Na obisku - Majda Gašperin: Sprožila se je snežna kloža in plaz me je nesel okoli 50 metrov. Ustavil se je na majhni terasi, tik nad robom stometrske prepadne strmine. Samo še malo pa me ne bi bilo več. ... Pripoveduje Alojzij Žakelj, domačin, iz bivaka pod Triglavom.
Kar nekaj časa sva bila oba tiho. Sedela sva v bifeju in opazovala ljudi, ki so se drenjajali okoli blagajn v trgovini.
Pa je začel Lojz zopet pripovedovati:
»Dvakrat sem že doživel snežni plaz. Bilo je februarja že kar nekaj let nazaj. Smučali smo s skupino prijateljev s Hribaric proti Doliču. Zapeljal sem malo naprej. Pa se je sprožila kloža na pobočju Kanjavca v bližini Doliča.
Plaz me je nesel okoli 50 metrov daleč. Ustavil se je na majhni terasi. Ustavil sem se tudi jaz. Pod menoj je bila stometrska strmina. Samo še malo in me ne bi bilo več. Kot bi me nekdo čudežno zadržal.« In se zamislil preden je spet nadaljeval: »Ko so prijatelji pripeljali za menoj, so vsi presenečeni opazovali mojo smučino, ki je kar naenkrat ni bilo več. Mislili so, da me ne bodo več videli živega.«
Njegove vedno malo priprte oči so me opazovale. Ves čas je gledal naravnost v oči. Kot bi ti hotel brati misli. Ni čudno, da hitro loči dobre ljudi od tistih, ki ga ne marajo. Na stisnjenih ustnicah ima rahel nasmešek. Če ga ne poznaš, kar težko vzdržiš ta pogled. Kaj vse je že doživel, sem si mislila.
Malo sva popijela. Verjetno so se mu pred očmi znova zvrstili ti dogodki. Spomin ima izreden, mu kar malo zavidam. Po kar dolgem molku nadaljuje. Nič več nisem silila vanj. Sem samo pisala.
»Povem ti še en tak dogodek,« je začel.
»Tistega februarja še ni bilo konec. Šel sem na turno smučanje. Na Komni sem se srečal s prijateljem Cirilom z Jesenic. Odločila sva se, da greva skupaj do bivaka na zahodni triglavski planoti. Ko sva prišla do roba Hribaric, nad dolino triglavskih jezer, je pričel pihati zelo močan viharen veter. Spremenila sva smer in šla po dolini za Kopico. Ko sva bila sredi doline, sem videl kako je prijatelja odnesel snežni plaz. Čeprav sem smučal pred njim, po dnu doline, se meni ni sprožil. On pa je smučal prečno čez vzhodna pobočja in je sprožil kložo.
Plaz ga je nesel in premetaval približno 100 metrov. Potem se je v dnu doline ustavil, zasut do pasu. Ko se je plaz ustavil, je sneg postal nabit, trd kakor kamen. Sam si ni mogel nič pomagati. Klical me je naj mu pomagam. Saj sem hitel k njemu kolikor hitro sem mogel. Snežna gmota mu je napela nogo, da je komaj prenašal bolečine. S cepinom sem ga odkopal.« Tišina.
»Ko mi je uspelo, da sem ga odkopal sva vsa vesela ugotovila, da je ostalo vse celo. On in smučke. Potem sva nadaljevala proti Dednemu polju in naprej do Stare Fužine. V gostilni na vasi sva nazdravila na srečni konec. Lahko bi se drugače izteklo,« se je spet zamislil.
»Si se ostrigel Lojz,« sem ga vprašala, da sem razbila tišino, ki je zopet nastala.
»Ja, lasje so mi silili v oči, pa bodo spet zrasli. Meni zelo hitro rastejo,« se je malo nasmehnil.
»Veš,« je dejal, »varne hoje v gore ni. Že od leta 1964 zahajam v gore, pa me vedno znova presenetijo!«
Kaj hitro spoznaš, da je tudi Alojzij Žakelj samo človek. Človek, ki je že veliko doživel. Samo pogled na svet ima malo drugačen. Ljubi gore, skale, tam se razživi. Tam je svoboden, to je njegov svet, njegovo življenje. Pa ga imajo zato ljudje za posebneža. Ne životari, ampak živi. Za tako življenje pa moraš imeti dovolj poguma in se moraš kakšni stvari tudi odreči ...
Majda Gašperin