Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Povsod planinarimo, a vsak po svoje

sobota, 28. julij 2001, ob 23:18, Franci Savenc, ogledov: 974

Delo, Sobotna priloga - Miha Naglič: Sredi maja je Planinska zveza Slovenije dobila novega predsednika. To je 58-letni mag. Franci Ekar, planinec in gospodarstvenik.

V Preddvoru rojeni Kranjčan s ponosom zatrdi, da je prvi predsednik, ki ni iz Ljubljane, in prvi, ki ga na čelo zveze ni »delegirala« politika, ampak je bil izvoljen in je na izredni skupščini po odstopu Andreja Brvarja dobil 99 odstotkov glasov. Vrh tega ni iz nobene stranke. Njegova »stranka« je PZS in delo v njej. Za njim je čez 400 plezalnih vzponov, ducat prvenstvenih, prvo in najbrž edino slovensko prečenje grebena Peuterey v celoti (1962; velja za najbolj velikopotezni podvig te vrste v masivu Mont Blanc in v Alpah), sodelovanje na odpravah v tujih gorah (Kavkaz, Pamir, Hindukuš, Mawenzi), delo v Gorski reševalni službi (GRS), PD Kranj in PZS. Velja za prvega med graditelji Kranjske koče na Ledinah, za izjemnega organizatorja in vsestranskega planinca. Dolga leta je bil direktor Gorenjskega sejma v Kranju, zdaj je vodja komercialne službe Gospodarskega razstavišča v Ljubljani. Predsednik republike ga je leta 1998 odlikoval s Častnim znakom svobode RS.

Gospod Ekar, koliko nas je pravzaprav planincev na Slovenskem?
Leta 2000 je bilo v Planinski zvezi Slovenije (PZS) 75.000 članov; planincev, ljudi, ki zahajajo v planine, je seveda več. Povezujemo 231 planinskih društev. V 47 alpinističnih odsekih je 529 registriranih alpinistov, od tega 162 alpinističnih inštruktorjev. V 17 postajah gorske reševalne službe je za pomoč pripravljenih 700 gorskih reševalcev. Imamo čez tisoč registriranih in 52 poklicnih vodnikov. Naša društva upravljajo 168 planinskih koč in bivakov in vzdržujejo 1.383 planinskih poti v skupni dolžini čez 7000 kilometrov...

Občudovanja vredne številke, toda če se prav spominjam, nas je bilo pred dvema ali tremi desetletji že okoli 200.000?
Še več nas je bilo, tudi zato, ker so v članstvo šteli cele šole ipd. Za osip pravih članov, to je tistih, ki plačujejo članarino, pa je več razlogov. Priča smo svojevrstnemu paradoksu: vse več nas hodi v gore, članov PZS pa je vse manj! Včasih smo šli v gore za dva ali tri dni, zdaj turo največkrat opravimo v enem dnevu. Priča smo fast planinstvu. Ugodnosti, ki jih nudi planinska izkaznica, med njimi popuste pri prenočevanju v planinskih postojankah, mnogi ne potrebujejo več. Toda: plačati članarino pomeni izkazati pripadnost planinstvu in ga dejavno podpreti, iz tega se financirajo številne planinske dejavnosti. V članarino je vključeno tudi nezgodno zavarovanje. Hkrati pa reševanje v gorah še vedno »časti« država, tako tistim, ki so registrirani planinci, kot tistim, ki niso. Tega drugod ni. Priznati moramo, da je v strukturi našega članstva vse več upokojencev in vse manj mladine. In ne nazadnje: s planinstvom se ukvarjajo tudi druga društva, ne le planinska.

Kljub osipu članstva je PZS še vedno ena najpomembnejših in najbolj številnih društvenih zvez v Sloveniji? Koliko pa je, denimo, gasilcev?
Gasilcev je 119.000, v 1405 društvih, od tega je 50.000 mladih. Med temi zadnjimi jih je veliko, ki planinarijo; kadar gasilci gasijo v gorah, so tudi neke vrste gorniki ...

Biti planinec pomeni pripadati eni najbolj množičnih organizacij civilne družbe pri nas. Za najbolj množično pa velja katoliška Cerkev. Tej je država sklenila »vrniti« širne gozdove, ki pokrivajo velika območja slovenskih planin. Kaj to pomeni za slovensko planinstvo?
Naša ustava in zakoni omogočajo svobodno gibanje povsod, vsakemu državljanu in svetovljanu. Zato se tu za nas nič ne spremeni. Gore vrh tega niso le športno rekreacijska, so tudi duhovna arena, v kateri lahko vsakdo meditira, kakor mu drago. Upamo, da nam bodo tudi novi lastniki pomagali vzdrževati planinska pota in namenili planincem kako donacijo, tako kot so jih doslej.

Cerkev je vse bolj podjetna tudi v simbolnem označevanju slovenskih gora. Kakor bi hotela reči: Naredite mi te planine spet katoliške! Vse več je kapel, znamenj in križev na vrhovih. Če bo šlo tako naprej, bodo naše gore kmalu Slovenske katoliške alpe (SKA). Pretiravam?
Pretiravati ne kaže, strpnost in opozorilo pa tudi ne bosta odveč. Tu gre za neko tradicijo in versko kulturo, pa za avstrijski vpliv. Nemci po svojih gorah že dolgo postavljajo križe, Italijani pa madone. Naše stališče je takšno: vrh naj bo po svojem videzu čimbolj nevtralen, od planinskega je na njem le skrinjica z žigom in vpisno knjigo ter ponekod razgledna plošča. Ko so na vrhovih postavljali križe, so imeli za to svoje razloge, zahvalne ali priprošenjske. In to, kar je že bilo, naj ostane, lahko se tudi obnovi. Nad postavljanjem novih znamenj pa nismo navdušeni. Sicer pa mi o tem ne odločamo, za to je potrebno dovoljenje upravnega organa in spomeniške službe. Opozarjam na dejstvo, da je velik železni križ vrh gore tudi nevarna vaba za strelo! Bodimo, ko smo vrh gore, čimbolj široki, v duhu, brez zunanje ropotije. Navsezadnje tudi cerkveni dostojanstveniki pri vse bolj pogostih obredih v gorah začenjajo svojo pridigo z ugotovitvijo, da čim više greš, tem širše je obzorje...

Zdi se, da duhovnikom, ki po gorah vse raje mašujejo, po svoje sledijo politiki? Tudi ti se radi kažejo po vrhovih, obdani s svojimi pristaši. Predsednik Kučan, denimo, in njegov veliki nasprotnik Janez Janša... Bomo ob rekatolizaciji priča tudi politizaciji gora?
Planinstvo in smučarstvo sodita k slovenskemu imidžu, po tem smo prepoznavni. Zato ni čudno, da se tudi politiki pojavljajo v tem okolju - tako so bolj razpoznavni, bolj »naši«. Planincev prav nič ne moti, če vrh gore srečajo predsednika republike. Nasprotno: še dobro se jim zdi! Janez Janša je vrh tega dober alpinist, kar pomeni, da v gorah preizkuša tudi sam sebe. Kakšnih političnih razprav pa na teh višinah nikoli ni bilo, pustili smo jih v dolini, na planini se prav lepo pogovorimo, planinci skušamo pri tem pristaviti še svoj lonček v trenutku, ko so politiki za planinske reči bolj dovzetni. Še Jörg Haider je, kadar pride s koroške strani na Stol, v Prešernovi koči ves prijazen...

Pravite, da razlik in sporov, ki nas otežujejo, ne bi nosili še v planine, saj so ta bremena že v dolinah pretežka. Kaj pa ostane od človeka, če v gorah odloži svojo spolno, gospodarsko, politično, versko in še kako drugo pripadnost? Je to gornik? Kaj je pravzaprav planinec?
Biti planinec pomeni ljubiti naravo, se v njej telesno in duševno očistiti. Srečevati ljudi, se z njimi pogovoriti. Jim pomagati, če je treba. Hkrati pa so gore najbolj imenitna športna arena. In občutljivo naravno okolje, ki se ga prav tu učimo varovati. Planinec je z vso dušo pripaden temu okolju in narodu, primerljiv z drugimi alpskimi narodi, človek čistega profila. Škoda je le, da v kočah ni več toliko družabnosti kot nekoč.

Je mogoče reči, da imamo tudi v PZS frakcije? Najbolj številna bi bila tista, ki jo sestavljajo »navadni"«, nedeljski planinci. Manj številna, a bolj opazna in vplivna so alpinisti, še bolj izrazita gorski reševalci. Prihaja med njimi do interesnih konfliktov?
Frakcij ni. Če ne bi bilo množičnega zaledja, bi tudi reševalcev ne bilo. Saj se ne bi imeli od kod vzeti in bi ne mogli nikogar reševati, če ne bi bilo »navadnih« planincev. Planinci reševalce spoštujejo, reševalci planince rešujejo in učijo. Podobno velja za alpiniste. Ti so sicer »solisti«, a priskočijo na pomoč, če je treba. Tudi med generacijami je konfliktov manj, kot jih je že bilo. Do nesporazumov prihaja med tistimi, ki v gorah, pod njimi ali z njimi živimo, in onimi, ki v prestolnici pišejo pravilnike o tem, kako naj v gorah bo, čeprav o njih nič ne vedo. Pri Arabcih velja ena izkušnja za sedem napisanih pravil, v gorah je to razmerje še višje.

Kaj bi pomenilo, če bi se GRS izločila iz PZS?
Reševalec ne more postati nekdo, ki ni bil prej planinec in alpinist. GRS je samostojni del naše zveze, nekatere postaje imajo tudi svoj žiro račun, a ostajajo članice PZS. Ta je njeno človeško zaledje. Kot rečeno: eni brez drugih ne moremo. Zato me čudi, da so iz znaka GRS izbrisali napis PZS. Zdaj piše le še Slovenija. Podobno kot je v nekih drugih časih pri Nemcih pisalo le še Nemčija.

Na Čo Oju (8201 m) odhaja »slovenska policijska odprava«. Kaj so njeni člani, policisti ali alpinisti?
Uradno je to odprava PZS oziroma naše komisije za odprave v tuja gorstva, ki je tudi pridobila potrebno dovoljenje. Sodelujeta Viki Grošelj in Tone Škarja, naša preizkušena himalajca. Tudi člani so vsi planinci, alpinisti in gorski reševalci. Vsak od njih sam prispeval po 2500 dolarjev. Policija pa se je tu še posebej angažirala, za svoj alpski imidž. Glavni del odprave tvorijo fantje iz gorske enote policije, sami izučeni alpinisti in reševalci, ki so zmeraj zraven tudi pri nesrečah in drugih dogajanjih v gorah.

Leta 1999 smo vsi strmeli, ko je Tomaž Humar osvajal Daulagiri (8167 m), v letu 2000 se je Davo Karničar vzpel na Mt. Everest (8848 m) in z njega odsmučal. Mobilne telekomunikacije, internet in elektronski mediji so omogočili, da smo ju doživljali kot kaka medijska gladiatorja. Kako na te ekstremne podvige gledate v vrhu PZS?
Res, to je bil izjemen medijski dosežek, bolj za medije kot za nas. Osebno se z ekstremizmom te vrste ne strinjam. Toda: vsaki državi dobro dene, če take junake ima! Za državljane je to tudi psihološko pomembna reč. Vendar ne pozabimo, da v ta turboalpinizem sodijo le vrhunski posamezniki, z vso podporo, ki je potrebna. Za slabo pripravljene posnemovalce pa je tak način slej ko prej usoden.

Je res, da si PZS prizadeva za vključitev v slovenski olimpijski komite? Alpinizem je vrhunski, a ni olimpijski šport, navadno planinstvo še manj ...
Res je, zaprosili smo za članstvo in dobro nam kaže. Vrh tega smo bil svoj čas že povabljeni, pa smo se držali previsoko. Alpinizem je priznani vrhunski šport, športno plezanje bo prej ali slej prišlo v olimpijsko areno. Večje in bolj izzivalne športne arene, kot so gore, pa na svetu itak ni.

»Na mladih svet stojiNa čem pa planinstvo?
Tu je morda naš največji deficit. Planinska vzgoja in pouk v šolah nimata tistega mesta, ki bi ga morala imeti. Ker smo Slovenci planinska nacija. Zdaj je oboje prepuščeno dobri volji ravnateljev in prizadevnosti mentorjev. Zato si pri šolskem ministrstvu prizadevamo, da bi se to izboljšalo. Hkrati se zavedamo, da šola ni edini vzgojni poligon za bodočega planinca. Prvo je temu naklonjeno družinsko okolje, šola je druga. Ni nam prav, ko vidimo, koliko mladih zahaja v gore, niso pa naši člani. Planinsko organizacijo in vzgojo moramo napraviti bolj privlačno. Zaenkrat mladi predstavljajo 20-30 odstotkov našega članstva, morali bi ga več.

Hotenje, da (p)ostane planinec, ima človek v sebi (ali pa ne). So pa razlike v možnostih, da to hotenje uresniči, če nekdo živi v metropoli ali v provinci, v mestih ali na deželi, v tej ali oni slovenski regiji? Se te razlike večajo ali manjšajo?
Slovenski planinci se po regijah res razlikujemo, se pa zelo dobro razumemo. Naše gore bi bile brez Štajercev, Dolenjcev in Primorcev puste. Ti, ki pridejo od daleč, so tudi najboljši gosti planinskih postojank, prespijo in več potrošijo pri jedači in pijači. Načrtujemo ustanovitev regijskih planinskih zvez. A to ne pomeni, da se razlike krepijo. Navsezadnje to po svoje potrjuje tudi dejstvo, da sem sam prvi predsednik, ki ni iz Ljubljane.

Planinstvo ima seveda svoj materialni temelj. PZS in njena društva imajo svojo lastnino, članarino, lastne in proračunske prihodke. Kakšna je planinska premoženjska oziroma finančna izkaznica?
Proračun PZS znaša dobrih 400 milijonov tolarjev...

Kar je za tako številno organizacijo skromno; toliko znaša proračun ene manjše občine ...
Res je, če bi hoteli pokriti vse, kar bi radi, bi moralo biti tega denarja trikrat več. Komaj 30 odstotkov ga dobimo od lastne članarine, več kot 50 odstotkov pride iz državnega proračuna, zlasti za GRS. Vsa ta sredstva so strogo namenska. Letos smo ostali brez sredstev za vzdrževanje planinskih poti. Ministrstvo za šolstvo in šport je že obljubilo pomoč, računamo tudi na sodelovanje lastnikov zemljišč in drugih uporabnikov, lovcev, gozdarjev, vojakov, ministrstva za promet...

So tudi v planinstvu težave z lastninjenjem, denacionalizacijo, popravo krivic in podobnimi rečmi?
So le manjši in rešljivi problemi. Dom na Komni stoji na cerkvenem zemljišču, podobno velja za Dom na Kofcah... Država nam je nacionalizirala Aljažev stolp, ki je bil do 1941. last SPD. Zemljišče na vrhu je kupil Jakob Aljaž, zgradil stolp in ga podaril vsem planincem, ljudska oblast ga je vzela...

Medijski človek bi lahko imel občutek, da je zdaj v lasti Zavarovalnice Triglav ...
Je pa v državni.

Čigave so pravzaprav planinske koče?
Od društev. Po vojni so vse naredili za splošno ljudsko premoženje in dali v upravljanje PZS, postopoma so bile skoraj vse prenesene nazaj na društva. PZS si pridržuje pri vsaki postojanki 10-odstotni lastniški delež, kot »varovalko«.

Kako pa je v planinstvu z »dialektičnim nasprotjem« med plačanim in neplačanim delom? Se z društvenim delom sploh lahko doseže raven, kakršno ponujajo profesionalci? Poklicni vodniki, denimo, v primerjavi z »navadnimi«, »profiji« v nasprotju z »amaterji«?

Vse teže je dobiti ljudi, ki so pripravljeni delati brezplačno, hkrati pa prevzeti primerno osebno odgovornost in zagotavljati čimbolj profesionalno raven. Vendar še nekako gre.

Koliko znaša vaš predsedniški honorar?
Ga ni, upravičen sem le do povračila nekaterih materialnih stroškov. Tako je bilo in ostaja.

Koliko ima PZS zaposlenih?
Deset zaposlenih imamo. Generalnega sekretarja, referente za GRS, alpinizem, založništvo, mladino ...

Je to planinska birokracija?
Ne, ti ljudje so preskromni, strukture, na katere se obračajo, premočne, da bi jih lahko posnemali. Zahtevamo predvsem, da so strokovne avtoritete na svojih področjih. In da so zanesljivi, seveda.

Je od jugoslovanskih časov ostalo še kaj birokratskih in drugih ovir za planince, ki hodijo po poteh ob državni meji Republike Slovenije ali čeznjo?
Odprla so se nova področja, severno od Pohorja, Okrešlja, okoli Savinjskega sedla, Jezerskega, Košute, od Stola do Golice, Mangart, Livek, Matajur... Nova pota in dostope smo dobili tudi na južni strani Slovenije, na Kočevskem, ki je bilo prej zaprto območje; tu je kar 200 kilometrov čisto novih poti.

Imamo z zamejskimi Slovenci tudi kaj planinskih vezi?
Imamo. Slovenska planinska društva so v Celovcu (lani sto let), Trstu, Benečiji, Gorici... Celovški planinci imajo tudi svojo kočo, na Bleščeči planini pod Arihovo pečjo, enako beneški, na Matajurju. Vsa ta društva so dvojne pripadnosti; na eni strani so člani avstrijske in italijanske planinske zveze, na drugi pripadajo tudi PZS. Pomagamo jim z nasveti, z denarjem bolj poredko.

Naši vrhunski alpinisti sodijo med prvake globalizacije na Slovenskem, saj so osvojili tako rekoč vse gore, ki na tem svetu (»globalno«) nekaj pomenijo. Kaj pa naše planinstvo nasploh, dosega raven evropskega, tistega v državah EU?
Mi smo v Evropo stopili že 1991, ko smo bili sprejeti v mednarodno planinsko zvezo (UIAA), gorski reševalci so bili v svojo mednarodno organizacijo (ICAR) sprejeti že veliko prej, že takrat so izpolnili zahtevna strokovna merila. Kolektivno smo torej že v Evropi, veliko neevropskega pa je še na naših članih. Na vrhu Mangarta takoj veš, kdo je iz EU in kdo naš. Naš je navadno brez čelade, plezalnih rokavic in druge opreme, zlasti varnostne. Tako je tudi zato, ker so tuje zavarovalnice bistveno bolj stroge; po nesreči najprej vprašajo, kako je bil ponesrečeni opremljen.

Recimo, da reševalna akcija, ki jo v Julijskih Alpah izvede GRS, po kakovosti dosega tiste, ki jih izvajajo kjerkoli drugje v Alpah. Kaj pa oskrba ponesrečenca, ki ga reševalci pripeljejo v bolnišnico na Jesenicah?
V alpskih mestih so bolnišnice, klinike in športne ambulante, ki so pravi biseri. Pri nas se večino ponesrečenih planincev in smučarjev prepelje na Jesenice, zaradi njihove lege. Tu so dobri zdravniki, ki pa za svojimi alpskimi kolegi daleč zaostajajo po urejenosti okolja, po prostorih in opremi, s katero delajo. Tudi pristajališče za helikopter ni urejeno, kot bi bilo treba.

So evropsko primerljive tudi cene gorskih reševalnih in drugih planinskih uslug?
PZS določa zgornjo mejo cen v svojih postojankah. Te ne smejo biti visoke že zato, ker se v tem primeru ne bi nič prodalo. Hkrati je treba vedeti, da dostava s helikopterjem dolinsko ceno potroji. Če bi vse stroške vračunali v ceno prenočišč, jedače in pijače, če ne bi bilo prostovoljnega dela in donatorstva, bi bile te cene astronomske.

Kaj pa naše planinske postojanke? Koliko jih je, v kakšnem stanju so, kdo jih oskrbuje?
Vseh je 167. Se pa zelo razlikujejo, visokogorske od sredogorskih ipd. Stroški oskrbovanja naraščajo, potrošnja v njih upada. In tu so problemi. Za vse velja enak oskrbovalni red, ne glede na to, kdo jih upravlja, dežurni planinci ali poklicni zakupniki. Ime postojanke mora biti vidno, bolj kot ime »espeja«, ki jo oskrbuje.

Je med našimi planinskimi postojankami katera, ki ne onesnažuje podtalnice? Ima katera čistilno napravo?
Zaenkrat jih je samo pet, tri imajo delne rešitve, štiri so v delu. Pri vseh se uporabljajo sredstva iz programa PHARE...

Katere pa so tiste štiri?
Frischaufov dom na Okrešlju je za vzor, rešene so koče na Kamniškem in Kokrskem sedlu, na Menini planini in Krvavcu. Delne rešitve (»suhi sistemi«) imamo na Kriški gori, Begunjščici in Kredarici. Letos so v delu čistilne naprave v postojankah na Kališču, Ledinah, na Loki pod Raduho in na Peci. Največ lahko tu naredijo planinci sami, če se držijo predpisanega reda in ravnajo po ekološki zavesti. Povsod si prizadevamo za redno zbiranje in odvoz odpadkov v dolino, uporabljamo le okolju prijazna čistila...

PZS, planinska društva in mnogi planinci posamezniki smo za varstvo okolja v gorah marsikaj že naredili. Kaj bi še lahko?
Morali bi sprejeti nov standard za male čistilne naprave. Pri nas še vedno ni nikogar, ki bi v sodelovanju z lastniki zemljišč podeljeval koncesije za planinska pota; pot, ki jo ima, se mora držati določenih standardov. Na ministrstvu za okolje in prostor je v pripravi nov zakon o visokogorju; upamo, da bomo imeli pri tem kako besedo. Nujno je treba kaj storiti na najbolj ogroženih in zelo obiskanih območjih, kakršna so v Dolini Triglavskih jezer, pri triglavskih kočah, na Kriških podih... Kritično je stanje na Pohorju, okoli ruških koč. Posebno poglavje so smučarski centri, Krvavec, Vogel, Pohorje... Tu računamo na večjo državno pomoč, tako v regulativi kot v denarju.

Pri nas imamo razmeroma veliko označenih in zavarovanih planinskih poti. Kako dolge so in v kakšnem stanju?
Naše poti so tiste, ki so označene z rdeče-belo markacijo. Razvrščene so po težavnosti in po potrebi zavarovane. Zadnje čase se pojavlja še cela vrsta drugih markacij, za katere mi seveda ne jamčimo. Večina poti je v solidnem stanju. To je odvisno tudi od letnega časa in vremenskih razmer. Zaradi nenadnega poslabšanja vremena se lahko nevarnost na poti v trenutku dramatično poveča.

Smo tudi v planinstvu priča »strukturnim spremembam«? Hodimo danes v gore drugače kot pred desetletji?
Tudi za planinstvo velja: hitreje, močneje, čim više. Zdaj smo v fazi fast planinstva. To pa zahteva čim lažjo obutev in obleko, gre za to, da v čim krajšem času pridemo čim više. Nekatera področja v sredogorju v bližini mest so hudo obremenjena: Šmarna gora, Katarina, Jakob, Lubnik, Kriška gora, Kum, ruško območje... Avtomobili so parkirani vsepovsod, teka in hodi se vse naokoli, ne le po poteh in stezah. To je, denimo, poldnevno planinstvo. Videl sem, kako je nekdo pritekel do Vodnikove koče na Velem polju, naredil okoli koče le častni krog in takoj tekel naprej na Vratca in v Krmo. Tistih dopustniških planinskih popotovanj za dva ali tri dni je vse manj. Transverzala (Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana) se dela po vse krajših etapah, tako rekoč točkovno. Obiska je kljub temu nekajkrat več kot včasih. Prevladuje dnevno planinstvo, velikih sindikalnih prihodov je komaj še kaj.

Globalizacijo torej tudi v planinstvu spremlja vse večja individualizacija? Planinarimo po vsem svetu, a vsak po svoje. Včasih pa so bile gore in planinske koče tudi prizorišče človeške družabnosti. Je družabna razsežnost planinstva v odmiranju?
Takšna, kakršna je bila, gotovo je. Zato bi radi, da bi se vsaj enkrat na leto srečali v čim večjem številu.

Še vedno pa po kočah razgrajajo razne »klape«, ki pridejo v soboto zvečer, se ga nažrejo, razgrajajo vso noč in motijo planince, ki počivajo?
Nekaj jih je že, a le po izhodiščnih kočah, zlasti tistih, do katerih je mogoče z avtomobilom. Više jih je vse manj, tudi oskrbniki se trudijo, da bi se to uredilo. Tudi v gorah se obnašamo vse bolj kulturno. Tem bolje, če v njih spotoma spočnemo še kakega Slovenca več.

eXTReMe Tracker