Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velik alpinistični podvig

petek, 16. februar 1968, ob 05:30, Boris Štupar, ogledov: 2624

Železar (1968): Od 31. 1. 1968 do 7. 2. 1968 se je odigralo v triglavski severni steni eno od največjih alpinističnih dejanj slovenske alpinistične zgodovine. Trije ljubljanski alpinisti Aleš Kunaver, Tone Sazonov in Stane Belak so preplezali v enem tednu direktno smer Centralnega stebra ali Čopov steber. Dodane fotografije s panoja SPM (2013)

S tem dejanjem smo se postavili Slovenci v isto vrsto z najboljšimi alpinisti na svetu, obenem pa smo pred nosom odnesli veliko zmago tudi vsem tistim tujim plezalcem, ki so se željno ozirali po tej lovoriki in ki bi jo v tej zimi tudi verjetno poželi. Je že tako, alpinizem gre v svojem razvoju naprej in svoj posebni čar in veljavo imajo v današnjem času le še težki zimski vzponi.

Prvo vprašanje, ki ga vsakdo radovedno zastavlja, je, kako da plezalci ne zmrznejo v steni, saj vendar morajo spati; teden dni se ne vzdrži brez spanja! Res je, v moderni lahki opremi alpinist lahko brez skrbi zaspi in ne bo zmrznil, niti zeblo ga ne bo. Večji problem je hrana, ki jo je treba za teden dni večjo količino. To vlečejo navadno v posebnem oprtniku ali platneni vreči za seboj na vrvi in sestoji navadno iz lahkih in visoko kaloričnih hranil. Nepogrešljiv je kuhalnik, ki pomeni življenje. Topel čaj je pol življenja na bivak prostoru.

Kako se je odvijal vzpon? Ta vzpon je spravil na noge vso Slovenijo, kar vsekakor zasluži, saj se je odvijal v najtežjih vremenskih pogojih. Mnogo smo že brali o tem v dnevnem časopisju.
Trije alpinisti so vstopili sredi tedna v Skalaško smer in razmeroma hitro napredovali do vstopa v Čopov steber ali v Centralni steber, kakor ga imenuje Joža Čop. Računali so, da bodo v štirih dneh izplezali, hrane pa so imeli za šest dni. Tretji dan zvečer se je vreme poslabšano, pričelo je močno snežiti. Prisiljeni so bili na počasnejše napredovanje in na mnogo težje delo. V dolini so postali zaskrbljeni, še posebno ker niso imeli oddajnika in ni bilo vesti od njih.
GRS Jesenice je dobila ukaz pripravljenosti in popolne samostojnosti v odločanju glede pričetka akcije. Glede na slabe izkušnje v preteklosti jeseniška GRS ni čakala, temveč takoj odšla v akcijo z močno ekipo svojih in mojstranških reševalcev s popolno opremo. Tudi Ljubljana je poslala ekipo desetih reševalcev na poizvedovanje brez reševalne opreme. V izredno težavnih okoliščinah so se prebijali reševalci v globokem snegu in slabem vremenu ves dan do Velega polja vse do Vodnikove koče. V časopisih smo brali, da je bil vodja akcije France Zupan z oddajnikom na Voglu. To zapiše seveda lahko le laik. Oddajniki in možje pri njih igrajo v reševalnih akcijah zelo važno, toda podrejeno obveščevalno vlogo, akcijo pa vodijo vedno le pogumni možje na terenu, tisti, ki morajo ukrepati neposredno glede na situacijo na terenu.

Dva moža od jeseniške ekipe sta prespala od torka na sredo v lovski bajti na Velem polju, vsi ostali so šli 200 m višje v Vodnikov dom.
Čez noč od torka na sredo je obupno snežilo. Zjutraj je bilo vsega skupaj že čez 1,50 metra, novega plazljivega snega. Reševalci so z obupom opazili, da so praktično blokirani, dokler se lavine ne sprožijo v Veljsko dolino. Sam Vodnikov dom ni v nevarnosti, ker ga brani skala nad njim; nekaj metrov levo in desno se že trgajo orjaški plazovi. Na južni strani doma je orjaški plaz že zoral površino, na zahodni strani pa je čakal.

Po dolini sta gazila skrajno počasi in težavno preostala reševalca, ki sta prespala noč v lovski bajti. Situacija je zahtevala pomoč. Sama ne bi zmogla strmine. Šest prostovoljcev (nekdo je menil; šest samomorilcev) se je odpravilo v navezi po strmini navzdol. Imeli so srečo, čeprav so morali prečkati do prsi globok sneg na zahodni plazni strani, se jim ni odtrgal plaz. Iti so morali peš zaradi vzpona nazaj in zato, ker je gaz v ravni črti navzdol najmanj nevarna za sprožitev plazu. Ta kratka akcija je trajala od 9. do 12. ure. S preizkusom so dognali, da bi rabili tri dni, če bi gazili peš ali v krpljah do Doliča. Nekateri so bili proti temu, da bi se premaknili iz koče, starejši in bolj razgledani so zahtevali takojšnjo nadaljevanje poti proti Doliču, da bi vsaj pregazili, kar bi pač pregazili in da bi na Veljskem polju steptali pristajališče za helikopter, ki so ga po oddajniku stalno obljubljali. Na Brniku so stali trije helikopterji, toda zaradi slabega vremena se je dvignil le avstrijski, toda na Velo polje ni prispel.

Spet so bili potrebni prostovoljci. To pot so se javili skoraj vsi, Jeseničani so odšli skupno z Mojstrančani na smučeh naprej, ostali so gazili proti Doliču s krplji, nekateri pa so steptali 25 m x 25 m pristajališče za helikopter in naredili na sredi velik križ iz sena. Vreme se je popravilo, megle so se raztrgale, razpoloženje se je popravilo.

Ekipa, ki je prodirala proti Doliču, je imela težave s plazovi. Orjaški slapovi bele smrti so se prašili prek skal z obeh strani, z mišeljske in triglavske, enkrat pred reševalci, drugič za njimi. Pod veliko (zadnjo) strmino so se ustavili. Tu se plaz še ni sprožil, zato bi bilo brez smisla, če bi ga izzvali. Vrnili so se na Velo polje.
Tedaj so se pojavile na obzorju v smeri na Morbenico (Plemenice) tri točke. Oglasili so se. Od spodaj se jim je odzval klic iz tridesetih grl. Štirje reševalci na smučeh in krpljah so takoj planili nazaj v smučino proti Doliču. One zgoraj so usmerjali po grebenu, ki je bil najbolj varen, navzdol. V eni uri so se sešli.
Da naj da izjavo v mikrofon, je nekdo zaustavil Belaka, ki se je kar privaljal po snegu navzdol. Z zelo sočnimi, folklornimi, tudi tujimi izrazi mu je pojasnil, da je predvsem zelo lačen. Kruh, salama, čokolada. Vse je izginilo kot bi vrgel ribam v morje. Bili so pri močeh, so izredno odporni in trenirani fantje, toda že ves dan niso imeli kaj jesti. Zato jim je bila pomoč reševalcev dobrodošla, kajti brez hrane bi se težko prebili v dolino v tem globokem snegu. Po dolgih dnevih samote jim je dobro dela družba, obilica hrane in topla soba v Vodnikovem domu. Akcija je bila torej opravičena. Vsi Slovenci in vsi alpinisti smo ponosni na njihov uspeh, ki je nekakšna prelomnica v naši alpinistični zgodovini in jim k temu prisrčno čestitamo.

-il
Železar, 16. februar 1968
 

Oznake: ALP, ZGO
eXTReMe Tracker