisije za alpinizem PZS, izkazalo pa se je tudi podjetje MAP Trade iz Slovenske Bistrice), ne bi povabil »na prvenstveno«. 23. junija sta vstopila v desni del stene Grandes Jorasses, v vpadnici med med Pointe Marguerite (4066 m) in Pointe Young (3996 m). Toda ker je čez noč je prišlo do otoplitve, sta se morala »zadovoljiti« z vzponom v območju Poljske smeri, začinjenim z novo varianto; ocena TD, 800 m, 12 h.
Čeprav je v ostenju Grandes Jorasses sedaj že prek trideset smeri (med njimi tudi štiri naše), je v njem še vedno precej možnosti.
Svetičič bo najkasneje sredi meseca spet v Chamonixu. Povabili so ga namreč, da poglobljeno predstavi izbor svojih dosežkov. Kaj taka predstavitev v alpinistični Meki pomeni - za njega osebno, pa tudi za naš alpinizem in ves slovenski šport - pa najbrž ni potrebno razlagati.

FRANCI SAVENC

GRANDES JORASSES - POINT WALKER (4208 m) — Močneje je označena Extrem Dream, tehnično najzahtevnejša ledna smer. Levo je označen vstop v Klasično (Cassinovo) smer, desno pa je Mclnteryrejeva in vstop v Japonski ozebnik, ki pa vodi že na sosednji vrh, Pointe Whymper (4184 m). Levo (nad Linceulom, Mrtvaškim prtom) se greben spušča na Col des Hirondelles.

Nov plezalni vodnik za Mont Blanc
Peter Podgornik je sporočil, da je med potjo v Chamonix v Aosti kupil najnovejši plezalni vodnik za italijansko stran Mt. Blanca. Njegov avtor je Gino Buscaini, izšel pa je pred dobrim mesecem. V vodniku so zajete vse do sedaj splezane smeri - ledne in skalne. Veliko je skic in fotografij. Prav gotovo bo vodniček marsikomu prišel prav, saj je za področje Mt. Blanca do sedaj močno primanjkovalo vodniške literature za plezanje v ledu.

(M. P.)

Veliki pionirji alpinizma II
Radovljiška založba Dedakta je že razposlala po knjigarnah prvi del naklade druge knjige Bineta Mlača Veliki pionirji alpinizma. Enako dopadljive platnice, enako metiranje, tudi obseg je praktično enak ... Vsebina pa tudi enako pritegne! Tokrat nam predstavlja Mummeryja, Zurbriggena, Pfanna, Lammerja, Leuchs, Younga, Piaza, Dibono, Dulferja, Trenkerja, Rudatisa, našo Pavlo Jesih, Heckmairja in Cassina. Imena torej, ki jih pozna že vsak alpinistični naraščajnik.
Za popotnico drugi knjigi je avtor zapisal: »Po vsej verjetnosti se v tem stoletju s pionirji alpinizma ne bo nihče več ubadal!« Seveda je mislil - na tak način kot on in (le) pri nas. In verjetno je res tako. To je bilo veliko delo, ki mu vsakdo ne bi bil dorasel. Ob tem, da je - prav na tem področju planinske literature - še veliko vrzeli, ki jih bi bilo potrebno zapolniti. Celovita predstavitev planinske opreme na primer, kar ima Mlač tudi že nekaj časa v delu. In kdo se bo lotil celovite predstavitve našega (še posebej povojnega) alpinizma!?

(F.S.)

Prvenstvena smer v Breithornu (4.165 m)
Še ena slovenska smer v Centralnih Alpah - Za Karantansko smer Počkar in Mežnar potrebovala 9 ur
Na dan slovenske državnosti sta Peter Mežnar in Bojan Počkar preplezala prvenstveno, »Karantansko«, smer v severozahodni steni Vališkega Breithoina (4165 m). Steno sta preplezala v vpadnici vrha. V spodnjem delu poteka smer čez serak, zgoraj pa po levem delu skalnega stebra.

TAK JE BREITHORN - Vrisana je Karantanska smer, ki se v direktni liniji vzpne čez steno

V Cervinio (2050 m) na italijanski strani hriba sta prišla 24. 6. Ker žičnica na Plato Rosa (3500 m) ni obratovala, sta morala ta vzpon opraviti peš. Zvečer sta prispela do koče Gandegg (3020 m), ki je izhodišče za SZ steno Breithorna. Naslednji dan ob treh zjutraj sta odšla iz koče in ob petih vstopila v steno.
Začela sta po snežnem žlebu, nadaljevala pa po skali (V). Na koncu skal ju je čakal najstrmejši raztežaj v ledu (80 st.), ki poteka čez serak. Sledil je najlažji del vzpona, ki je potekal po snežišču (50 st.) levo od skalnega stebra. Nad nadmorsko višino 3600 metrov je postajala stena vse strmejša. Naklonina je narasla na 60 stopinj. Na 3700 metrih sta prečkala Welzenbachovo smer in nadaljevala z vzponom v vpadnici vrha. Do vrha so se snežišča (60 do 65 st.) menjavala s skalnimi odstavki. Le-ti so zahtevali kombinirano plezanje v skali in ledu. Težavnost kombiniranih odstavkov sta ocenila s VI in 60 do 65, mestoma 80 stopinjami.
Na vrhu stene sta stala ob dveh popoldne, tako da sta za vzpon porabila 9 ur. Varovala sta samo 9 raztežajev, vse ostalo pa sta plezala nenavezana. V steno sta odšla z minimalno opremo in lahko napravljena. Od bivak opreme sta imela le bivak vrečo. Razmere v steni so bile skoraj idealne, le vreme, ki je bilo sprva dobro, se je proti vrhu vztrajno slabšalo. Karantanska smer je visoka 1150 metrov. Ocenila sta jo ED-, VI-, 80 st. / 55 - 60 st.
Počkarju se zdi smer zelo lepa. Glede na podatke v vodniku za Vališ (Maurice Brandt, 1992) je tudi najtežja v Breithornu.

MIHA PETERNEL

ALPINISTIČNE NOVICE

Plezalna turneja po ZDA
Veronika Radež in Matjaž Wiegele (oba AO Kamnik) sta aprila in maja obiskala vrsto plezališč po ZDA. Plezala sta v Joshua Tree, Owens River Gorge, Devils Punchbowl in Yosemitih v Kaliforniji, v Red Rocks v Nevadi, v American Fork v Utahu, v Smith Rocks v Oregonu, v Dierkies Lake in City of Rocks v Idahu ter v Hobach Shieldu v Wyomingu.
Poglejmo kaj sta povedala o nekaterih pri nas manj znanih plezališčih. V plezališču American Fork prevladujejo krajše smeri (10 - 20 m) v previsnem apnencu. Owens River Gorge je 4 kilometre dolg kanjon, ki ponuja smeri za vsak okus. Večinoma so dolge 20 do 30 metrov. Skala nekoliko spominja na granit, vendar je do prstov precej bolj prijazna. Devils Punchbowl je zelo lep državni park s približno 30 smermi v konglomeratu. V Dierkies Lake je približno 25 zelo previsnih smeri, dolgih 15 do 25 metrov in s težavami 5. 11 - 5. 12. Skala je vulkanskega izvora. Čeprav smeri kazi velika količina organskih odpadkov ptic in plazilcev, je plezanje prijetno. V bližini je tudi področje balvanov, v katerih je splezanih okoli 300 problemov. Hobach Shield pa je manjše plezališče, podobno Preddvoru ali Dolžanovi soteski.
Na potovanju sta se posvetila predvsem plezanju na pogled. Najtežja Matjaževa smer, preplezana na ta način, je bila She Devil (5.12b, pribl. 7b+ po francoski lestvici) v Dierkies Lake, uspešen pa je bil še v štirih smereh z oceno 5.12a (pribl. 7b). Turnejo sta finančno podprla Alpinistični odsek Kamnik in Planinsko društvo Kamnik.

(M. P.)

Še vedno uspešno šolamo nepalske gorske vodnike
Letošnji tečaj je bil v Langtangu in ne Manangu, ker je bilo pač ceneje -Vreme je bilo ugodno, manjka pa sistemske podpore - Priročnik je bil opora
V nedeljo, 26. junija, so se iz Nepala vrnili slovenski inštruktorji, ki so izvedli osnovni tečaj za nepalske gorske vodnike. Vodil jih je Bojan Pollak, poleg njega pa so bili še Janez Benkovič, Vlado Schlambereer, Franc Tamše in zdravnica Anda Perdan.
Letošnji tečaj ni bil v Manangu, ampak v Langtangu. Glavni vzrok za to je bil v denarju in času. Langtang je namreč bistveno bližji Katmanduju kot pa Manang. Trajal je od 12. maja do 21. junija, ko je bil zaključek in svečana podelitev diplom in značk.
Tečaj je bil zelo intenziven, kar je omogočala tudi izbira kraja. Za dostope do vadišč je bilo potrebno zelo malo časa (5 do 10 minut), tako da je bil čas res lahko izkoriščen za vaje in ne izgubljen za dostop in sestop. Tudi večina tečajnikov je pokazala izredno zanimanje za pridobivanje znanja. Tisti, ki jim je pa šlo slabše, so pa določene stvari ponavljali toliko časa, da so jih znali. To je seveda predstavljalo za inštruktorje dodatne napore, vendar nihče ni pri tem okleval.
Tudi NMA se je zelo potrudila. Primerno je poskrbela za naše inštruktorje in tudi za tečaj. Že vnaprej so pripravili program, ki so ga nato skupaj s Slovenci dopolnili in uskladili.
Pripravljen je bil zelo dobro, tako da ga med izvedbo skoraj ni bilo potrebno spreminjati. Tudi pri tehnični izvedbi so se zelo izkazali, tako da je tečaj lahko potekal brez motenj in večjih improvizacij.
Vreme je bilo za ta čas neverjetno lepo in stabilno. Samo enkrat je bilo potrebno zamenjati vaje s predavanji, ker je bilo slabo vreme, drugače je bilo pa ves čas primemo. Monsun se je sicer že začel in v nekaterih krajih je bilo že obilo padavin, toda v Langtangu je bilo vreme ravno pravo: kadar smo rabili lepo vreme, je bilo lepo, kadar nam je bilo vseeno, je pa tudi deževalo. Tudi to je prispevalo k večji intenzivnosti dela.
Ob lepih dnevih je pihal po dolini navzgor močan veter, ki je nosil s seboj tudi prah. V baznem taboru pa je eno noč zapadlo okoli 10 cm snega, ki pa je podnevi skopnel.

S TEČAJA V LANGTANGU - Vaje v plezanju in vrvni tehniki.

Država Slovenija je letošnjemu tečaju in s tem tudi promociji Slovenije pomagala samo s prgiščem propagandnega materiala - prospektov. Vse druge stroške (vozne karte, obraba opreme, izdaja priročnika in podobno) je krila KOTG PZS in udeleženci sami, ki so preko raznih sponzorjev nabrali še nekaj malega sredstev, tako da so lahko kolikor toliko dostojno zastopali našo državo.
Za svoje delo niso dobili drugega plačila kot zavest, da so primerno predstavili Slovenijo in da so dali tečajnikom primerno in kvalitetno znanje, ki jim bo pomagalo tudi preživeti v gorah pri opravljanju njihovega dela.
Od 102 prijavljenih je NMA izbrala 30 udeležencev, ki so bili iz različnih trekinških agencij. Med njimi je bila tudi ena ženska. Tečaj je bil za Nepalce brezplačen.
Poleg 4 slovenskih inštruktorjev in slovenske zdravnice, je na tečaju sodeloval tudi indijski inštruktor z Indijskega himalajskega inštituta iz Dardžilinga in dva nepalska inštruktorja, obiskal ga je pa tudi v okviru projekta varstva okolja inštruktor iz Združenih držav Amerike.

Kakšno bo sodelovanje v prihodnje?
NMA je bila s tem tečajem zelo zadovoljna in je že pismeno izrazila prošnjo za nadaljevanje sodelovanja. Pri tem je zagotovila, da bo prihodnji tečaj spet v Manangu. Posebno jim je bil všeč priročnik, ki so ga naredili slovenski inštruktorji in nato dali vsakemu tečajniku svojega. Ta je v njihovih strokovnih krogih vzbudil veliko zanimanje, pa tudi od drugih (Indijec, Amerikanec) je požel obilo priznanja.
V prihodnje bo potrebno še dopolniti priročnik s temami, ki še manjkajo, da ga bodo potem Nepalci prevedli v svoj jezik. Dodelati bo potrebno tudi kriterije za pridobitev naziva vodnik in še nekaj podobnih reči.
Če bo v prihodnjih letih šola še v Manangu ah pa jo bodo preselili v Langtang, bo NMA sama odločila. Res pa je, če bi bilo v Langtangu zgrajeno šolsko poslopje, bi bile možnosti za tečaj bistveno primernejše in boljše kot v Manangu.
Bilo bi nedopustno, če bi se to plodno sodelovanje prenehalo samo zato, ker slovenska država nima dovolj posluha za kvalitetno predstavitev in utrjevanje svojega slovesa. Zato upamo, da bo tudi slovenska država prispevala primeren del pri tem mednarodnem sodelovanju.

BOJAN POLLAK

Na trekingih so še prosta mesta
Komisija za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije prireja jeseni dva trekinga. V Sikkim bodo odšli 7. 10. in se vrnili 31. 10. (cena 1880 USD), v Nepal pa bodo odpotovali 8. 10. in se vrnili 8.11. (cena 1400 USD). Na obeh trekingih je še nekaj prostih mest. Vsi zainteresirani se lahko prijavijo na PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana, tel. (061)312-553, kjer lahko dobijo tudi vse potrebne informacije.

(M. P.)

Planinstvo v našem kraju
Planinsko društvo Zabukovica je ob 100-letnici organiziranega planinstva na Slovenskem izdalo zanimivo brošuro »Planinstvo v našem kraju«. Zanimivo je, da so jo pripravili po raziskovalni nalogi Osnovne šole Griže, ki so jo dopolnili z izvlečki svojega arhiva.

(F. S.)

Oznake: ALP, AN, BIB, HIM, PrV, USP
eXTReMe Tracker