Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Franci Savenc 2951 6

Homo alpinus cavusprofundus

TK Gora, Razmere - Marijana & Marko: Med forumaši so se začela prerekanja glede poimenovanja določene podvrste Homo alpinusa (slovensko planinec), zato osvetlimo ...

... znanstveno terminologijo v skladu z najnovejšimi izsledki.

Podvrsta Homo alpinus hiemalis (turni smučar) se je od časa raziskav dr. Janka Mlakarja v gorah izjemno namnožila, saj je turni smučar vse bolj prilagojen za preživetje v zahtevnem zimskem gorskem okolju. Najbolj opazna morfološka sprememba evolucijskega razvoja zadnjega obdobja so stopala, ki so se nekoliko skrajšala, zato pa so postala bistveno širša in premorejo izrazit stranski lok. To turnemu smučarju v globokem snegu omogoča boljšo plovnost, hkrati pa v vseh snežnih razmerah večjo okretnost, da ga je prav zabavno gledati.

Marijana & Marko

Homo alpinus vulgaris (navadni planinec) običajno pozimi dremlje in se le malokrat odpravi v gore. Večinoma se zaradi njemu sovražnega okolja (preglobok sneg) drži ustaljenih gozdnih poti, ki se zaključijo v planinskih kočah, kjer jih pogrejejo, napoje in napasejo, zatem pa ostrižejo. V zadnjih letih postaja vse bolj dokumentirano, da se je v genskem bazenu navadnega planinca razširila zanimiva vedenjska mutacija, ki mu omogoča gibanje v zimskem okolju tudi višje v gorah. Nekateri navadni planinci so namreč začeli v globokem snegu slediti turnim smučarjem, tako da hodijo po njihovih sledeh, kar jim zelo olajša gibanje. V smučinah za sabo puščajo luknje (gladko sled podaljšanih stopal turnih smučarjev pri hoji neenakomerno naluknjajo), odtod se jih je kmalu prijelo vulgarno ime luknjači. Med znanstveniki trenutno še teče debata, večina pa se strinja, da že lahko govorimo o povsem novi podvrsti: Homo alpinus cavusprofundus.

Podvrste planincev gensko niso daleč narezen (speciacija je v teku), tako da se med sabo lahko poljubno parijo. Zanimiva so odkritja križancev med luknjačem in turnim smučarjem: Homo alpinus gigantopedarius (krpljar, križanec turne smučarke in luknjača) in Homo alpinus gigantopedariustabulatus (deskar, križanec luknjačice in turnega smučarja). Vse bolj je tudi dokumentirano, da ti potomci niso plodni, saj mladičev krpljarjev in deskarjev dosedaj še niso opazili.

Zadnji vikend sva na območju nad Plavškim Rovtom in Planino pod Golico v sledeh turnih smučarjev preučevala povsem sveže sledi luknjačev, ki so navkljub globoki snežni odeji vodile prav do najvišjih vrhov, kar nesporno dokazuje veliko evolucijsko prednost omenjene mutacije. Sobotna znanstvena odprava kolegov na Golico je poročala, da je bila na vrh potegnjena povsem sveža sled turnih smučarjev in že takoj v nedeljo sva lahko v njih merila globoke sledi luknjača. Sklepamo lahko tudi, da imajo luknjači dostop do spletišča, kjer se med sabo družijo drzni turni smučarji in poročajo o svojih junaških podvigih - kar zelo radi počno, vključno s slikovnimi prilogami.

31.01.2013

 

 
Kategorije:
Novosti SMU SLO Vse objave
Značke:
jezik novosti SMU

6 komentarjev na članku "Homo alpinus cavusprofundus"

Igor Pavlič,

Res je ta polemika bizarna, lahko jo primerjamo s spori na tekaških progah, kjer nekateri tečejo v nordijski tehniki, drugi prakticirajo pa drsalni korak. In nobenemu med slednjimi ne pride na misel, da bi uničeval špure oz. smučine za "nordijce", saj je prostora dovolj za oboje. Hoja po tekaških progah pa ni dovoljena, čeprav o tem ne obstaja noben zakon ali občinski odlok. Pa saj je na dostopih na večino turnosmučarskih ciljev dovolj površine za vse, pešce, smučarje, pse in še koda, sploh ne razumemem, zakaj bi nekdo nagajal smučarjem. slednji naj pa tudi dojamejo, da si smučin pač ne morejo rezervirati, gre za uvidevnost pešcev, fair play po domače. Ko predmet spora v obdelavo vzameta mediatorja sneg in veter, hitro zgladita ta konflikt interesov.

Pa saj nihče na smučeh ne napreduje zato, da bi pripravljal smučine kasnejšim izletnikom! Včasih izgine že po nekaj minutah, drugič se ohrani več tednov, brez zveze so ta repenčenja; če pa tam ravno koga srečaš, kakšno Katarino Majer recimo, ki uničuje špuro, ga malo nadereš ter orng "okur . . . . š" in je stvar urejena, vsaj jaz tako ravnam.

Igor Pavlič


Marko Kern,

Dominik, sovražnost se žal že dogaja pri nas. Poglej na forumu Turni klub Gora zapis zadnjega tedna z Viševnika. Pred desetletjem in več kakšnega posebnega preganjanja luknjačev iz špur turnih smučarjev pri nas niti ni bilo, tudi kakšne posebne napetosti na forumu TKG ni bilo zaznati. Sedaj je drugače, imam občutek, da smo za zgled spet imeli tujino (Avstrija), kjer so smučarji do "luknjačev" precej neprijazni. Je pa tudi res, da v tujini sedaj težko vidiš luknjača, ker imajo v veliki večini krplje, ki pohodniku zelo olajšajo hojo po celem snegu.

Iz dveh razlogov je bil objavljen Homo alpinus cavusprofundus. Hudmušno prav zato, da se otopi sovražnost nekaterih turnih smučarjev. Po drugi strani pa z namenom na samorefleksijo pohodnikov, ki se ne zavedajo, da zna biti vzpon po naluknjani špuri prav zoprn. Strinjam se s Tomažem (tudi sam sem bil pred desetletjem občasno luknjač), da je večinoma gaženje pohodnika izven špure enako ali celo manj naporno.

"Indijancu z Divjega zahoda" bom prilimal citat iz zgibanke PZS: Pozor, snežni plaz: Pohodnik vs. Turni smučar:

V gorskem svetu velikokrat naletimo na "križem kražem" gažen sneg in nikoli ne vemo, kje je gaz turnih smučarjev in kje je gaz za vzpon in sestop. Upoštevajmo pravilo racionalne hoje, saj bo za vse nas hoja v gore prijetnejša, brez nepotrebnih padcev in hudovanja. Pohodnik si naj v klanec naredi svojo gaz, ki jo bodo ostali še utrdili. Za sestop naj ne uporabi iste gazi, saj bo sčasoma postala neuporabna za vzpon. Enako velja za turne smučarje, ki za vzpon uporabljajo svojo smučino in po njej pohodniki

ne hodijo.

Zaključil bi z mislijo, da si tisti smučarji, ki sovražite naluknjane špure, izberite temu primeren cilj (kar Viševnik pač ni). Pohodnikom pa svetujem, naj si, če je to mogoče, naredijo svojo gaz.

Skoraj bi pozabil glavno, od "gospe doktor" sem dobil popravek. Pravilno strokovno ime za krpljarja je Homo alpinus gigantopedis, za deskarja pa Homo alpinus gigantopedistabulus. Za napako se vsem prizadetim opravičujem.


Dominik Skumavec,

Stvar je čisto preprosta: kogar moti naluknjana špura naj si zgazi novo. Še boljši trening bo to, pa še dober preiskus za živce...

Sem pa tudi že naletel na sledi t.i. "luknjača" v globokem snegu pa sem jih drznil speglat s smučmi, pa se ni nihče pritožil da sem pokvaril gaz. Dokler gre za hudomušno zbadanje je še sprejemljivo, da pa se nekdo resno razburja in nadira ubogega pešca, to pa presega meje dobrega okusa in zdrave pameti....


Andrej Kecman,

Franci hvala, da si objavil prispevek na tem spletišču, se bo vsaj razvila debata. In bom kar začel.

Taka razmišljanja so zame kot ponovno preganjanje Indijancev z Divjega zahoda.

Pred 25-timi leti sem bil na mojem prvem tečaju zimske tehnike na Komni, kjer smo tudi imeli vključeno turno smučanje, seveda je bilo prisotnih tudi veliko "luknjačev".

NITI Z BESEDO NI BILO OMENJENO, KDO KJE LAHKO HODI, DA PEŠCI NE SMEJO PO TURNOSMUČARSKI ŠPURI ALI OBRATNO, pa se je hodilo na vse štiri strani neba, do Krna in tudi proti Kredarici.

Pač ti je na zluknjani špura malo bolj zdrsavalo in je bilo to to, "luknjaču", ki si ga srečal, si pa rekel: "Dober dan. Lepo, a ne? Kam pa greš? Srečno."

Ne vem, zakaj je to danes tak problem. Če komu kaj ni všeč, naj se pa umakne tja, kjer ni "motečih", pa naj govorimo o komerkoli.


Tomaž Ogrin,

Hoja po prvotni smučini večkrat vzame več energije, kot nekje zraven po celcu. Posebno, če je malo pomrznjena, kar je običajno. Noga zavije enkrat sem, drugič tja pa vrhnja plast je neenakomerno trda. Ne veš, kaj bo prinesel naslednji korak. Celec je bolj predvidljiv, z manjšo porabo energije, imam občutek.

Pri globljih vdorih pod nogo v celcu uporabljam dvojni stop na isto mesto. Najprej s prvim stopom potlačiš pod čevljem nekako do pol ali tričetrt, odvisno od snega. V drugo na isto mesto stopiš na potlačeno coklo in je korak zanesljivejši. Kljub dvojnemu stopu imam vedno občutek, da porabim manj energije in manj lovim ravnotežje. Tudi v zbitem, napihanem snegu, pod katerim je "votel" sneg, se obnese.

Gre pa malo počasneje. V večji naklonini je pa kar koristno.

Za smučarja pa pomrznjene luknje, kjer ni drugega prostora niso užitek.

S Komne po cesti nama je samo enkrat uspelo v dolino po nedotaknjenem sveže zapadlem snegu. Enkratno.


Katarina Majer,

Marsikateri izmed t.i. "Homo alpinus hiemalis-ov", ki se tukaj razburjajo nad "Homo alpinus vulgaris-i", da jim v hribih uničujejo smučine, poleti veselo in brezbrižno s kolesi uničujejo planinske poti, ki so jih že davno pred njimi uhodili slednji. Nakaterih ne ustavi niti zima in si drznejo zradirati celo 2x utrjene stopninje "luknjačev".

Dajte no, kakšne nebuloze so to!

Če izhajam iz članka, bi se potemtakem jaz morala jeziti nad tistimi "težaki", ki za mano, meni (lahki kot sem), moje stopinje še dodatno poglobijo, zaradi česar se ob vračanju po "svojih" stopinjah na vsakem koraku (majhna kot sem) pogreznem v sneg do riti. Ali pa se razburjati nad tistimi, ki se polni veselja in otroške razigranosti ob povratku s hriba po narejenih gazeh dričajo z nogami ali celo po riti, da za njimi ni ene stopinje več.

V hribih bom po snegu hodila tam, kjer je meni varno, najlažje in kjer bom čimmanj uničevala naravo, ne pa neke samoprisvojene smučarske špure. Pa če se vsi t.i. "homo-nevemkaj-stupidusi" zaradi mene na glavo mečejo kamorkoli pač hočeje. V celi sneg npr.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Planinski svet - 07.02.13
Naslednja objava Način doživljanja gora je danes drugačen
  • Število objav: 46077

Novosti