Častni predsednik »Avstrijskega Turistovskega kluba« in 40 let načelnik sekcije ÖTK za Južno Koroško
12. januarja 2012 je mogočna gorska osebnost Eberhard Klaur preminil v 83. letu starosti v Železni Kapli, kjer je bil tudi rojen in vseskozi živel ter deloval.
Delo in gore so bile vseskozi njegovo življenje, na področju društvenega dela pa je vedno dajal poudarek društveno - socialnemu delu. In tako je bilo tudi njegovo zadnje popotništvo na pokopališče v Železni Kapli, ko so ga iz »njegove kapelice« gorski reševalci ponesli v macesnovi krsti na rušju iz Ojstra - Obirja po zadnji poti v močnih sneženih in ledenih metežih z derezami. Do njegovega zadnjega večnega počivališča.
Eberhard se je že v otroštvu zapisal goram, lepotam nad gozdno mejo, v robeh, vrheh, ostenjih in snežno vihravih gorskih strminah. Ko je bil še otrok, je z oslom ali mulo dvakrat ali tudi trikrat tedensko oskrboval kočo pod Obirjem. V kasnejšem času je bil glavni pobudnik in zaslužni projektant, delavec - tesar, ko so gradili planinsko postojanko pod Obirjem. Sodeloval in delal je pri nadelavah skoraj 170 kilometrov planinskih poti po hribovju in gorah Koroške. Njegova znanja in delo je bilo vedno cenjeno in upoštevano, saj se je njegova teorija vedno izkazala za odlične in praktične uporabe.
Bil pa je tudi organizacijsko prodoren, dovršen in upoštevan pri meddruštvenih sodelovanjih v okviru AGRE - Zveze planinskih društev Koroške, kjer so se realizirali med množico projektov tudi: nadelave med deželnih gorskih poti, planinsko popotniški zemljevidi, posebna angažiranja za področju planinske kartografije v okviru Inštituta za kartografijo Koroške.
Njegov projekt in realizacija je »plezališče« na Košutnikovem Turnu. Enako pa so bila njegova prizadevanja in sodelovanje, da se je zgradila skoraj 15 kilometrov dolga gozdna cesta do Obirske koče. In na tem področju Obirja je bila po njegovi zaslugi narejena izjemno vsebinsko in strokovna popolna učna pot, ki seznanja obiskovalce z vrednotam in vrstami flore, favne, etnografskimi znamenitostmi teh krajev in področij. Pri tem pa je posebna vrednota, da so na tej učni poti napisane razlage enakovredno tudi v slovenskem jeziku. Enako v slovenskem jeziku so se prav po njegovi zaslugi dosledno zapisali zapisi na smerokazih po na novo oblikovani in nadelani planinski poti »Pot okoli Košute«.
Spoštovani g. Eberhard Klaura, kot poudarjajo tudi naši slovenski Korošci, je bil »človek dialoga, ki spoštljivo dela in gleda na našo dvojezično Koroško«.
Ob tem spominjanju na planinca in smučarja Klaura ne smemo pozabiti, da je bil na zasedanjih Zveze planinskih društev Koroške edini »na avstrijski strani«, ki je slovenske planince podpiral pri zahtevi dvojezičnih planinskih smerokazih na avstrijskem gorskem področju.
Njegovo poslanstvo v sodelovanju s slovenskimi alpinisti, planinci, smučarji, gorskimi reševalci z Jezerskega pa tudi ostalih mejnih območij pa je trajalo skoraj pol stoletja.
Že v letu 1964 so bili storjeni prvi koraki in skupna sodelovanja, druženja in smučarska tekmovanja pri Češki koči, ki sta jih z veliko vnemo in planinskim društvenim delom spodbujala in ohranjala z Andrejem Karničarjem. Ta sodelovanja pa so se širila tudi na področje notranjega slovenskega gorskega sveta, kjer so se koristili njegovi nasveti in predloge pri nameščanjih čistilnih naprav, potov, fotovoltaličnih sistemov. Njegov cilj je bil vedno, kako v kar največji popolnosti in ozaveščanju skrbeti za čistost in prvobitnost naravnega gorskega okolja.
Njegov moto je bil vedno, kaj narediti za dobro planinstva, ne obratno. In planinstvo mu ni bilo način življenja ampak obratno »darilo za zdravo življenje«. Uredil in poskrbel je s trdim delom in zavzetim študijem za ekonomsko neodvisnost zase, kot družino.
Osnovno šolo je opravil v domači Železni Kapli, gimnazijo z odliko dokončal v Celovcu in študij arhitekture dokončal na akademiji za upodabljajoče umetnosti na Dunaju. In v težkih časih, povojnih 50 letih, je »moral« prevzeti še družinsko tesarsko podjetje in opraviti po diplomi arhitekture še poklicno šolo tesarstva. Vedno je dejal, da le delo krepi človeka.
V »starejših« letih je bil tudi politično delaven na lokalnih področjih, kjer se je vključeval v gospodarska in okoljevarstvena področja. S tem delom in tozadevnimi prizadevanji si je prislužil in zaslužil nagrado za »Trajnostni razvoj«. Klaura pa se je tudi dokazoval pri sodelovanjih z občinami iz Slovenije, še posebej jezersko občino je cenil in spoštoval. Iz tega je nastalo veliko planinskih aktivnosti, pohodov, smučarskih gorskih tekmovanj, prijateljstev; tudi v času slovenskega osamosvajanja je bil Eberhard na »naši« strani in bil v vsakem trenutku pripravljen pomagati in bil prisoten, ko je v Slovenija postala pravnomočna članica EU in tudi ko je Slovenija vstopila v »šengen« smo z Jezerskega vrha, mejnega prehoda odstranili zapornice, z Jezerskega sedla pai napise, ki so omejevali gibanja v območjih državnih meja.
Njegova zadnja pobuda in prizadevanje, da bi se po več kot stoletja ponovno vzpostavilo sodelovanje in podpisal sporazum med Planinsko zvezo Slovenije in »Avstrijskim turistovskim klubom«, se mu je po treh letih dogovarjanja in urejevanja uresničilo tudi to. Novica, da je sporazum uspel in je podpisan, katero jo prejel iz Slovenije in z Dunaja, mu je bila v največje veselje in poslednja čast, čeprav jo je prejel že skoraj v poslednji uri.
V veliko veselje in čast mi je bilo sodelovati in prijateljevati z Eberhardom in se tudi naučiti, zgledovati, kako in po kašni poti se pride do zdravih in socialno naprednih ciljev in uresničevanj v javno dobro. To spominjanje na spoštovanega Klauro Eberharda naj bo tudi zahvala za vse, kar je naredil za odlična sožitja med narodi, za upoštevanje in spoštovanje slovenstva na avstrijskem Koroškem pa tudi za vse, kar je naredil za prijazen in dopadljiv napreden razvoj v gorskem svetu.
Franci Ekar