Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V gorah nikoli ne veš

petek, 1. februar 2013, ob 05:29, Helena Plahuta, ogledov: 3930

Na obisku - Majda Gašperin: Dušilo me je, imel sem občutek, da mi je obraz okamnel, ko sem s največjim naporom zaprl vrata bivaka na zahodni triglavski planoti, pripoveduje - Alojzij Žakelj domačin izpod Triglava.

Dan se je začel tako, z levo nogo bi lahko rekla. Saj poznate tak dan, ko ti že zjutraj vse leti iz rok. Ponavadi se neprijetnosti kar vrstijo.
»Po kosilu grem malo po Jesenicah,« sklenem sama pri sebi. Psička Ira zaradi presoljenih pločnikov ne gre z menoj. Fotoaparat vtaknem v torbico in grem proti trgovinam na Plavžu. Mogoče kaj zanimivega ujamem v objektiv. In res!

Pridem do trgovin in koga zagledam na drugi strani ceste. Lojza! Ravno je izstopal iz avta. »Lojz!« ga pokličem. Obrača glavo in gleda kdo ga kliče. Potem me zagleda in pomaha z roko. »Greš v nabavo, ko imaš ta velko torbo.«
»Ja.« Vidim, da ni preveč zgovoren.
»Greš na pivo ali kavo,« ga povabim.
Tako sva šla v bife pri trgovini. Še dobro, da je oboje skupaj. Usede se k steni, tako da lahko vse opazuje. Naročiva. On kavo in pivo jaz metin čaj.
»Daj Lojz, povej mi kaj zanimivega o tvojih dogodivščinah pod Triglavom,« drezam vanj.
»Ne morem kar tako. Vprašaj, pa ti bom povedal,« reče.
»Ga bom že,« si mislim in vzamem iz torbice beležko in pisalo.
»Saj si sigurno kaj doživel, ti samo pripoveduj, jaz pa bom pisala.«
»No, če že hočeš, povedal ti bom o vetru, ki ga ne bom nikoli pozabil!«
»Prav! Ti kar govori, že pišem.«

Takole je začel: »Od tega je preteklo že kar nekaj let. Bila je novoletna noč. Že zvečer sem slišal močan veter. V bivaku je kar bobnelo. Pihalo je 200 km na uro.«
»Kako pa veš kako močno je pihalo,« ga prekinem.
»Poslušal sem podatke s Kredarice. Po tem sem sklepal,« je dejal.
»Radio imam ves čas prižgan. Mi dela družbo, pa še vse novice izvem,« in nadaljuje s pripovedjo.
»Veš, če piha severni veter je pri meni približno enaka hitrost. Poleg tega je bilo zelo mrzlo minus 15° C. Naslednje jutro sem se odločil, da grem pogledat. Zanimalo me je kako to izgleda zunaj. Tam me je močan veter podrl na tla. Obrnjen proti vetru nisem mogel dihat. Jemalo mi je sapo. Sneg me je bičal po obrazu. V mislih mi je bilo samo eno. Moram se obrniti s hrbtom proti vetru, da bom prišel do sape. Bil sem popolnoma bel od snega, ki ga je veter nanašal name. Tudi bivak je bil ves bel. Nekako sem prišel do vrat, pa jih nisem mogel zapreti. Večkrat sem poizkusil, potem pa počakal trenutek, ko je veter malo popustil in hitro zaprl vrata in jih zapahnil. Koža na obrazu mi je tistih nekaj trenutkov popolnoma otrdela, kot bi mi obraz okamnel. Nikoli ne bom pozabil tega,« je ponovil.
Nastala je tišina. Popila sva vsak malo svoje pijače in potem je nadaljeval. »Povedal ti bom še eno zgodbo, še nevarnejšo,« je rekel.
»Ti kar govori, že pišem,« mu rečem.
»O hitro pišeš kot kakšna študentka«, me pohvali. Se mi je kar dobro zdelo.

»Nameraval sem pričakati novo leto 2012 v bivaku pod Triglavom. Kar pozno popoldne sem se odpravil iz Krme. Pri Kovinarski koči sem srečal prijatelja Janeza reševalca, iz Mojstrane. Ustavil se je in me pozdravil. Nato mi je povedal, da imajo fantje iskalno akcijo za pogrešano planinko. Potem sem pod Plešo srečal še skupino reševalcev, znancev iz Mojstrane, z akijem. Ponesrečeno planinko so že peljali mrtvo v dolino. Pretreslo me je, bila je moja znanka. Dobra planinka, samohodka, tako kakor jaz. Sem se kar malo zamislil. Potem sem nadaljeval pot proti zahodni triglavski planoti. Bil sem bolj pozen in me je pod Rjavcem dohitela noč. Močan severnik je pričel sunkovito pihati. Iz običajne ene ure hoje je nastalo kar dve uri boja z viharjem in snežnim metežem. Po dveh urah mi je uspelo priti v bivak. Bil sem na meji podhladitve. Ne bi več dolgo zdržal. Priznam, bil sem premalo oblečen, vendar nisem mogel vzeti iz nahrbtnika dodatna oblačila, ker bi mi ga odneslo. Pihati pa je začelo kar iznenada. Dobil sem rahle ozebline po rokah in vratu. Na vratu mi je pršič kar pomrznil. Ko sem stopil v bivak, sem se zelo tresel od podhladitve, pa čeprav sem takoj vklopil petrolejsko pečico.«
»Malo počakaj Lojz, da to poplaknem s čajem,« sem ga prekinila. Tudi on je srknil malo kave.
»Vedno mislim, da imam že dovolj izkušenj, pa me še vedno kaj preseneti,« je dejal Lojz.

Lepo govori, pravilno slovenščino uporablja, brez dialekta. Ko ga pohvalim, mi reče, da bi morali vsi tako govoriti.
»Daj no Lojz, kako dolgočasen bi bil potem ta svet, če bi vsi tako govorili. Je pa že bolj zanimivo, da kakšno rečem po svoje, čeprav po gorjansko,« ga skušam spraviti v dobro voljo. Tišina. Potem mi čez nekaj časa reče, da imam prav. Lepo sva se pogovarjala. Še več takih zanimivih zgodb mi je povedal. Vse sem si zapisala.
Naslednjič pa druga zgodba. Srečno!

Majda Gašperin
 

eXTReMe Tracker