Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Trikrat graparski maraton


Gorski maraton štirih občin

► Gorski maraton štirih občin (PDF)




Prvi razgledi v Baško grapo.


Na drugi strani Porezen.


Lovska koča na Kovcih, prvič
strmina malo popusti.


Ozka grapa in izkrčenine pod
Poreznom, zadaj Kojca.


Proti smučišču na pobočjih Črnega
vrha.


Strmali proti Kobli.


Lovska koča na sedlu Vrh Bače.

 

Vas Bača s cerkvico s. Lenarta.


Male izravnave.


Na Kalarskemu Brdu.


Cerkvica sv. Barbare v Hudajužni.


Že na vzponu proti Poreznu proti
Oblokam.

Fotografije mi je prijazno posodil
takač Bojan Bogataj - Pingo
 

sobota, 2. februar 2013, ob 05:30, Jože Dakskobler, ogledov: 5338

Nekje na sredini dosedanje zgodovine Gorskega maratona štirih občin sem se mu poklonil z eno »neumnostjo«. Da le-ta ne zdrkne v špranje pozabe (neumnost namreč), vam predstavljam njeno zgodbico.

Tisto, kar lahko storiš ali o čemer sanjaš, da lahko storiš, začni uresničevati takoj. V drznosti je namreč izjemna moč. (J. W. Goethe)

Panoramski posnetek izpod Porezna na Baške peči, skoraj na sredini Črna prsti.

Letos, natančneje 15. (16). junija 2013, bo Baška grapa gostila že 12. Gorski maraton štirih občin, vsem poznan po kratici GM4O. Trasa maratona povezuje gori Črno prst in Porezen po ozemlju štirih sosednjih občin Bohinj, Cerkno, Tolmin in Železniki. Da je grapa globoko spodaj, nam pove 5.000 višinskih metrov vzponov in spustov. Letos bo njena dolžina res »maratonska«, dodali ji bomo še tistih nekaj manjkajočih kilometrov do 42.
Nekje na sredini njegove »zgodovine« sem se mu poklonil še z eno»neumnostjo«. Da le-ta ne zdrkne v špranje pozabe (neumnost namreč), vam bi rad predstavil njeno zgodbico. Človek, ki ima rad svoje kraje, je zanje pripravljen veliko narediti, včasih tudi nemogočega. Taki smo Graparji in rad bi, da taki ostanemo.
Visoko nad Baško grapo21. julija 2006, mesec po uradni izvedbi šestega GM4O, sem izpeljal že kar nekaj časa potihem načrtovan poseben »izlet« po njegovi trasi. Ideja tega mojega projekta, kot že prej marsikatera druga (tudi prvega GM4O leta 2002), je bila takrat proglašena za čisto nemogočo neumnost. Želel sem trikrat v 24. urah preteči in prehoditi traso maratona, kar pomeni, preteči in prehoditi dobrih 105 km in pregrizti 15.000 višinskih metrov vzponov in spustov. Nisem odnehal, bolj ko se je približeval dan »D« večja je bila moja želja in tudi vera vase. Projekt mi še ponoči ni dal miru, budil me je iz sladkega spanja in že sem tekel, največkrat v strminah Durnika, katere me je bilo najbolj strah.
Sodelovala in pomagala mi je cela moja družina. Zadolžena je bila za premične okrepčevalnice in menjavo opreme na mestih, dostopnih z avtomobilom. Skrbno sem izbiral prijatelje in spremljevalce, ki me bodo spremljali na sami trasi. Izdelal sem si časovnice z vsemi potrebnimi napotki.
Julijski dan je bil vroč. Ob 13.00 je bilo na Petrovem Brdu več kot 30 stopinj Celzija, kar mi ni delalo težav. Začel sem dobre volje, vendar z veliko mero spoštovanja do težke preizkušnje. Želel sem, da mi uspe izpeljati do konca to, že vnaprej na norost obsojeno avanturo, brez mojih ali poškodb kogarkoli iz ekipe.
V zadnjem krogu me je spremljala žena: Vidiš Dorica, s Porezna je pa le še spust.S prvim krogom sem za utrditev volje moral opraviti sam.V prvi krog sem se podal sam, da bi lahko v miru razmišljal in si še dodatno utrdil voljo in prepričanje, da je možna le zmaga. V predvidenem času sem, z dobro ekipo ob poti, brez večjih težav pretekel prvi krog. Spet na Petrovem Brdu sem bil še bolj motiviran, kot na začetku.
Tema me je v drugem krogu ujela že na Kobli. Začel se je nočni »šiht«. Topla noč je imela svojo moč, ki mi je zobe najbolj kazala na vzponu čez Durnik proti Poreznu. Telo navajeno nočnega počitka se je upiralo z vsemi štirimi, k čemur je svoje pridala še Durnikova strmina. Glava pa je hvala bogu vedela, da je treba naprej. Med hojo, ker hitreje ni šlo, sem včasih malo kinknil, se zaletel v kakšno deblo ali izgubil stezo, a prebijal sem se. Tudi spust s Porezna je bil počasnejši, pa se je, zahvaljujoč dobrim spremljevalcem na poti, končal srečno. Na Petrovem Brdu me je čakala ekipa z najboljšo pašto in naslednji spremljevalec za tretji krog. Preutrujen, sem legel in zaspal za pol ure in večina je menila, da je Jožko z avanturo končal. Le kdo ga bo zbudil po 16. urah teka in hoje?
Po italijanskih mulatjerah proti sedlu Vrh Bače.Pa ni bilo tako. Ob udarcu na gong sem bil spet pripravljen in že grizel prvo strmino za startom. Tretji krog je bil že prav evforičen. Ker je bilo že pred njegovim začetkom jasno, da v 24. urah ne bom na cilju, ura ni bila več pomembna. Zmago bodo pomenili trije opravljeni krogi.
Novica o mojem početju se je razvedela in ljudje so prihajali, da bi me vzpodbujali, nekateri pa, da bi videli kako sploh še zgleda človek po tolikih pretečenih in prehojenih kilometrih čez drn in strn. Do tedaj taka početja niso bila prav pogosta v naših krajih in nejevercev je bilo precej več kot tistih, ki so verjeli vame. Razumljivo, saj je bilo treba verjeti v nemogoče. Poleg Tinkota, ki me je spremljal do Hudajužne, so se mi v tretjem krogu pridružili še drugi tekači in prijatelji, ki so mi s svojo hudomušnostjo krajšali urice čez Črno prst do Hudajužne, kjer smo bili prav kmalu.
Zadnji del proge iz Hudajužne čez Porezen do Petrovega Brda pa me je spremljala žena Dorica in sin Drejc, na kar sem še posebej ponosen. Z velikim veseljem in vnemo, ter ob podpori velike skupinice navijačev, smo se še tretjič zapodili iz Hudajužne v Durnikovo strmino in jo tudi brez večjih težav premagali. Čez Robije in preko Prehoda smo po večni poti dosegli najbolj opevan objekt na trasi gorskega maratona - skret - zunanje stranišče pred kočo Borisa Žvana na Poreznu. Med bujnim cvetjem je šlo lažje.Na razglednem balkončku pod sedlom Vrh Bače.Stisk roke, moker objem najdražjih, kozarček piva za sprostitev mišic s prijatelji v koči in že sem tekel proti cilju.
Spust do Petrovega Brda se mi je najgloblje zarezal v spominu. Bogati razgledi na moje preljube Graparske gore, pa Julici, Karavanke, Kamniške Alpe, na drugi strani se mi je smejal Blegoš, Stari vrh, Črni vrh pa Kojca. V daljavi se mi je bleščalo naše prelepo morje in me resnično spravilo v stanje, ko ne čutiš več utrujenosti. Prestavljen si v neko drugo dimenzijo, mogoče nebesa ali nekaj podobnega – vem samo, da v nekaj najlepšega. Občutek, ki ti ga daje skorajšen uspeh, kjer je glava delovala tako, kot je treba, telo na višku svojih moči, pa ji služilo, je res nekaj najlepšega. Moral bi ga doživeti vsak, vsaj enkrat v življenju.Počitek na Kalarskem Brdu, Jožko že mal zmatran. Skozi vas Obloke proti Hudajužni.O tem sem razmišljal med spustom in v tej zamaknjenosti vseeno mimogrede še računal; Proga je dolga približno 35 kilometrov, povprečni korak pa 50 cm, kar pomeni, da sem v enem krogu vsaj 75.000 krat dvignil stopalo, v treh krogih 225.000 in čisto vsak šteje, od vsakega je odvisno nadaljevanje. Če tej veliki številki dodaš še dobrih 15.000 višinskih metrov gor – dol? A da lahko vse to storiš – pretečeš in prehodiš – moraš imeti tako dobro spremljevalno ekipo, kot je bila moja in tudi veliko merico sreče. V takem in drugačnem evforičnem razmišljanju smo bili že tretjič na Petrovem Brdu. Verjemite, s solzami v očeh sem skupaj z ženo in sinom pretekel ciljno črto. Zbralo se je veliko radovednežev in cela spremljevalna ekipa, ki me je pozdravila z lepim napisom »BRAVO JOŽKO, ZMAGAL SI«
Ampak za razgled na Robeh si je pa treba čas uzet! Spodaj Zakojška grapa.Pod železniško progo v grapi proti najhujši strmini Durnika.Po iskrenih čestitkah smo še dolgo v noč pri Rudiju v Planinski koči analizirali projekt in seveda nadomeščali izgubljene ogromne količine tekočine.
Podvig v krogih ultrašev, kamor sem se na rahlo zapisal tudi sam, ni ostal neopažen in kmalu so bili za mano že prvi ponavljavci, ki so seveda s preizkušnjo opravili hitreje kot jaz. Vseeno sem na ta svoj podvig še vedno zelo ponosen. Ideja in prva izvedba sta moji in to nekaj šteje. V tistem letu sem traso GM4O pretekel in prehodil petnajstkrat, kar je tudi poseben rekord.
Tako se mi je mudilo, pa je bil še zaseden ta edini skret na trasi.Tretjič v enem dnevu pri koči na Poreznu (kdo bi rekel).Na mojo pobudo smo kasneje ustanovili klub prijateljev Gorskega maratona štirih občin, ki se je obdržal in za katerega upam in si želim, da ostane, saj je ponos Graparskemu maratonu. Vseh članov v obeh sekcijah je kar veliko. Seveda pa se skrajnosti z mojimi tremi krogi niso končali. Prva ženska, ki je pretekla dva kroga v 16. urah, kar je norma za ženske, je bila ravno moja ljuba žena - Dorica Dakskobler. Prva ženska, ki je pretekla 3 kroge v 24 urah pa je bila Marjeta Jensterle iz Železnikov. Trije Kerlci so traso proge pretekli štirikrat v 33 urah. Kasneje pa je Slavko Prezelj z Bače pri Podbrdu traso pretekel in prehodil petkrat v 44 urah neprekinjeno, kar je izjemno in si zasluži vpis v Ginessovo knjigo rekordov. Hitrostni rekord pa ima Jože Jensterle, ki je s tremi krogi opravil v dobrih 17. urah. In vpisov v klub ni videti konca. Vse te ponovitve nam kažejo, da človekove zmogljivosti nimajo meja.
ANA-LIZA in hidracija pri Rudiju na Petrovem BrduNa cilju s prijateljem Bojanom Bogatajem.Z zgodbico moje »neumnosti«se želim zahvaliti vsem mojim prijateljem, ki zvesto sodelujejo pri organizaciji GM4O vseh 12 let kar obstaja. Še posebej se moram zahvaliti vsem članom moje družine, ki so mi to »neumnost« omogočili in me nesebično podpirajo tudi pri vseh ostalih in jih z menoj delijo – preprosto z menoj dihajo isti pustolovski graparski duh.
Baška Grapa, med demografsko najbolj ogroženimi konci naše države, se bo obdržala samo s trmo ljudi, ki jo ljubimo. Kot sporoča Goethe na začetku: v drznosti je neverjetna moč. Drznosti in trma pa hodita z roko v roki in hvalabogu nas je v Grapi takih kar nekaj.

Jožko Dakskobler   

Oznake: gorskiTek

Komentiraj (6):

Marjan Zupančič, sobota, 2. februar 2013, ob 21:49

sobota,15. jun 13. :)

Jože Dakskobler, nedelja, 3. februar 2013, ob 05:35

Imaš prav Marjan, GM4O v letu 2013 je 15.6.2013 s štartom ob 8.00 v Podbrdu.

Marjan Zupančič, nedelja, 3. februar 2013, ob 15:00

mam zacahnan že kr nekaj časa , sem mislil da je kaka sprememba
se vidimo na meni najlubši tekmi , ki je tudi organizirana tako da lahko prireditelji večjih svetovnih tekmovanj(jungfrau ....) malo pridejo pogledat in se kaj naučijo :)

Tomaž Ogrin, ponedeljek, 4. februar 2013, ob 01:08

Zakaj uživamo v hoji in teku po naših gorah? Ali morda tudi zaradi lepih pokrajin in pogledov? In morda tudi zaradi odmaknjenosti od urbanizacije in industrijskih dolinskih območij.

Štiri občine! In veliko navdušenih rekreativcev, verjetno je večina tudi članov planinskih društev.

Prihaja čas, ko bo treba močno braniti Porezen pred pozidavo z vetrnicami. Uničevalci naših lepot že pripravljajo načrte! Znano je tudi, da je Porezen na spisku v sicer nesprejetem Nacionalnem energetskem programu (NEP). Še nobena občina ni protestirala ob teh načrtih...

Ali lahko računamo na vas, štiri občine in vse nastopajoče ter simpatizerje take rekreacije, da boste šli z nami ostalimi ljubitelji gora v prve vrste obrambe Porezna pred vetrnicami?

Ali boste ravnali drugače, kot z zakrbljenostjo ugotavlja Marjeta Keršič Svetel v PV, januar 2013? Da je nekaterim narava in lepote pokrajine samo poligon za dokazovanje sebe, ko je treba naravo braniti, jih pa zmanjka.

Štiri občine! Boste uspele kljubovati ponujanju podkupnine, rente, da bi dovolile gradnjo cest, daljnovodov in postavitev vetrnic po Poreznu?

Jože Dakskobler, ponedeljek, 4. februar 2013, ob 08:43

Pozdravljen Tomaž
Moram ti prav odgovorit na tvoje pisanje, kjer nas javno pozivaš na "okope" proti pozidavi Porezna in teh prekrasnih krajev nad prelepo Baško Grapo. Ni težko prepričati prepričane, kar se tiče branjenja naših lepot. Ti pa povem po pravici, da sem o tem nekaj slišal nisem pa še videl, kaj konkretnega in bom šel to takoj pogledat upam, da je NEP kje dostopen. Upam pa, da bo tudi ta ideja, kot že toliko drugih v teh časih padla v vodo in bo očak Porezen še dolgo kraljeval nad Baško grapo tak, kot je, oskrunjen samo od Italjanov, kjer pa zob časa počasi že prekriva tudi te sledove človeške neumnosti in lakomnosti .

Tomaž Ogrin, ponedeljek, 4. februar 2013, ob 13:22

Hvala (pa saj hribi niso moji...) za pozitiven odziv, Jože!
Čudovit slikovni material na prispevku me je spet vzpodbudil, da sem se oglasil. Tek v takem okolju je vse nekaj drugega, kot na štadionu.

Verjamem, da, ko pride do potrebe po zavrnitvi vetrnjaških načrtov, se bomo našli skupaj. Bistvo je, da si s postavljanjem visokih vetrnic povzročamo gospodarsko škodo. V Sloveniji nimajo nobenega vpliva na zmanjšanje CO2, kar naj bi bil njihov namen. O tem kdaj drugič.

Žal pri nas govorimo samo o energetiki v naravnem okolju, nič pa o tem, da je to naravno okolje naša vrednota v kar industrializirani Evropi, recimo za nas in tudi za turistično gospodarstvo ( ki je še precej nerazvito v tem pogledu, tujci nas sami odkrivajo...).

Na Škotskem so zagnali vik in krik prav zaradi škode temu gospodarstvu zaradi vetrnic. Žal zelo pozno, jih imajo na kupe, pa vetrničarjem še ni dovolj. Naučimo se kaj od njih. Njihov slogan zdaj, ko je že kar pozno, je: SOS - Save Our Scotland. Tudi tam politika postavlja vetrnice. Ne zahtevajo jih prebivalci.

NEK je tule, z vsemi dokumenti. Obupno branje. Preprosto nimamo časa. A se žal nekateri spuščamo v to samo zato, da poiščemo protiargumente v obrambo višjih vrednot, ki jih prepoznavamo (energetiki in politiki pa ne!) in v katerih želimo živeti, dokler smo in da poskrbimo, da bodo te lepote uživali še zanamci.

http://www.mzip.gov.si/si/delovna_podrocja/energetika/zakonodaja/energetika_pomembni_dokumenti/nacionalni_energetski_program_za_obdobje_do_leta_2030/

oziroma glavni dokument:

http://www.mzip.gov.si/fileadmin/mzip.gov.si/pageuploads/Energetika/Zelena_knjiga_NEP_2009/NEP_2010_2030/NEP_2030_jun_2011.pdf

Na straneh 164 (.pdf 169) in 165 (karta) so potencialne lokacije vetrnic.
Razen tega dokumenta, ki še ni sprejet v DZ pa se šušlja (kaj več info nimam, vendar zanj sem zvedel od zanesljivejših virov), da se za Porezen pripravljajo načrti.
Res, da tega objekta še ni v tabeli energetskih dovoljenj. Vendar je tabela zaključena z avgustom 2012.

http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/Podrocja/Energetika/Energetsko_dovoljenje/Register_ED_2012.htm

Ko je to izdano, investitor lahko uradno prične z načrtovanjem.

So pa notri Avče (še v obravnavi - tudi star podatek). Tudi teh hribov je škoda. Enostavno nas je premalo za vse te napade.

Iz tega primera tudi vidimo, kako gre. Najprej črpalna elektrarna Avče (180 MW) visoko v hribih - rezervoar in cevi (zato, da Italijanom prodajajo vršno elektriko po visokih cenah, po nizkih pa črpajo vodo gor). Naše gospodarstvo Avč ne potrebuje. Pa jim še ni dovolj. Še vetrnice. Seveda, ugodna finančna shema. Kateri norec bi pa sicer šel v tako drago gradnjo nekje v hribih!

Kakorkoli in kdorkoli, finančna shema za take podvige je izventržna, izredno ugodna, velja obvezen odkup nekvalitetne vetrne elektrike po bistveno višjih cenah. Skoraj ves denar od državnih subvencij pa se pretoči tujemu proizvajalcu vetrnic. Še druga gospodarska škoda. V krizi še večja, saj nujno potrebujemo izvoz. Elektrike iz vetrnic ne potrebujemo!
Torej za nas niso "zelene"! Ne spadajo v vzdržen razvoj, ki se tako reklamira.
Namesto, da bi država takole subvencionirala naše gospodarstvo (no, nekaj ga že, a bistveno premalo, poleg tega pa še krči denar za raziskave in razvoj), podpira skozi vetrnice tuja gospodarstva.

Skratka, protiargumentov za poln voz, a jih je treba izpiliti, podpreti z obširno dokumentacijo (tujih študij o zablodi z vetrnicami je kar nekaj - tudi knjig, npr. The Wind Farm Scam, zdaj berem v zadnji Mladini omenjeno The Carbon Crunch - o zablodi Evrope z OVE - obnovljivimi viri energije, v glavnem vetrnicami) in z njimi na ustrezna mesta.
Pač še nisem v penziji...(aja, potem bo pa še manj časa...).

eXTReMe Tracker