Loški utrip - Barbara Tušek: Uroš Ovsenek iz Puštala ne razmišlja, ali bi pomagal sočloveku v stiski ali ne. Preprosto pomaga. »Slovenci smo en čuden narod,« pravi. Ne razume zakaj vsak gleda le nase. Zakaj ne držimo skupaj.

Ceni prijateljstvo. Ceni svoje pse, ki so njegova velika ljubezen. Polni energije, adrenalina, zelo ste aktivni, ukvarjate se z različnimi športi, ničesar vas ni strah.

Je moja predstava o vas pravilna?
Mislim, da ste kar uganila. Nevarnost me je že od malega vlekla. Rad sem plezal po skalah v Puštalu, kjer sem odraščal. Mogoče je o meni napisano le malo, ker se nisem nikoli posebej medijsko izpostavljal in govoril o tem, kaj vse počnem. Tudi zadnja, v medijih odmevna odprava, ko smo s prijatelji omogočili Mihu, da vidi vrh Triglava, je bila moja ideja. To smo naredili zanj in zase. Zadeva je postala medijsko aktivna šele kasneje. Drugače pa sem reševalec. Sedaj res malo manj, ker sem bil lani septembra operiran na hrbtenici in sem se nekoliko ustavil. Pri reševanju pogrešanih oseb sem se zelo trudil, hotel sem vedeti vse o iskani osebi, da sem vedel, kako izpeljati akcijo, hotel sem biti v štabu, tam, od koder se je akcija vodila. To je pri določenih ljudeh izzvalo različne kritike. Ko dobim poziv na akcijo, razmišljam samo o tem, da nekdo nujno potrebuje pomoč. Človek nikoli ne ve, kdaj jo bo potreboval sam. Tudi v zadnjih poplavah sem pomagal. Vozil sem vreče in pomagal ljudem zavarovati njihove domove. Ko sem se peljal proti domu, sem imel prometno nesrečo. K sreči je bila škoda le materialna. Vendar pa je sosed kričal skozi okno, kako je prav, da se mi je to zgodilo. To se mi zdi tipično slovensko. Trudiš se, da bi nekomu pomagal, obenem pa ti nekdo privošči, da se ti ob tem zgodi nesreča. Namesto, da bi držali skupaj, vsak gleda le nase. Drugače je v adrenalinskih športih, s katerimi se dosti ukvarjam, tam so večinoma ljudje, ki jim lahko zaupaš. Če te pri turnem smučanju odnese plaz, imaš le prijatelja, ki te lahko reši.

V bistvu ne vem, kje naj začnem, počnete namreč toliko stvari ... Kaj bi vi najprej omenili?
Vse me veseli. Še posebno uživam v ekstremnih stvareh. Zelo rad sem v hribih. Tja hodim sam s kužki, malo hodim, malo tečem. Nisem ravno gorski tekač, čeprav se včasih udeležim kakšnega maratona. S prijatelji plezam, turno smučam, letel sem z jadralnim padalom, potapljam se. V bistvu preizkušam svoje telo. Ugotavljam, koliko zmorem. Ob slovenski meji sem šel s kolesom in peš v enem tednu. Prijatelji so mi pri tem pomagali, da so bili z menoj na delih poti. Tudi potapljanje mi je zelo všeč. Vendar je drago, pa še vožnje je ogromno. Pri nas so kotički za potapljanje, vendar jih ni veliko. Še dobro, da rad potujem, saj je treba iti drugam. Sem začetnik gorskega kolesarjenja v Sloveniji, eden prvih sem organiziral dirke. Začel sem 1989. leta. Vse kolesarske poti, ki se danes tržijo, kot npr. Loški kolesarski krog, sem imel sam v računalniku izrisane že takrat. Drugače pa rad grem tudi na osnovne šole, če me povabijo. Otroci so najbolj hvaležno občinstvo. Predstavim jim poklic reševalca s psom, pogovarjamo se o psih in o pravilnem ravnanju z njimi.

Zaljubljeni ste v pse. Živite z njimi. Trenutno z avstralskima ovčarkama Bell in Umo, prej pa je bila z vami še labradorka Gaja. Z njo ste sodelovali na velikih reševalnih akcijah, znala sta se sporazumevati le z očmi.
Da, brez psov ne morem biti. Z njimi sem odraščal in so moja velika ljubezen. Doma smo jih imeli zunaj, jaz pa sem se odločil, da bodo del družine in bom z njimi živel. Najprej sem imel Gajo, ki je bila z menoj vedno in povsod. Izšolal sem jo v reševalnega psa. Gaja je bila pri svojem delu zelo uspešna, našla je okrog deset pogrešanih oseb. Posebno dobra je bila v iskanju na vodi. Na žalost je ni več med nami, saj sta starost in bolezen naredili svoje. Jokal sem, ko je odšla. Celotni družini je bilo, kot da bi izgubili družinskega člana, ne le ljubljenčka. Doma imam v jedilnici celo steno njenih slik. Sedaj sam učim in pripravljam na reševanje še Umo in Bell.

Koliko časa ste že reševalec s psom? Mogoče veste, kolikokrat ste pomagali? Katera akcija vam je posebej ostala v spominu?
Z reševanjem se ukvarjam približno petnajst let. Nekako sem čutil, da moram to postati in pomagati ljudem. Izšolal sem se v Klubu reševalnih psov Kranj. Imam bolničarske tečaje, obvladam orientacijo. V Škofji Loki nas je trenutno šest reševalcev s psi. Bil sem na približno dvajsetih reševalnih akcijah letno. Ko pridem na akcijo, hočem vedeti vse podrobnosti, tudi o pogrešani osebi. Najlažje je priti na reševalno akcijo in počakati na navodila, v katero smer je treba iskati. Nihče pa se ne poskusi postaviti v vlogo pogrešane osebe, kaj je ta oseba (npr. samomorilec) razmišljala, kaj se je v njej dogajalo. Ne sprašujem, zato ker bi rad o izgubljeni osebi vse vedel, ampak zato, da bi skrajšal čas reševanja. Npr., ko moški izgine, vprašam tudi, če ima ljubico, da preverijo, če je slučajno pri njej. Ker se nam je že zgodilo, da smo osebo iskali, nato pa smo ugotovili, da z njo ni nič narobe in da je nekje drugje. Taka akcija je bila v Idriji, ko sta se fant in punca razšla in smo našli razbit avto. Fant se je javil čez nekaj dni, ko je ugotovil, da ga iščemo in da se je sprožila obsežna akcija. S kolegom sta šla v Trst. Po rezultatih mi je najbolj v spominu ostala prva akcija pod Joštom, ko je Gaja našla starejšo gospo. Bilo je zelo vroče, akcijo smo že hoteli prekiniti. Potem pa smo našli lonček, v katerega je pogrešana gospa nabirala borovnice, zato smo z iskanjem nadaljevali. Kar naenkrat je Gaja postala vznemirjena, stekla je čez gozd in me pripeljala do gospe. Bil sem vesel, da smo gospo našli, obenem pa sem bil ponosen na Gajo. Imel sem solze v očeh, občutki, ko tvoj pes najde pogrešano osebo, so res neverjetni. Gaja je bila uspešna še v reševalni akciji na Zbiljskem jezeru, v Kočevskem jezeru je našla samomorilca in še bi lahko našteval.

Najbolj odmevna akcija, v kateri sem sodeloval, pa je bila nesreča na Savi pri hidroelektrarni Blanca, ko je Gaja nakazala mesta, kjer naj bi bila trupla pogrešanih oseb. Obenem je bil to dokaz, da psi znajo delati na vodi. A to v Sloveniji ni cenjeno. To so moji in ne službeni psi, pa moramo vodniki v veliki meri sami pokriti stroške nakupa hrane, vzgoje, cepljenja in ostalega, kar pes potrebuje. Imamo svoje avtomobile, svoj čas, svoje gorivo, vse damo za druge. Vse reševalne akcije so humanitarne. Nihče ti nič ne plača. Edinkrat, ko sem dobil za gorivo, je bilo pri reševalni akciji na Blanci. Če bi živel recimo v Nemčiji, bi s tem veliko zaslužil, ne bi mi bilo treba hoditi v službo, živel bi le od reševalnih akcij. Dobil sem odlikovanje od Civilne zaščite, bronasto, za petnajst let dela, in to mi veliko pomeni. Okolje, v katerem živim, pa mojih uspehov ne prizna. Priznanja ti ne dajo niti ljudje, s katerimi delaš. Včasih se med samimi udeleženci akcije pojavita tekmovalnost in zamera. To se mi ne zdi prav. Zame je akcija uspešna, če osebo najdemo, pa četudi jo najde drug reševalec s psom ali kdorkoli drug. Ko se pri nas zgodi nesreča, je sistem alarmiranja v napačnem vrstnem redu. Če gre za pogrešano osebo, bi morali najprej poklicati vodnike reševalnih psov, vse ostale pa kot pomoč vodnikom. Potem ko se stemni, pa pokličejo še nas. Naloga je potem še težja, ker je teren že prehojen in so sledi zakrite. Včasih je bolje z akcijo počakati, da se vsi zberejo. Tehnična podpora reševanja gre naprej. Mobilni sistemi telefonije lahko po signalu določijo približno lokacijo, kje se pogrešana oseba nahaja. A za te vrste pomoči mora policija vložiti na mobilnega operaterja poseben zahtevek. To se mi zdi absurdno. Če je oseba pogrešana, to ne bi smel biti problem. S približnimi signali bi osebo prej in hitreje našli.

Ste tudi inštruktor reševalnih psov. Kako je prišlo do tega?
Nisem več inštruktor, včasih sem svoje znanje prenašal na druge, vendar nimam uradnega naziva. Pri društvu Ovčar so me poslali na izobraževanje, ki ga nisem dokončal. Šlo mi je namreč na živce, ker je bil poudarek na politični organiziranosti Kinološke zveze in ne na samem usposabljanju, zato nisem šel na izpite. Potem sem to znanje uporabil v Klubu reševalnih psov v Kranju. Tam sem več psov uspešno pripravil na izpite. Nato se nisem več tako ukvarjal s tem, saj je prišlo mnogo mladih, mene pa so zanimale še druge stvari, predvsem reševalne akcije. Pri nas hočejo vse pse usposobiti po enem načinu, pri tem ne upoštevajo, da so si psi tako kot ljudje med seboj različni. Potrebni so različni pristopi. Osnova je lahko enaka, a se je treba posvetiti vsakemu psu in tudi vodniku posebej. Psa se mora natančno opazovati.

Adrenalinski športi so vam pisani na kožo. Potapljate se. Kako to, da ste se začeli ukvarjati še s tem športom? V čem je čar potapljanja?
To možnost sem dobil pri Kranjskem klubu vodnikov reševalnih psov, ker so dobili občinska denarna sredstva. Povabili so potapljače, pa sem se odločil, da se preizkusim še v tem športu. Vedel sem, da se bojim vode, s potapljanjem sem ta strah premagal. Danes se brez težave potopim šestdeset metrov v globino in sem inštruktor potapljanja. Čar potapljanja je treba doživeti, mogoče je to nek občutek breztežnosti, ko padaš, ko lebdiš. Ko vidiš potopljeno ladjo, živali in veš, da tega ne more videti vsak. Potapljam se na različnih lokacijah v Franciji, Egiptu, na Hrvaškem in seveda ob naši obali, jezerih in rekah.

Tudi poškodbe vas ne ustavijo. Ste se že kod mlad fant ukvarjali s športom?
Ja, že v osnovni šoli sem se pričel ukvarjati s športom, s smučanjem in atletiko. Lansko leto sem imel zahtevno operacijo hrbtenice. Prvi dan, ko se mi je končala bolniška, sem šel s turnimi smučmi na Zelenico, sicer sem bil zelo previden, ker me je skrbelo. Mogoče sedaj naredim malo več zase. Včasih sem reševalno akcijo postavil na prvo mesto. Danes, če sem v službi, na reševalno akcijo ne grem, ker mi narava dela tega ne dopušča. Udeležim se je potem, ko sem prost. Drugače pa še zmeraj tečem, hodim v hribe. Nekaj časa sem preizkušal orientacijske teke. Pa sem odnehal, ker
je preveč tekmovalno. Načeloma ne maram tekmovanj. Vse počnem bolj individualno, preizkušam sebe in svojo pripravljenost. Pred odpravo na Triglav sva šla tja sama s prijateljem. Nazadnje sem bil tam pred sedemindvajsetimi leti. Tokrat sem hotel izvedeti, če se lahko na najvišji slovenski vrh povzpnem v enakem času kot takrat. Na začetku sem imel malo smole, saj sem si poškodoval nogo, a sem na Triglav vseeno prišel v skoraj istem času kot takrat, hodil sem le tri minute dlje.

Imate kar naporno službo, saj delate tudi ponoči. Delate z ljudmi s posebnimi potrebami.
Delam v Varstveno-delovnem centru Kranj, v bivalni enoti Škofja Loka, kjer bivajo ljudje s posebnimi potrebami, ki hočejo živeti samostojno. Sem njihov varuh in njihova pomoč. Pomagam jim pri tistem, česar ne zmorejo čisto sami. Služba je zahtevna in odgovorna, a zame odlična. Opravljam jo z užitkom. Po izobrazbi sem sicer kuhar, vendar sem opravljal že več poklicev.

Barbara Tušek
Loški utrip, januar 2013