Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Športno plezanje na pohodu

Dnevnik (1987), feljton (6) - Srečo Rehberger: Sfinga ostaja

V hribe sem šel lani le dvakrat. Najprej v Vežico nad Kamnikom, nato v Sfingo v Triglavu. V obeh stenah na proste ponovitve še čakajo nekatere tehnične smeri, ki pa vedno bolj, mogoče samo trenutno, izgubljajo svoj mik. Dolg dostop, ne najboljša skala, slabo varovanje in ne dovolj velike težave so stvari, ki ne privlačijo športnih plezalcev. Ti si raje poiščejo nižje, a mnogo težje stene, s koncentriranimi težavami, kjer se lahko posvetijo le plezanju. Le zakaj bi hodili tri ure pod steno, za, recimo prav toliko časa plezanja? Pa še po nepotrebnem bi si utrujali noge. Ne marajo zapletov z vremenom, mraza ali dežja, še najmanj padajočega kamenja ali krušljive skale. Nočejo živeti pod psihično obremenitvijo in izpostavljati svojih življenj, njihov namen je premagovati za več razredov težje stvari, kot so tiste kjerkoli po hribih. Izbrali so si drug šport kot klasični alpinisti in dosežkov obeh zvrsti res ne gre primerjati, še najmanj govoriti o tem, katera je lepša.

Do prve take »neposredne« primerjave je prišlo pred približno desetimi leti v Ameriki. John Gill je s pomočjo specialnih, alpinistom takrat niti približno poznanih treningov, splezal nekaj izjemno težkih, kratkih zadev, kamor drugi niti vstopiti niso mogli. Prepričan v vrednost svojih del, je upal dregniti v sršenje gnezdo in vesoljni alpinistični javnosti sporočiti: na vrh tegale balvana, pa čeprav je visok le osem metrov, je težje splezati kot priti na Mt. Everest! Nekaj let je bilo potrebnih, da so ljudje to lahko razumeli ...

Črna mačka v Vežici je »padla«. Sfinga ne. Prav razočaran sem bil nad znanim Obrazom. V glavnem gre za lahko plezanje po krušljivih zajedah - če kdo misli, da to ni res, ne ve, kaj je dobra skala - velika streha ali Sfingin nos pa obeta izjemne težave v prašni, lišajasti skali in na slabih klinih. Če bi bila kje v dolini, bi bila že preplezana, pa tudi tam, na vrhu triglavske stene se ne bo dolgo branila. Mogoče se bom celo jaz še kdaj potrudil tja gor, mogoče, kajti dostop je res dolg in ne najbolj prijeten. Toda, kako lepo je sedeti na robu Plamenic in strmeti v globino, kako prijetno deluje tam gor vsaka cvetlica, vsaka trava med skalovjem, kako čudovit je od tam Raz veveric.
Leto in pol je od takrat, ko sem ga prosto preplezal, in ta osmica je še vedno najtežja smer v Julijcih. Na drugi strani Luknje se s Stenarja spuščajo zelena pobočja in desno je moč slutiti rob trikotne, severovzhodne stene. Tam sem leta 1984 dočakal novo leto, ko sva z Iztokom Tomazinom drugič bivakirala slabih 100 metrov pod vrhom Direktne, takrat pozimi, še nepreplezane smeri. Noge so mi bingljale v zraku, ko sem sedel na ozki polički, spalna vreča me je kar za silo grela ... dolino Vrat je osvetljevala medla mesečina. Lepo je bilo. Kako daleč se mi zdi že vse to ...

Po ameriških stenah
Pazi na otroke in živali!
Vendarle! Ko je prišel čas odhoda, se mi je zdelo, da niti dneva več ne bi mogel ostati doma. Naenkrat mi je bilo dovolj naših »malih, neznanih stenic«, sedaj grem končno tja, kjer je prosto plezanje doma. 20. avgusta popoldne se je JATova »desetka« odlepila z brniške piste. Skozi mala okenca smo poskušali zamuditi čim manj razgleda Janko Humar, Mirjam Drole, Edo Kozorog, Matjaž Ravhekar, Igor Jamnikar, Nuša Romih in moja malenkost. Amerika, prihajamo!
Na clevelandskem letališču nas je iz zadrege, kam in kako v poznih večernih urah, rešil Miklavž Borštnik, sicer predstavnik našega veleposlaništva, in nas vse skupaj, s prtljago vred, odpeljal k sebi domov. Tri dni smo bili gostje prijetne, mlade družine, prav na obali jezera Erie. Tukaj smo ostali tako dolgo, dokler se Miklavž po številnih telefonskih klicih, kako bi nam priskrbel poceni avto, ni obrnil na Cirila Bogataja. Le-ta že petnajst let živi v ZDA in ko je zvedel za naše težave, je kratko malo kupil avto, za naše pojme velikanskega buicka in ga nam velikodušno posodil za dva meseca. To je bil avto kot narejen za nas: tri vrste sedežev, zadnja obrnjena nazaj, avtomatske prestave, klimatska naprava, več kot 400 konj ...

Tri dni vožnje po dokaj dolgočasni pokrajini in prispeli smo v Kolorado, naš prvi cilj. Omembe vreden je pravzaprav le en dogodek, ki po svoje kaže, da smo bili v Ameriki prvič. V neki restavraciji ob poti smo si vsi privoščili hamburgerje ali cheesburgerje, le Igi si je kot vegetarijanec naročil krompirček. Okrogla natakarica mu je slovesno prinesla velik, gomoljast, neolupljen krompir. Lepo serviranega na krožniku, z vilicami in nožem. Ko smo si opomogli od smeha in je Igi strokovno pojedel svoje kosilo, smo vendarle morali priznati, da je bil njegov krompirček najboljša stvar, kar smo jih pojedli tisti večer.

Janko je bil v Koloradu že pred leti in od takrat je poznal Paula Sibleya, voditelja tamkajšnje alpinistične šole. Šotore smo lahko postavili na njegovi zemlji in tako privarčevali precej dolarjev. Do Eldorado Canyona, enega najpomembnejših plezalnih središč v Ameriki, smo imeli le nekaj kilometrov. Prvo srečanje z Eldoradom nas je kar malo razočaralo, ne samo zaradi vsakodnevne vstopnine po en dolar, temveč predvsem zaradi prvega pogleda na slavne stene. Toda kmalu smo spoznali, kakšne možnosti nudijo te skale, kakršnih še nismo videli. Prevladujeta oranžna in črna barva, z zeleno rumenimi pasovi lišajev, ki pa ne motijo pri plezanju. Če vsemu dodamo še bele madeže magnezija, je jasno, da ima obiskovalec kaj videti. Pred kanjonom je majhna vas Eldorado Springs: pošta, polna konjska staja, bazen, avtomat za coca-colo. Alpin School, nekaj hiš, pred vsem tem pa prometni znak »Watch on children and animals« (Pazi na otroke in živali!) Psov je tam res veliko, v glavnem tistih največjih, toda vsi so prav prijazni. Zanima me, kaj bi iz takega kraja naredili kje v Nemčiji ali Švici, tu pa je še cesta vsa razrita in prašna in skoraj nič ni takega, kar bi - razen narave - privabljalo turiste.

Genesis je samo ena
Posebnih težav z nekoliko drugačno skalo nismo imeli in naše življenje je spet dobilo določen ritem. Vstajali smo okoli devetih, počasi pozajtrkovali in plezali do poznega popoldneva. Potem smo si privoščili kosilo, sedli v avto in se odpeljali v Boulder, v »life«, kot smo rekli. Mesto je univerzitetno središče Kolorada in je eno najboljših, kar sem jih kdaj videl. Kot da v njem prebivajo le mladi ljudje, vsak s svojim načinom življenja. Večina živi športno, veliko jih pleza. Mesto svobode in pravo nasprotje Clevelanda, »Mistake on the Lake« (Napaka na jezeru), kot ga je nekdo imenoval.

Srečo Rehberger

08.05.1987


Arhiv: planID
Priredil: G. Š.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti