Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prvič v Kocbekovem kraljestvu

Nova doba (1930), Podlistek (11) - Skobé: ... »Samo enkrat sem imela tisto grdobo v roki.«

»Čudno, nekaterim je pa kvargelj največja slaščica. Povedal bom resničo anekdoto o slavnem komiku G… zaupal mi jo je Dunajčan, ki je stanoval s priljubljenim igralcem v isti hiši in je dobro poznal njegove družinske razmere. Lepega dne jo pobriše komaj 16-letna hči s papanovim kolegom. Kam? Nihče ne ve. Mine teden. G. ne izpregovori besedice. Vsi trepetajo, kaj bo razjarjeni oče napravil s hčerjo, kadar se vrne. Nekega jutra zapoje hišni zvonček: Izgubljena hči se je vrnila z veselega potovanja. Velikanska skrb. Kako bo oče sprejel hčer?
»Wo warst du denn so lange?« jo nahruli, ko je stopila v njegovo sobo in ni padla jokajoč se v naročje.
»In Olmütz, Papa!«
Tedaj je pa možu zažarel obraz. Poželjivo je tlesknil z jezikom. »So? In Olmütz? Aber Kind, wo san die Quargeln?«
Prisiljeno se je nasmehnila. »Sedaj pa lahko greste. Nikar ne mislite, da boste s plitkimi dovtipi v pozabljenje pogreznili svoje grehe. Imam predober spomin. Opravičite se, zakaj ste bili tako indiskretni!«
»Ne bodite kruti, gospodična! Ne tirajte v pogubo človeka, ki ima poštene namene v srcu.«
»Kakšne namene neki?« se je zaničljivo namrdnila.
»O, ko bi vedeli, kaj sem danes doživel! Presneto, da je viselo na enem samem lasu moje dragoceno življenje. To vam zaupno povem, da boste lažje razumeli mojo radikalno notranjo izpremembo. Vedite, da tistega lahkoiniselnega Skobeta, ki ste ga doslej poznali in prezirali, ni več. Ostal je v skalah nad prepadom. Popolnoma drug človek stoji sedaj pred vami in vas prosi —?«

Sam nisem vedel, kdaj so se mi pošibila kolena. Kakor neroden cerkovnik sem podzavestno klečal in dvigal roke pred njo. »In vas prosi — vaše energične roke.«
»Vi me snubite?«
Veselost, začudenje, porog in Bog ve kaj še vse je zvenelo iz njenega melodičnega glasu. In tista fina linija, ki se je bila že od začetka najinega pogovora zarezala v omejek njenih lokasto črtanih obrvi kakor preteča pšica, je izginila.
»Vstanite vendar!« je ukazala.
»Prisegam, da še nisem klečal pred žensko, izvzemši svojo ljubo mater, kadar mi je kot »hudobnemu Mihcu« iztepavala prah s hrbtišča ... O kakšna slast: klečati pred vamil! Zdi se mi, da ste boginja, porojena iz nebeške rose, jaz pa vaš presrečni veliki duhoven. Pustite me vendar, da na kolenih opravim ceremonije!«
»Pomislite, da vsak čas lahko kdo pride!«
»Kdo neki? Moric von Češenštajn pleše svoj Vidov ples, Klobasa, Vesel in Kocbek pijančujejo, trabantje pa igrajo špano, kakor jim je bila ukazala njihova kraljica.«
»Ne izpregovorim več besedice z vami, ako se pri tej priči ne postavite kot homo sapiens na noge.«

Počasi sem začel rasti pred njo. »Ali boste odgovorili na moje vprašanje?«
»Na vašo laskavo ponudbo?« se je zasmejala. »Ljuba duša, kaj pa naj odgovoriin? Kaj mi morete nuditi v zakonu?«
»Kaj morem nuditi? Čisto, plemenito srce naivnega začetnika v ljubezensikh avanturah je mislim pač največji zaklad, ki bi vam ga kanil podariti za poročni dar.«
»Pa bi mogla oba živeti od tega imenitnega zaklada?«
»Ni vrag! Pa saj imam še plačo, redne mesečne prejemke in kar je glavno: kredit. Ako mi vi s svoje strani podarite psička — lahko je pa tudi mačka — ki je tako dresiran, da žre dolgove in liže kredit, bi se dalo po grofovsko živeti. Vidite, jaz imam pogum kakor tisti nedosežni mladenič-optimist, ki je nosil nekemu notarju pisma na pošto in je potem zasnubil njegovo hčer: »Vaš oče mi plačuje 20 K mesečno. Sedaj bi pa že lahko preživljal kako rodbino.«
Sedaj se je pa zgodilo nekaj čudovitega: Moje veselo razpoloženjo se je, kakor bi trenil, izprevrglo v tisto moreče čustvo, ki mu pravi Nemec »herzzerreißendes Elend«. Kar na lepem se mi je skrčilo srce v globoki tugi in še preden sem se utegnil premagati, so se mi že ulile debele solze po licih.
Reakcija živcev na današnje veliko vznemirjenje?

(Dalje)

Skobé
Nova doba, 29. september 1930

 dLib.si


Arhiv objav Nova Doba

Skobé = Korban Josip

Korban Josip, mladinski pisatelj, r. 7. maja 1883 v Št. Vidu pri Stični. Dovršil je tri gimn. razr. v Kranju in učiteljišče v Lj. (1902), nato učiteljeval v Žetalah, Ljubnem in od 1907 v Gornjem gradu, kjer je šolski upravitelj. Priobčeval je črtice predvsem humorističnega značaja v Zvončku (1902), DP (1904–41), Kmečkem koledarju (1913, 1914) i. dr.; za Šolski oder je prispeval s trodejanko za mladino Povodni mož (1923), v knjižni obliki je izdal: Vitomilova železnica (1923), Iz mojih temnih dni (1926), Živa voda. Pravljična enodejanka s petjem (1928), Koča v Globeli (1929), Mihčev Mihec (1929), Prvič v Kocbekovem kraljestvu (1930).

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti