Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Smrt na Everestu

ponedeljek, 4. februar 2013, ob 17:29, Boris Štupar, ogledov: 2414

Miam Adison: predelava knjige Jona Krakauerja Into Thin Air. Njegov osebni obračun s tragedijo, ki se je odvijala 10. maja 1996 ...


tisa.blog.siol.net: Jon Krakaurer: Izginuli
Leta 1852 je eden izmed uradnikov indijskega geodetskega urada naznanil, da so odkrili najvišji vrh sveta. Leta 1865 so goro poimenovali Mount Everest. Kar sto eno leto pa je minilo od odkritja, da je Mount Everest najvišji vrh sveta, do trenutka, ko je človeška noga prvič stopila na vrh gore, Everest pa je zahteval 24 življenj. Leta 1953 sta vrh Everesta osvojila Edmund Hillary in Tenzing Norgaj. Še kar nekaj časa po prvem pristopu na vrh je Mount Everest ostal v dometu redkih, elitnih alpinistov. Povabilo k odpravi na Everest je bilo čast, ki si si jo lahko prislužil le po dolgi vajeniški dobi na manjših vrhovih, in če si potem dosegel vrh gore, si postal del najvišje plezalske elite.
To pa se je spreminilo, ko je leta 1985 vrh Everesta dosegel Dick Bass (seveda s pomočjo vodnika), petdesetletnik iz Teksasa, ki je bil plezalsko skoraj neizkušen. Bassu je sledil ‘cel roj vikendaških hribolazcev, ki so Everest na grob način potegnili v dobo postmodernizma’. V devetdesetih letih 20. stoletja je tako nastalo veliko število komercialnih podjetij, ki so vodila organiziran vzpon na vrh Everesta. Ko se je Jon Krakaur spomladi leta 1996 znašel pod vznožjem Everesta kot član komercialne odprave Adventure Consultants, je bilo od tridesetih odprav kar deset komercialnih. Vodja odprave Rob Hall je pred tem v šestih letih varno pripeljal na vrh Everesta kar devetintrideset strank (kar je večje od števila plezalcev, ki so osvojili vrh v prvih dvajsetih letih po vzponu Hillaryja).
A spomladi leta 1996 se je zdelo kot, da ge vse narobe. Najprej je višinski nosač ene izmed odprav zbolel za hudim primerom plučnega edema in kasneje tudi umrl. Vrvi za dostop na vrh niso bile napeljane in so jih morali plezalci in nosači napeljevati na dan vzpona, s čimer so nastale zamude pri vzponu na vrh. Plezalci (vključno z obema vodjema ekip) se niso držali ure, ko bi se morali obrniti nazaj. K temu naj dodamo še, da so se morali tudi vodje odprav odločati v stanju hipoksije ter, da je na dan vzpona izbruhnil na vrhu izredno močen vihar.
Rezultat je bil 5 mrtvih v nekaj dneh, med njimi tudi vodji dveh odprav (Rob Hall in Scott Fischer), ki sta bila prekaljena alpinista. Hkrati so preživeli utrpeli grozljive pomrzline, brezupno v neurju iskali izgubljene prijatelje ter se morali na koncu soočiti z grozljivo izgubo. ‘Moral sem se soočiti s to strahovito resničnostjo. Toda ko sem jo skušal dojeti, se je moja zavest v grozi umaknila nekam vase in me pustila v nenavadnem, avtomatističnem stanju. Kot, da so vsi moji čuti omrtvičeni, a sem kljub temu zaznal vsako, še tako majhno podrobnost. Kakor, da sem se umaknil v nek bunker globokov v moji lobanji in sem zdaj skozi majhno, zakrito odprtinico strmel na ruševine okrog sebe.’
Veliko število žrtev Everesta 1996 je v medijih in strokovni javnosti vzpodbudilo veliko dilem in razmišljanj, kako bi se dalo katastrofo preprečiti. A avtor zaključuje: ‘Nikakor se ne moremo slepiti, da bomo z nadrobnim seciranjem tragičnih dogodkov bistveno zmanjšali število mrtvih na pobočjih Everesta. To so žal le lepe želje. Priznati si moramo, da nas tudi beleženje tega strašnega zaporednja majhnih spodrsljajev ne bo obvarovalo pred ponavjanjem istih napak. Vse drugo je zgolj samoprevara in zanikanje strašne resničnosti visokogorskih odprav.

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker