Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gneča in varnost ne gresta skupaj

sobota, 2. februar 2013, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1212

Polet.si - Aleš Kovačič: Končno sneg, prijetno nizke temperature, lepo zimsko vreme, pred vrati so tudi šolske zimske počitnice! Narava in družba sta si končno le podali roki v letošnji zimi, ki je bila do nedavne obilne pošiljke snega, vsaj tukaj na našem koščku Alp, bolj bledolična dama.

Pozimi smo Slovenci že po tradiciji in zato tudi po uveljavljenem družbenem stereotipu (čeprav zaradi socialne stiske vse manj) smučarski narod, saj za mnoge od nas velja, da so nam starši tisti dve »dili« na noge pripeli skoraj isti dan, ko smo se postavili na svoje noge. Smučanje je morda res slovenska rojstna pravica, vendar se je treba pri tem zavedati, da je lahko tudi nevaren ter fizično zahteven in intenziven šport.

Popularizacija ni nujno dobra stvar
No, vsaj v prejšnjem sistemu je bilo tako ... Vendar se od takrat ni spremenil samo družbeni status slovenske večine, s tem pa tudi status smučanja kot neodtujljive pravice, ampak so se veliki premiki zgodili tudi v smučarski tehniki in tehnologiji.

Prišle so, in z vsako sezono še zmeraj prihajajo, nove smuči za najrazličnejše namene, pogoje, starost, znanje, tehnike (itd.) smučanja in smučarjev. Zlasti v zadnjih letih je narasla hitrost smučanja, za kar se lahko zahvalimo predvsem popularizaciji krajših, tako imenovanih metuljastih smuči, ki so svoj preboj doživele že pred leti. Novost ni pomenila velike grožnje varnosti na smučiščih, vsaj dokler so smuči ostale pripete na nogah izkušenih in preudarnih smučarjev. Vendar je bil učinek teh smuči tudi ta, da je bilo z njimi osnovno smučarsko znanje mnogo laže in hitreje osvojljivo. Tako so se mnogi nadobudni in (pre)pogumni začetniki že po nekaj zavojih počutili dovolj suverene, da so smučem dali bolj ali manj prosto pot, kar se ponavadi ni dobro končalo.

S temi smučmi si je takrat precej shirana smučarska industrija povrnila nekaj tržne kondicije in smučanje je spet postalo »kul«, njegovo učenje pa skoraj otročje lahko. Viva, šport in šport ljudem, če le ne bi bila popularizacija metuljastih smuči tudi prelomnica v nekoliko bolj negativni stvari. Namreč, še živo se spominjam, kako je smučarski divjak na metuljastih smučeh brez zaviranja dobesedno zbil kolega, ki se je na položni progi za začetnike učil prvih zavojev z desko. Trk je bil tako silovit, da je smučar izruval obe smučarski vezi. Skupaj z vijaki. Hvalabogu je bila škoda samo gmotna, vendar zgolj in samo zaradi sreče, saj koncept vseh mogočih zaščitnih pripomočkov takrat še ni bil del zavesti podalpske smučarsko-deskarske srenje.

To je bil trenutek, ko me je med smučanjem ali deskanjem po urejenih progah bolj kakor meje znanja, fizične moči in tehnike preganjala skrb, da mi bo kakšen podoben človeški »izstrelek« ponastavil hrbet.

Za varnost najprej poskrbimo sami
Policija si s policisti na smučiščih in v sodelovanju s smučarskimi redarji prizadeva izboljšati varnostne razmere na naših smučiščih, in sicer podobno, kot to že vrsto let počnejo v sosednji Avstriji, še bolj pa v Italiji.

Policisti smučarji so pri nas neprimerno bolj redke ptice kakor recimo v Italiji, kjer možje v modrem stojijo na praktično vsaki prelomnici. Ponekod po Evropi, recimo v Švici, je vse bolj prisotna tudi tako imenovana radarska kontrola meritve hitrosti smučarja, ki ne sme presegati postavljenih omejitev. Zadeva pa je po zadnjih informacijah še v preizkusni dobi.

Po besedah predstavnikov slovenske policije je njihova glavna naloga preverjanje in ugotavljanje kršitev reda na smučiščih, ki se nanašajo predvsem na zlorabo alkohola, prepovedanih drog ali psihoaktivnih zdravil. To lahko počne zgolj policija, ki lahko ob ugotovitvi povišane prisotnosti alkohola kršitelja kaznuje s prepovedjo smučanja, odvezma vozovnice ali celo globo.

A policija in redarji smučarskih centrov so lahko le delno uspešni pri zagotavljanju varnosti na smučiščih. Največ za lastno varnost lahko storimo predvsem smučarji ali deskarji sami. Pri tem je treba omeniti, da se število nesreč, predvsem tistih najhujših, zmanjšuje predvsem zaradi vse večje ozaveščenosti smučarjev o pomenu varnosti in zaščitne opreme. Hkrati se zvišujejo tudi standardi zaščitnih elementov na smučiščih.

Pomembna je realna ocena pripravljenosti
Začne se pri ustrezni in dobro servisirani opremi, ki jo je pred začetkom sezone pametno predati v skrbne roke strokovnjakov v smučarskih servisih. Seveda še tako dober serviser ne more delati čudežev z dotrajano opremo, tako da mora vsak zase z vsaj kančkom zdrave pameti in presoje oceniti realno stanje lastne opreme.

Zavedanje o nujnosti dobre in temeljite zaščitne opreme na srečo vse bolj prehaja v zavest ljubiteljev zimskih radosti, čemur z veseljem streže tudi smučarska industrija. Čelada, zaščita hrbta (tako imenovana želva) in zlasti pri deskarjih občutljivih zapestij so za marsikoga že tako nepogrešljivi smučarskih pripomočki kot recimo smučarski čevlji ali smuči. To naj velja zlasti za najbolj ranljive smučarje, otroke in starejše.

Napredek na tem področju je v zadnjih nekaj letih izjemen in pozitiven. Če smo še pred nekaj leti skomigovali nad nerodnimi in neuglednimi zaščitnimi čeladami, potem se danes upravičeno sprašujemo o preudarnosti »gologlavcev« ali tistih, ki si svojo glavo s kapo zavarujejo zgolj pred mrazom. Še pomembnejše in neprimerno težavnejše je opravilo (realnega!) samoocenjevanja našega smučarskega ali deskarskega znanja, saj so praviloma najnevarnejši tisti »frajerji«, ki so sveto prepričani, da so rekreativne inkarnacije Ligetyja, Svindala ali Whita.

Še manj realna je lastna ocena naše fizične pripravljenosti, saj se le malokdo zaveda kako zahtevno za telo, nevajeno vsakdanje rekreacije, je nekajurno naprezanje na mrazu, vetru in večjih nadmorskih višinah. Nekaj jutranjih minut menda že ne bo težko žrtvovati za kratke, a učinkovite, raztezne, krepilne vaje in vaje za motoriko in koordinacijo, saj lahko te velikokrat pripomorejo k razliki med nepomembnim padcem in polomljenimi kostmi in strganimi križnimi vezmi.

Najbolj na udaru kolena in zapestja
Podatki travmatološkega oddelka ljubljanskega kliničnega centra kažejo, da so med smučarji najpogostejše poškodbe kolena (skoraj za polovico), predvsem notranje stranske in sprednje križne vezi. Pri deskarjih pa zdravniki opažajo največ poškodb zgornjih okončin, zlasti zapestij.

Zanimiv je tudi podatek, ki kaže, da se tipi poškodb razlikujejo tudi glede na spol: pri ženskah so na udaru kolena, pri moških pa glava in ramena. V povprečju slovenski zdravniki zaradi nepremišljenih vragolij na belih strminah na leto obravnavajo od 1500 do 2000 poškodovanih smučarjev ali deskarjev, kar vsekakor ni majhna številka.

Neurejeni tereni nov smučarski hit?
Vprašanje varnosti je nekaj povsem drugega, ko s smučmi ali desko zapeljemo z urejenih prog. Takrat smo za lastno varnost odgovorni izključno sami, poleg tega se močno poveča življenjska ogroženost zaradi objektivnih dejavnikov (na primer zahteven in nepredvidljiv teren z mnogimi skritimi pastmi, zlasti plazovi).

Vrhunski užitki ob vožnji po globokem novozapadlem snegu so z napredkom tehnologije in vse bolj jasno usmeritvijo smučarske industrije v ta segment iz sezone v sezono bolj dostopni. Če so metuljaste smuči povzročile revolucijo v alpskem smučanju, potem kopica najrazličnejših inovacij (od opreme do oblačil in najrazličnejših pirpomočkov) v zadnjem času silovito preoblikuje –popularizira –nekoč zelo obrobni oziroma nišni segment smučanja zunaj urejenih terenov.

Nišnost turnega smučanja, ki zajema vsaj osnovne elemente športnega plezanja ali alpinizma, ima namreč svoj zato. Gre seveda za tvegano početje, ki zahteva trezno in izkušeno glavo, znanje in vrhunsko kondicijsko pripravljenost.

Smučanje prostega sloga (freestyle in freeride), še bolj pa turno smučanje se namreč vse bolj prebijata v ospredje zanimanja smučarjev, ki od svoje opreme pričakujejo vsestranskost. Tako so proizvajalci smučarske opreme na trg poslali izjemno bogat izbor nekoliko širših smuči, ki imajo oblikovno in funkcionalno več skupnega s smučmi za vodo kakor s klasičnimi alpskimi smučmi.

Tako imenovane rocker smuči imajo izjemno plovnost, zato je težišče smučarja med vožnjo po celem snegu mnogo bolj centralizirano, kar omogoča večji nadzor ob manjšem naporu. Seveda to spet povečuje hitrosti in doseg smučarja, kar je pri vožnji po neurejenih progah še toliko bolj problematično.

Pazi, plaz!
Najpogostejša napaka, na katero opozarjajo vaditelji za smučanje zunaj urejenih terenov, je naglo in impulzivno razmišljanje, ki je že marsikoga stalo najdragocenejšega – lastnega življenja.

Na srečo je ozaveščanja o nevarnostih snežnih plazov in drugih nevarnostih neurejenih terenov vse več, predvsem imam tu v mislih različne tečaje in predavanja. Pri izobraževanju aktivno sodeluje tudi industrija. Pri nas je tega manj, kar se v praksi kaže v številu ponesrečencev, ki so jih pod seboj pokopali plazovi in ki pri sebi niso imeli niti najosnovnejše opreme za tovrstno početje.

Poleg že naštete zaščitne opreme in kondicijske priprave, ki so pogoj za varno smuko na urejenih terenih, gre pri turni smuki omeniti obvezni lavinski trojček (žolna, sonda in zložljiva lopata). Brez tega se ne podajajte zunaj urejenih prog! Vseeno je treba poudariti, da oprema ni nadomestilo za znanje, občutek, izkušnje in trezno razmišljanje.

Pomembna inovacija zadnjih let in ena najboljših zaščit ob proženju plazov so nahrbtniki nove generacije, opremljeni z vgrajenim napihljivim zračnim balonom (airbag), ki smučarju omogoča, da ostane na površini drseče snežne gmote. Težava te novosti je seveda v ceni, saj nahrbtniki stanejo od 700 do 900 evrov. A kaj je to v primerjavi z neprecenljivostjo življenja?

Aleš Kovačič

eXTReMe Tracker