Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Poslanstvo gorskih menihov

torek, 31. januar 1933, ob 10:32, Boris Štupar, ogledov: 1194

Slovenec (1933): Že smo na tem mestu pisali o onih menihih z Velikega svetega Bernarda, ki so se odpravili na tibetsko visoko planoto, kjer so začeli z istimi deli, kakršna so vršili toliko stoletij v znanem alpskem prelazu Velikega sv. Bernarda med Italijo in Švico.

Saj je znano, da so ti plemeniti možje ob sleherna priliki stavljali svoja življenja v službo svojega bližnjega: vse potnike visokih planin, ki so kakorkoli zabredli v večnem snegu, so reševali in jih krepčali v svojem gostišču. V pomoč so jim bili sloviti bernardinski psi, ki so bili vprav za to vlogo dresi rani.
Ta njihova vloga pa je polagoma izgubila oni veliki pomen, zaradi katerega si je družba menihov postavila tu gostinjec. Danes se potniki prepeljavajo prek Alp, ni jim treba iskati več ali manj nevarnih prehodov. Zatorej so se redovniki sv. Bernarda odločili, da zapuste svoj sloviti samostan ter se preselijo na Tibet, na prelaz Latsa, ki meji na Tibet, Birmo in Kitajsko. To je jako važen planinski prehod na himalajskem področju.
Prelaz na Tibetu je na višini 4500 metrov in tu je že postavljen gostinjec, ki služi v iste namene kakor na Velikem sv. Bernardu. Tu (2000 metrov nižjem prelazu) stojita na malem jezeru dve stari kamniti zgradbi, zraven se pne visok bronast kip svetega Bernarda. V eni izmed zgradb, ki datirata iz 16. stoletja, je mala cerkvica z lepim koroni.
Tu živi danes še 20 menihov, nekoliko laikov, bogoslovcev in redovnih bratov. Tu so dobivali potniki, ki so bili na poti čez Veliki sveti Bernard, brezplačno oskrbo. Odkar se je začel gojiti turizem, so uredili v novi zgradbi hotel za turiste, katerih je bilo tam zmerom veliko število. In tako deluje ta samostan že nad 100 let. Leta 962 je francoski duhovnik Bernard de Monthox zgradil na tem mestu gostinjec, kjer je prej stalo svetišče Jupitrovo. Za njim pa so v tem velikem časovnem razmahu (v katerem se je življenje povsem izpremenilo) brez prestanka stali na straži v blagor alpskih potnikov. Saj je bila ta pot slavna že od Karla Velikega, ki je gnal svojo vojsko po njej. Sledil mu je Barbarosa in končno Napoleon.
Delo in požrtvovalna ljubezen teh menikov je opevana v tisočerih junaških pesmih. Saj niso nikoli poznali druge službe kot službo v blagor bližnjega.
Zima traja v teh krajih izredno dolgo. V tem času opravljajo redovniki sv. Bernarda poleg reševanj, katerih pa je zadnje čase zmerom manj, svoje molitve in notranje žrtve Bogu.
Redovnika Melly in Coqnoz sta preti dobrini tednom odpotovala v družbi dveh bratov laikov na novo »visoko stražo«, na osamljen predel, ki je odmaknjen od evropske kulture. Velika in lepa zamisel — reševati potnike na visokih snežnih zametih — ki je tisoč let kraljevala na Velikem svetem Bernardu, si išče novega doma na tibetskih višinah.
V drugo sta se odpravila imenovana redovnika na dolgo pot (okrog 22.000 kilometrov), katero sta prvikrat prejadrala pred nekaj leti, ko sta pregledala kraj in postavila gostinjec. To sta trda gorjanca, dorasla vsem nezgodam in težavam. Pripovedovala sta, da je prelaz Latsa prehoden od meseca junija pa do konca avgusta. V tem času ga na veliko izrabljajo karavane, ki potujejo v Burmo, na Kitajsko ali v Tibet. Prenašajo pa čaj, svilo, riž in kože. Kljub velikim težavam sta zgradila redovnika gostinjec, v katerem imata kapelico, obednico, spalnice in prostor za bolnike in ponesrečene potnike. Razen predmetov, ki jih rabita za opravljanje verskih dolžnosti, sta vzela s seboj tudi razna orodja in vse, kar potrebujeta za vsakodnevno življenje. Celo radio - aparat sta vzela s seboj, ki bo edina vez z evropskim svetom.
Polagoma se bodo hiše na Velikem svetem Bernardu praznile, polnile pa se bode na prelazu Latsa.

Slovenec, 31. januar 1933
 

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker