Gorenjski glas - Jelena Justin: Kojca (1303 m) - Cerkljansko hribovje je bilo rojstno domovanje znanega mladinskega pisatelja Franceta Bevka. Svet, kjer pred seboj vidimo dvoje: al´ hrib, al´ pa grapo.
Običajno ob misli na Cerkljansko hribovje pomislimo na Porezen, ki je tudi najvišji vrh tega predalpskega hribovja. Svet, kjer so same strmine in grape, je svet številnih manjših hribov; a zaradi nižje nadmorske višine zato nič manj lepi. »Niže ležijo sadovnjaki in polja. Njive so ponekod tako strme, da bi se vol in orač skotalila v dolino, če bi se le malo neprevidno prestopila. V sadovnjaku cepne na tla zrelo jabolko, se strklja navzdol in že ga zajame hudournik ter ga ponudi postopaču, ko ga prinese v dolino,« je slikovito opisal naravo tega konca France Bevk v eni od svojih knjig. Kojca je bila v Bevkovih otroških letih njegova hišna gora, saj je bil rojen v Zakojci, kjer je tudi urejena njegova rojstna hiša. Zakojca bo tokrat izhodišče za našo turo.
Zapeljemo se do Škofje Loke, kjer nadaljujemo proti Poljanski dolini, skozi Gorenjo vasjo. Zavijemo proti Sovodnju in se spustimo v Cerkno, kjer nadaljujemo proti Tolminu. Nekaj kilometrov za križiščem, kjer smo se priključili cesti Idrija–Tolmin, zavijemo desno, strmo v hrib, proti vasi Bukovo. Peljemo skozi vas in nadaljujemo do vasi Zakojca. Te ceste je približno 11 do 12 kilometrov. Peljemo skozi vas, mimo spomenika, posvečenega žrtvam NOB, in parkiramo ob starejši hiši, kjer je tudi smerokaz za Zakojco.
Z vzponom začnemo mimo hiše, po asfaltirani cesti, ki se v nekaj korakih spremeni v makadam. Cesta se vzpenja, pa celo malce spušča. Hodimo mimo še nekaj hiš – vsaj ena mi je delovala precej zapuščeno. Makadamska cesta nas pripelje na preval Vrh Ravni. Na prevalu je precej cest, a smerokaz nas usmeri na srednjo, kolovozno pot, ki poteka po gozdni grapi. V spodnjem delu dokaj strm, blaten kolovoz, se višje spremeni v položnejšega. Še nekaj časa nadaljujemo po kolovozu, ko nas smerokaz na desni strani usmeri levo v gozd. Če ne bo snega, bo steza spodaj precej slabo vidna, vendar je na bližnjem drevesu markacija, ki nam daje vedeti, da smo na pravi poti. Strmina skozi gozd je precejšnja. Pot nas vodi mimo skalnega roglja, ki je na naši levi strani. Pot, ki nam močno dvigne pulz, nas pripelje na Lipje, manjše sedelce, kjer imajo lovci svoj 'becirk'. Tu gor tudi pride pot iz vasi Orehek oz. se spušča pot v Orehovško grapo, za katero je znano, da je tam nekoč živela ena zelo hudobna baba, ki je ugnala samega hudiča. Ta je od togote, ker mu ni uspelo vzeti njene duše, v tla vrgel ogromno skalo, sam pa skočil v brezno in se ubil. Ta skala je še danes na pobočju Kojce in se imenuje Hudičev rob.
Takoj nad Lipjem nas čaka kar nekaj strmine, kmalu pa se nam z desne strani priključi še ena pot, ki prihaja iz Zakojce. Zavijemo ostro levo in se po prečni poti čez travnik povzpnemo do odcepa, ki mimo lične klopce vodi na glavni greben Kojce. Na tem mestu pozor! Markacij namreč ni. Posekani sta namreč dve smreki in možno, da so bile markacije tam. Če nadaljujemo naravnost, se pot začne čudno spuščati; kaj ne, saj gre proti vasi Jesenica. Skratka, zavijemo desno na greben in se resnično strmo povzpnemo do vršnega travnika, po katerem se v naslednjih dveh minutah sprehodimo do vrha Kojca, ki ga krasi idilična senena kopica. Naj opozorim, da je strmina vršnega grebena precejšnja in da je ta del vzpona običajno poledenel, zato ne pozabimo na male, štirizobe dereze.
Kojca ima zaradi rahlo umaknjene lege precej lep razgled; sosed Porezen, zadaj pa greben Spodnjih bohinjskih gora. Če imamo srečo, se proti jugu vidi celo Tržaški zaliv. Ker se moramo vrniti v Zakojco, predlagam, da sestopimo po poti vzpona, lahko pa sestopimo tudi po poti, ki se nam je prej priključila z desne strani. V tem primeru bomo v Zakojco prišli za transformatorjem tik za spomenikom NOB in se bomo do avta vrnili po asfaltirani cesti. Še namig: če kruli po želodcu, pa k Flandru na idrijske žlinkrofe.
Nadmorska višina: 1303 m
Višinska razlika: 600 m
Trajanje: 3 ure
Zahtevnost: 2 zvezdici
Jelena Justin