Dnevnik (1987), feljton (5) - Srečo Rehberger: Pa vendarle so me že tedaj močno pritegovale razne tuje revije s pisanjem in slikami o »freeclimbigu«. Tako sem zvedel za Frankenjuro, del nemškega sredogorja, plezalno središče, ki naj po številu težkih smeri ne bi imelo para na svetu.
Prvi vtis je bil, da je tam mesto le za najboljše, za najmočnejše. Ne, to ni zate in nikoli ne bo, sem si mislil še pred tremi leti. Tako sem razmišljal, ko sva z Nušo čakala na vlak, ki nekaj po polnoči s kranjske železniške postaje odpelje v München. Prvič sem se na tak način odpravljal plezat in res sem bil presenečen, ko sva bila čez dvanajst ur, potem ko sva trikrat presedla, že v Kelheimu, prijetnem mestu ob sotočju Donave in Altmuhla. Obe reki obdajajo številne stene, ob prvi se prenekatera dviga prav iz reke, kar daje pokrajini, vijugajoči Donavi, ladjam in čolnom na njej ter gradovom na vrhu pečin svojstven pečat in romantiko.
Stene ob Altmuhlu pa so težje, bolj znane, tako da sva se tudi midva namenila v neizrazito dolino te mirne, motne reke. Ob toplih poletnih večerih rjava gladina oživi: ribe si iščejo večerjo in tleski njihovih teles ob vodno površino poudarjajo tišino, ki nastopa z mrakom. Mrtvi rokavi so polni lokvanja in vrbe se sklanjajo prav v globino. Vse to mi napolni dušo, ni težko pozabiti na vse, tudi na zapleteno kombinacijo gibov v vertikali, ki jo moram, a še ne morem izvesti.
Takrat, ko v določeni smeri že veš za zaporedje gibov nog in rok, si pravzaprav že zelo daleč. Tovrsten študij vzame običajno največ časa in praviloma ima plezalec v najtežjih smereh (IX in X) kompletno gibanje v glavi. Miže lahko ponovi vseh 40 metrov plezanja in redke so izjeme, ki take težave zmorejo v prvem, drugem poskusu. No, tudi ko smer teoretično obvladaš, še ne pomeni, da jo boš tudi preplezal. Če ne zbereš dovolj moči in koncentracije, če ne zmoreš zadosti dobre tehnike gibanja, z uspehom ne bo nič. Pa čeprav nalogo znaš na pamet in imaš za pasom polno vrečko magnezije.
Prvič sem imel priložnost opazovati in preizkusiti se v najtežjih smereh sveta. Smeri nad sedmo stopnjo je tod neverjetno veliko in da ne bi bilo zmede, so pri vstopih napisana njihova prava imena. Brez težav si tudi tujec najde to, kar želi.
Splezal sem tri devetke, najtežja z imenom No.1, zasluži nekoliko več pozornosti. Poteka po rahlo previsni plošči, na najtežjem mestu pa je le dober centimeter globoka luknjica, v katero je moč vtakniti le en prst. Najprej sem poskušal s sredincem, trikrat sem se že dvignil na njem, a vsakič padel nekoliko višje. Seveda sem se po vsakem padcu vrnil na tla in vse znova plezal prosto. Oster rob luknjice pa je storil svoje, do krvi sem si odrgnil prst in četrtič sem moral poskusiti z nekoliko šibkejšim kazalcem. Ko je tudi na njem že zmanjkovalo kože, pa sem le zmogel do vrha.
Tovrstne zunanje odrgnine pa niso najhujše. Bolj problematična so vnetja tetiv na prstih rok, kar je pravzaprav poklicna bolezen »ekstremnih« prostih plezalcev. Obremenitve v najtežjih smereh so velike in največ, praktično vse, nosijo prsti. Tudi sam sem imel že dovolj teh težav in tudi tokrat sva se morala predčasno vrniti domov. Za prvič je bilo naprezanja dovolj, z Nušo sva oba skupaj za slovo, v stometrskem stolpu z gradom na vrhu preplezala še »Grajsko zajedo« in »Roparskega viteza«. Tako, kot nekoč graščaki na svoj svet, sva od zgoraj gledala na najino reko. Vedela sva, da se bova vrnila. Še velikokrat.
Srečo Rehberger