Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Za Šmarno goro se jasni

sobota, 17. marec 2007, ob 15:28, Franci Savenc, ogledov: 2494

Slovenske novice – Ivan Sivec: Dušica Kunaver ni samo ...

Slovenske novice, sobota, 17. marca 2007
Tedenska tribuna

Za Šmarno goro se jasni


Dušica Kunaver ni samo — kot piše na njeni spletni strani — samostojna kulturna publicistka, temveč predvsem profesorica angleščine in ruščine, žena alpinista Aleša Kunaverja, ki se je leta 1984 smrtno ponesrečil v Julijcih, in mati treh že odraslih otrok ter živahna babica. Pa tudi vneta predavateljica, zaljubljena v slovensko kulturno dediščino, še posebno v ljudsko pesem, zbiralka etnološkega gradiva, avtorica in izdajateljica številnih poljudnoznanstvenih in leposlovnih knjig pa tudi pedagoških priročnikov.


Dušico Kunaver mnogi poznajo tudi kot profesorico, ki ima sproščen pogled na angleščino, in predvsem kot publicistko, ki slovensko pionirsko himalajsko delo izdaja v knjigah in na DVD. Na kratko pa bi zanjo lahko rekli, da je tista kulturna delavka, ki, ne glede na rezultate, izgoreva za slovenstvo, v njenem opusu pa se je nabralo že šestdeset knjig.

Zadnje silvestrovo z možem

Dušičin rod prihaja s Krasa. Pravi, da ima šege in navade, predvsem pa ljudsko pesem še od doma.
»Oče je bil Kraševec, ki se je umaknil pred fašizmom v Ljubljano, mama pa je bila Ložanka, izjemno dobra pevka. Med vojno, ko nismo imeli kaj jesti, nam je za večerjo nekaj zapela, pa nam je bilo kljub vsemu lepo ...«
Mati in oče sta bila nadvse zavedna Slovenca. Razumevajoč pa je tudi njen mož Aleš, eden od najbolj znanih slovenskih alpinistov in himalajskih pionirjev. Tudi njo in vse tri njune otroke, Vlasto (doktorica medicine), Brigito (slavistka in umetnostna zgodovinarka) in Primoža (inženir strojništva), je zgodaj popeljal v gore.
»Aleš je rad rekel, da se lepega vremena ne čaka doma. Zato smo veliko koncev tednov preživeli v hribih. V vsakem vremenu smo odšli od doma, nekje pod steno postavili šotor, sama sem se ukvarjala z otroki, Aleš pa je šel za nekaj ur plezat. Zaradi njegovih alpinističnih podvigov družina ni trpela, skupaj pa smo doživeli nepozabne trenutke v gorah.«

Takšno je bilo tudi skupno zadnje silvestrovo.
»Novo leto smo šli počakat na Kamniški vrh. Seveda s šotorom in spalnimi vrečami. Bilo je nepozabno. Zakurili smo ogenj, spekli smo si večerjo, postlali smo si s smrekovimi vejicami, potem pa smo ob ognju prepevali in občudovali zvezde, ki so bile tistega večera še posebno blizu.«
Maja 1984 je prišel njen mož s Himalaje, potem pa ga je prijatelj, sicer sodelavec nemške revije, prosil, da sta šla s helikopterjem slikat Julijce.
»Drugega novembra, pet minut po vzletu, se je zgodila usodna nesreča. Ostala sem sama s tremi majhnimi otroki in z veliko goro Aleševih zapiskov, fotografij in filmov. Vedno je govoril, da bova to objavila, ko bova starejša.«
Iz izjemno bogate himalajske dediščine je Dušica Kunaver v samozaložbi izdala več knjig – pravkar, recimo, o Makaluju in Trisulu – prav nedavno pa je bil v Cankarjevem domu predstavljen film Dežela šerp.
»Aleš ni bil samo udeleženec prve jugoslovanske himalajske alpinistične odprave, temveč tudi prvi snemalec. Leta 1962 je posnel film Dežela šerp, vendar se je izgubil, ob preselitvi Vibe filma pa se je po štiridesetih letih spet našel. Ne gre samo za slovensko zgodovino, temveč za svetovno zgodovino alpinizma. V načrtu imam še veliko podobnih izdaj … Zdi se mi, da se bom tako najlepše oddolžila spominu na mojega dobrega moža.«

Mavrična angleščina

Dušica Kunaver je v šoli poučevala angleščino, ki pa jo je znala približati tudi s pesmijo in drugimi sodobnejšimi pedagoškimi prijemi. Iz njenih izkušenj je nastalo več dragocenih priročnikov, namenjenih pedagogom.
»Po duši sem učiteljica, zato se med otroki vedno odlično počutim. Tudi zdaj sem še vedno najraje med ljudmi, med mladimi ali starejšimi.«
Ima tudi zanimiv odnos do angleškega jezika.
»Angleščina je v osnovi zelo preprosta, zdi pa se mi, da jo v šolah poučujejo preveč zapleteno. Treba je vedeti, da je to za Angleže največji izvozni artikel in da tudi sami nimajo interesa, da bi jo preveč zapletli. Vbila sem si v glavo, da moram narediti tako preglednico, da z enim pogledom lahko objameš celotno bistvo angleškega jezika. Tako sem izumila mavrično angleščino, angleščino v sedmih mavričnih barvah oziroma sedmih časih.«
Kdor obvlada to preglednico, gre lahko po svetu in govori angleško. Vse drugo je samo nadgradnja. Žal pa je naš šolski sistem omejen z določenimi predpisi in te preglednice ne sprejme v pomoč.
»Izdala sem tudi osem učbenikov, ki so nadgradnja te preglednice – v njih so pesmice, zgodbice, pravljice itd. – žal pa tudi teh niso sprejeli kot učbenik ali priročnik. Pa bi bile lahko vsem v veliko pomoč.«

Romantična etnologinja

Dušica Kunaver je zaljubljena v slovensko etnološko dediščino. Nekateri ji pravijo tudi romantična etnologinja, in vsakdo, ki odpre samo eno od njenih knjig, se lahko prepriča, da vse to dela iz srca in iz neskončne zaljubljenosti v Slovenijo.

»Že v šoli sem opazila, da otrokom tega zelo manjka in da je nasploh treba tisto, kar je v življenju grdega, nadomestiti z nečim lepim, s tistim, kar je slovenski narod ohranilo na tej zemlji. Tega pa je na srečo še veliko.«
Tako so izpod njenega peresa začela nastajati knjižice, ki vsaka po svoje z otroško preprostostjo odkriva naše korenine. Na policah lahko najdete njen Čar vode, Čar lesa, Čar rastlin, Čar kamna, Čar kruha pa tudi Živali zlatorogovega kraljestva, Nepisani zakoni pod lipo domačo, Slovenske ljudske modrosti v pregovorih itd. in Ljubljano v ljudski kroniki ter prav nedavno izdane Šege in pesmi pod lipo domačo – v slovenskem in angleškem jeziku.
»V tej knjigi sem združila slovenske ljudske šege in pesmi, kajti nobena šega se ni odvijala brez pesmi. Seveda z notami vred. Prepričana sem, da bi to moralo priti v šole in vrtce, s tem pa se lahko postavimo tudi pred vso Evropo. Prav zato je tu tudi izdaja v angleščini.«

Pod Šmarno goro nekoč

Tako rekoč vso pokojnino namenja knjižnim izdajam in le redko se ji izide tako, da se ji stroški povrnejo. A zadnje čase ugotavlja, da se Slovenci vendarle bolj zanimamo za preteklost, še posebno radi pa ji prisluhnejo na predavanjih. Tako je kljub okrogli obletnici, ki jo čaka junija – sedemdeseta – večno na poti. Če ne sedi v Arhivu ali Nuku, predava kje na šoli, kjer učiteljem razlaga o slovenskem ljudskem izročilu, tehnikah učenja, približevanju lepega vedenja šolarjem in seveda o lahki mavrični angleščini. Veliko predava tudi na univerzah za tretje življenjsko obdobje in drugim upokojencem, kmečkim aktivom žena itd.

»Vesela sem, da je v šole tudi uradno vpeljano domoznanstvo. Zdi se mi, da smo do zdaj poteptali že toliko svojega izročila, da to ne more več iti navzdol, temveč da si vsi želimo to popraviti, zvedeti čim več o koreninah in se čim bolj napajati v ljudskem izročilu.«
Nedavno je izšla med bralci zelo lepo sprejeta knjiga Pod Šmarno goro nekoč. Kot pravi sama, so zanjo še posebno zaslužne knjižničarke iz šišenske knjižnice, ki so ji kar same zbrale veliko gradiva.
»Šišenska knjižnica ima podružnice točno okoli Šmarne gore, tako da se je zgodovinsko gradivo lepo ujelo z njihovo petdeseto obletnico delovanja knjižnic. Presenetilo me je, kako je to ozemlje zgodovinsko staro in polno ljudskega izročila. Šmarna gora je bila od nekdaj neke vrste emonski oziroma ljubljanski stražar evropskega križišča pod seboj. Zelo me veseli, da je bralce ta knjiga tako pritegnila, da so stali kar v vrsti, ko so po predstavitvah čakali na moj podpis v njej. Ob tem sem dobila občutek, ki me preveva že vse življenje, ne glede na pripombe takšnih ali drugačnih strokovnjakov. Vedno bom verjela v slovensko ljudstvo, ne glede na globalizacijo oziroma veliko amerikanizacijo našega sveta. Posebno zdaj, ko umirajo osemdesetletniki, devetdesetletniki, ki so še doživeli žetev s srpi, mlačev s cepci, pesem pod lipo domačo, smo postavljeni pred nalogo, da je treba to zapisati, dokumentirati, ohraniti poznejšim rodovom.«
Za Šmarno goro se torej jasni. Na srečo je takšnih zanesenjakov, kot je neutrudna Dušica Kunaver, še nekaj v Sloveniji. Ona pa je tako in tako edinstvena, čeprav je malo takšnih, ki bi ji rekli hvala.

Ivan Sivec

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker