Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nova sekcija PD Tolmin

PD Tolmin  ...02.2013

 

 

 

 

 

 

 

 

nedelja, 3. februar 2013, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 1902

Žarko Rovšček: Pred kratkim (19. 12. 2012) je Upravni odbor PD Tolmin razpravljal in sklepal o vključitvi Sekcije za turno kolesarstvo v društvo in pri tem upošteval,

... da je bila pri krovni organizaciji (PZS) že ustanovljena Komisija za turno kolesarstvo in da Pravila PD Tolmin predvidevajo med dejavnostmi društva tudi turno kolesarstvo. UO bo predlagal Občnemu zboru PD Tolmin, da sprejme v zvezi s tem dokončen sklep.

Pri nadaljnjem delu sekcije in planiranju njenega dela bo potrebno upoštevati, da so markacisti PZS edini, ki skrbijo za nadelavo in vzdrževanje planinskih poti. Občasno se jim na delovnih akcijah pridružujejo tudi drugi člani PZS, lovci, pripadniki pašnih skupnosti, TNP in drugi uporabniki planinskih poti. Dejavnost markacistov finančno, organizacijsko in programsko podpira PZS, po svojih zmožnostih in v okviru svojih pristojnosti pa tudi matična planinska društva. Planinske poti predstavljajo zgodovinsko utemeljen in občutljiv »inventar« PZS, ki temelji na 120-letni zgodovini te organizacije. Prav planinske poti so bile v daljni preteklosti te organizacije pomembno torišče njenega narodnostno buditeljskega delovanja. Občutljivost souporabe planinskih poti je zato nakazala tudi razprava na zadnji seji UO PD Tolmin. Izraženi so bili pomisleki o možnostih in perspektivah sobivanja in sodelovanja kolesarjev v okviru PD. Prevladala je nelahka, a razumna odločitev odbornikov, da je glede izkoriščanja planinskih poti, z vsemi škodljivimi učinki, ki jih lahko gorsko kolesarstvo prinaša, bolje imeti ob sebi organiziranega sogovornika. Z novo sekcijo za turno kolesarstvo naj bi se v bodoče v okviru PD usklajevali vsi interesi uporabe planinskih poti. Razvoj turnega kolesarstva je namreč dejstvo, ki ga ni možno spregledati, ne glede na to ali je ta dejavnost vključena v PD ali ne.

Ustanovni zbor sekcije

26. januarja 2013 se je v Tolminu zbralo kakih 15 navdušencev z namenom, da v okviru PD Tolmin ustanovijo novo sekcijo. Naj takoj uvodoma povemo, da bi jih gotovo prišlo na zbor še enkrat več, a so bili na isti dan tudi drugi dogodki, ki se jih nekateri kolesarji udeležujejo (letni zbor alpinistov, občni zbori nekaterih sosednjih društev itd.). Zbora se je udeležil tudi predsednik Komisije za turno kolesarstvo PZS, Jože Rovan.
Na zboru je pobudnik in predlagatelj ustanovitve sekcije Peter Dakskobler predstavil program aktivnosti nove sekcije v letu 2013. Obsegal bi: dve delovni akciji na planinskih poteh; zbor kolesarjev na planini Razor, s katerim bi promovirali tudi kočo, združen s »Kramp turco«; vzpostavitev komunikacije z markacisti, pohodniki, TNP, LTO Sotočje in turističnimi agencijami; oblikovanje predloga za razvoj planine Razor in okolice kot zanimive destinacije za kolesarske goste; organizacijo predavanja. Za bodoče komuniciranje je registriran e-naslov: [email protected], na Facebook pa MTB PD Tolmin, predvidena pa je tudi predstavitev sekcije na spletnih straneh PD Tolmin.

Srečanje so namenili tudi razgovoru o obnašanju kolesarjev na planinskih poteh, ki jih ureja in vzdržuje Markacijski odsek PD Tolmin. Jože Rovan je v razpravi o poškodbah planinskih poti vzpostavil razliko med gozdnimi potmi in tistimi nad gozdno mejo. Slednje so zaradi pomanjkanja podrasti gotovo najbolj občutljive. Pri označevanju kolesarskih poti na obstoječih planinskih, se uporablja dopolnilne smerne tablice samo v križiščih (pritrditev na obstoječe drogove), ob prvi naslednji markaciji pa še dodaten modri znak (črta). Dodaten modri znak naj bi se uporabljal le še na mestih, ki so dvoumna. Za dvonamenske poti naj bi bil predpisan pogoj širina 1,5 m; na gozdnih poteh to pomeni širino med dvema drevesoma. Rovan je v nadaljevanju poudaril potrebo po sodelovanju z Markacijskim odsekom matičnega PD, in da mora imeti sekcija obvezno vsaj enega izšolanega vodnika. Anketa, ki so jo izvedli, je pokazala, da je med planinci veliko kolesarjev. Precej je med njimi takih, ki zaradi različnih poškodb v zrelih letih dajejo prednost gibanju v planinskem svetu s kolesom. V okviru Komisije za turno kolesarstvo PZS že razmišljajo tudi o posebni kolesarski transverzali. V razpravi so posegli tudi ostali udeleženci zbora in izpostavili tudi to, da prihajajo iz različnih planinskih društev, kar bi morali usklajevati na Meddruštvenem odboru PD. Predlagali so, da bi za »spustaše« določili prav posebno pot (npr. na Kolovratu). S tem bi zmanjšali osnovni problem na planinskih poteh in povečali turistično ponudbo. Zelo primerno bi bilo urediti tudi kakšno zapuščeno pot, ki ni več zanimiva za pohodnike.

Komisija za turno kolesarstvo pri PZS v svojem sestavu nima posebne skupine, ki bi bedela nad vzdrževanjem poti. To dejstvo pa je lahko tudi v okviru PD Tolmin stalen vir nesporazumov in konfliktov. Da bi se jim v bodoče, ob vsem upoštevanju potreb Sekcije za turno kolesarstvo, izognili, so se že na prvem zboru dogovorili, da bodo kolesarji izkazali pripadnost PZS s plačano članarino (ta vključuje tudi zavarovanje), da se bodo dejavno vključili v delovne akcije markacistov pri vzdrževanju planinskih poti, zlasti tistih, na katerih so poškodbe zaradi gorskega kolesarjenja najpogostejše, da bodo znotraj PD Tolmin skupno določili poti, ki jih lahko uporabljajo turni kolesarji, in njihovo označevanje, kakor tudi za to, kdo naj jih financira. Če bi bile med njimi tudi take poti, kjer se ni možno izogniti skupni uporabi, bi se morali o pogojih njihove uporabe kolesarjev še posebej natančno dogovoriti, vključno s sprejemanjem odgovornosti za njihove poškodbe in sanacijo.

Vključitev Sekcije za turno kolesarstvo v PD Tolmin je prav gotovo pomemben korak za matično društvo. Prav bi bilo, da bi ga v prihodnosti ob dobri volji in obojestranskem sodelovanju tudi opravičili.

Žarko Rovšček

Oznake: KOL

Komentiraj (1):

Marjeta Štrukelj, nedelja, 3. februar 2013, ob 19:03

G. Rovan, spoštovanje vašemu delu in prizadevanju!
Prav je, da kolesarjem tudi osvežimo zgodovinski spomin. V mojih časih (in krajih) ni bilo drugih povezav: s kolesom v šolo, cerkev, v trgovino, v zdravstveni dom, na avtobusno, železniško postajo…, da gostilne ne omenjam. Kolo je bilo bogastvo in obenem nuja kot danes avto. Tehnična izvedba teh koles pa še tako močnemu mišičnjaku ni dopuščala niti misli o današnjem gorskem kolesarstvu, zato je moja hribovska žlahta takrat vse omenjene, tako rekoč nujne cilje opravljala peš. In zato oboji najbolje vemo, da je današnje kolesarjenje vendarle plod tehnike, ne samo spretnosti in moči osebka.

Bilo bi tudi prav, da se zavedamo, da je dosedanjo »peš-infrastrukturo« prispeval pešec in je tehnika zgolj sledila uporabi poti na drug način, ni pa zagotovila »samovzdrževanja« poti. Vse nekako žal sovpada z uporabo minulega dela tudi na ostalih področjih v naši deželici in, kogar je kača pičila, se zvite vrvi boji. A to bi se konec koncev dalo rešiti. Če kolesarim, plačam več. Dobro zavarovanje odgovornosti pa je tako in tako že voda na mlin, mar ne?

Da je vse skupaj res zapleteno, nekateri sanjamo, kako bi bilo lepo, če bi vnuki vsaj kot primer dočakali kakšno tiho in mirno stezico v svojem naravnem gibanju - in to ne nujno v visokogorju. Zakaj naj bi sploh razmišljali, da kolo ni božji dar in se z njim ne bi odpravili občudovat prav vsega, kar v naravi lahko dosežemo? Kolo res sodi med največje izume človeka, a še vedno je to človek in ne Narava. Njej se peš pač najbolj naravno približamo. Tu smo najbolj ranljivi. Označevanje voznih poti je torej žal nujno, saj spričo tehnike omejitev navzgor ni. Da bi povsod, kjer ni dovoljeno kolesarjem, le-te prečrtavali kot pse na vratih trgovin, pa spet ni sprejemljivo, kaj?

Ne vsevprek, nasprotno, povsod, kjer je glede na naravne danosti in omejitve to mogoče, naj se vzpostavi označena souporaba. Skrbno naj se pretehta, da ne bo kasneje bolela glava. Tudi pešaki moramo biti seznanjeni s souporabo poti, upravičeno pričakujemo dograjeno informacijsko podporo. Ne vem, če je širina potov dovolj dober indikator za oznako - to širino potov se z dograditvijo marsikje mimogrede doseže – mecenov in cvenka kot blata, če se le tako hoče… Vzpostavitev bolj natančnih oz. razčlenjenih kriterijev za souporabo pešpoti torej potrebujemo. Bojim se, da bodo v planinskih kočah prej dograjene kolesarnice kot »kulturni« WC-ji, čistilne naprave, prostori za sušenje perila in obutve… Spoštovanje pravic souporabe, kjer je to vprašljivo, ne more biti stvar zgolj lokalnega PD.

O etičnem obnašanju kolesarjev v gorah – ah, tu imam v svojih vrstah in s seboj dovolj dela. Mnogo je poti, ki jih uporabljamo planinci, pa niso markirane – te me pravzaprav še najbolj skrbijo. A dobro bi bilo, če bi se vendarle zavedali, da njih brez tehnike na kolesih tam pač ne bi bilo, ali pa bi bili zgolj in samo navadni (zaostali?) planinci, ki včasih tudi zbegano odskakujemo ali se zgražamo nad črnimi zavornimi »rajsami« na mehki stezici. In tehnika gre naprej, hvala bogu. Le beseda etika, ta etika nam res dela težave, noče se razvijati in rasti, jo zalivaš z gnojem ali solzami…

Srčno upam na mirno sožitje, da ne bomo navadni planinci tudi poleti zasmehovani. Najbrž spet tisti isti, ki smo na turne smuke morali nositi smuči in pancarje na ramah, ker turnosmučarske opreme kot tehničnega pripomočka pač še ni bilo. In smo tehnično opremljenim danes poniževani »cavusprofundus«, ki smo prerasli gostilne zgolj zato, ker so nam »pravi« turaši omogočili vzpone tudi na vrhove. http://www.turni-klub-gora.si/~frances/razmere/

Naj kljub grenkobi koristim še priložnost za iskreno zahvalo. Dan prej je turni smučar oprtal smuči na hrbet in posebej za naju zgazil pot na Hoč, po lepih stopničkah sva prismejali na vrh. Ni še vse izgubljeno! Če bi danes prikolesaril po kakšni zgaženi potki, bi z veseljem zanj stopila v cel sneg.
Zato: kdo je kdaj kdo in komu je kdo kaj? Ne bojim se kolesarjev, bojim se tehnike kot orodja za spreminjanje etičnih načel v naravi in vzpostavljanje superiornosti. Kako že gre tisto? Največji si takrat, ko…

Pozdrav vsem

eXTReMe Tracker