Gorenjski glas - Cveto Zaplotnik: Aleš Zamljen, poklicni lovec v Kozorogu Kamnik, pri svojem delu neizmerno uživa - tudi takrat, ko ob koncu tedna ali za praznike vodi lovske goste na lov ali na svojih plečih nosi petinšestdeset kilogramov težkega kozoroga.
| Pri lovnem turizmu opažajo rahel upad, a še vedno jih vsako leto obišče od štiristo do petsto lovskih gostov, večinoma iz tujine. Največ jih prihaja na lov na gamsa. Med gosti so tudi politiki, gospodarstveniki, bankirji, poklicni lovci ... |
Kamnik - Zavod za gozdove Slovenije je pred kratkim podelil priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov in najbolj prizadevnim delavcem. Med delavci zavoda, ki upravljajo lovišča s posebnim namenom, je priznanje dobil Aleš Zamljen iz Stahovice, revirni lovec v lovišču Kozorog Kamnik.
Če bi bil Aleš kaj drugega kot poklicni lovec, bi bilo kar malo nenavadno. Družinska tradicija je izrazito lovska in če smo še malo natančnejši, bi lahko rekli – Kozorogova. Alešev stari ata Ivan je bil štiri desetletja revirni lovec v Kozorogu in stara mama Ivanka skrbnica Kozorogovih lovskih koč, med katerimi je bila tudi nekdanja Titova vila v Kamniški Bistrici. Oče Ivan je bil od leta 1978 revirni lovec v revirju Mokrice in ko se je lani upokojil, je revir prepustil sinu Alešu. Mama Marinka je tudi posredno povezana z lovstvom, marsikaj mora postoriti z divjačino. Alešev stric Miro je sicer član lovske družine Stahovica, a je kot izjemen poznavalec divjadi tudi lovski pomočnik v Kozorogu, ki ob konicah vodi lovske goste na lov.
Ko je Aleš še kot otrok pogosto spremljal očeta pri lovskih opravilih, si je želel, da bi bil tudi sam nekoč poklicni lovec v Kozorogu. Želja se mu je uresničila, v Kozorogu je zaposlen že dvanajsto leto, lani je končal tudi Visoko šolo za gozdarstvo v Postojni in postal inženir gozdarstva in lovstva. V svojem poklicu, še zlasti pri terenskem delu, uživa – ne le takrat, ko občuduje lepote narave in še zlasti divjad, ampak tudi tedaj, ko pri svojih šestdesetih kilogramih nosi na plečih dve ali celo tri ure petinšestdeset kilogramov težkega kozoroga ali petnajst do petindvajset kilogramov težkega gamsa, ko tudi ob koncu tedna ali na praznični dan vodi lovske goste na lov ali jim razkazuje kamniške in okoliške znamenitosti ... »Če ne grem vsak dan do Kamniške Bistrice, mi kar nekaj manjka,« pravi in doda, da mu ob tem, ko delo opravlja z veseljem, tudi čas hitro, skoraj prehitro mineva.
Revir Mokrice, ki ga v Kozorogu »pokriva« Aleš, obsega štiri tisoč hektarjev površine in se razteza od Krvavca do Kokrškega sedla in Grintovca pa od Kamniškega sedla do Kamniške Bistrice in Stahovice. »To je eden težjih revirjev v Kozorogu,« pravi Alešev šef – vodja lovišča s posebnim namenom Darko Veternik in poudari, da kar devetdeset odstotkov revirja ni dostopnega s prevoznim sredstvom, ampak je treba iti peš. Alešu ni težko, kondicije ima dovolj.
| Aleš Zamljen: »Lovski revir Mokrice je vse bolj obljuden, najbolj oblegane točke so Kamniško in Kokrško sedlo in Grintovec. Ljudje ne hodijo več le po planinskih poteh, ampak tudi po lovskih stezah in brezpotjih. Vse več je nočnih pohodnikov s svetilko na glavi, gorskih kolesarjev, alpinistov, zmajarjev ... Vse to vznemirja divjad, ki se zato koncentrira v redkih, ljudem skorajda nedostopnih mirnih conah in postaja tudi vse manj odporna. Pri gamsu že opažamo, da se vse več prehranjuje ponoči, ko ima mir.« |
Od divjadi je največ gamsov, jelenjadi in srnjadi, zastopane pa so tudi druge vrste – kozorog, muflon, divji prašič ... Kozorogov, po katerem se tudi imenuje lovišče s posebnim namenom, je v revirju Mokrice okrog šestdeset, a ker jih napadajo garje, razmišljajo o tem, da bi jih v bližnji prihodnosti genetsko okrepili z naselitvijo nekaj živali iz Švice in iz italijanskega narodnega parka Gran Paradiso. Do kozorogov ima Aleš še poseben odnos. Ne le zato, ker veljajo za kralje Alp, ampak predvsem zaradi tega, ker niso plašni in se jim lahko približa tudi na deset metrov, jih opazuje in fotografira.
»V zadnjih dveh letih opažamo tudi porast divjih prašičev. Nekdaj so bili le občasni, prehodni gostje v našem lovišču, zdaj se pojavljajo stalno. Večje škode ne povzročajo, občasno pa razrijejo kakšen pašnik,« pove Darko Veternik in doda, da širijo življenjski prostor in se pojavljajo tudi v višje ležečih predelih. Aleš ob tem navede primer prašiča, ki je zašel na nadmorsko višino 1.500 metrov, se pri tem zaplezal in omahnil v 150-metrski prepad.
Gozdni jereb je zaščiten, a ga je v Kozorogu vse manj. In kaj naj bi bil razlog za to? Kot pravi Aleš, so za to krive spremembe v življenjskem okolju. V gozdovih je vse manj golosekov in tudi vse manj trat, kjer je nekdaj našel kritje in hrano, vse več pa je njihovih plenilcev, med katerimi izstopajo kune belice in kune zlatice. Svizcev, ki so jih umetno naselili pred štirimi desetletji, je v lovišču okrog sto, lani jih niso več lovili in tudi letos jih ne bodo. V lovišču redno gnezdi planinski orel, opazna pa so tudi rastišča ruševca.
Cveto Zaplotnik