Dnevnik (1987), feljton (4) - Srečo Rehberger: »Največji problem« v Paklenici
Magična goba v Ospu in Raz klina v Anič kuku sta bili nedvoumno dve naši največji, izrazito tehnični smeri, za kateri je še pred dvema, tremi leti veljalo, da ju ne bo mogoče prosto preplezati. V obeh je zabito nešteto klinov in z uporabo vseh je možno priti čeznju, če čisto malo pretiravam, ne da bi se plezalec dotaknil skale. Zaradi velike previdnosti obe zahtevata bodisi močne roke ali pa vsaj malo plezalne tehnike, tako da tudi z uporabo vseh tehničnih pomagal smeri nista za vsakogar. Znane so zgodbice o nepredvidenih visečih bivakih na klinih ali pa o sestopih sredi noči brez baterij.
Ko sva s Tadejem Slabetom, sicer prvim Jugoslovanom z deseto stopnjo, novembra leta 1985 uspela v Tržaški zajedi v Ospu, je bilo že jasno, da bosta prej ali slej prišli na vrsto tudi »največji«. Gobe sva se mesec dni kasneje lotila še s precejšnjo mero negotovosti, v Paklenico pa sva se junija odpravila trdno prepričana, da je prosta ponovitev Raza klina le še formalnost. In pa seveda doživetje, polno pričakovanj.
V ta še dokaj prvobiten kanjon na južni strani Velebita Slovenci zahajajo običajno zgodaj spomladi in pozno jeseni, takrat ko v naših Alpah leži sneg in pritiska mraz. V Paklenici je bolje, toda prav rado se zgodi, da v tem obdobju ob toplem jugu dalj časa dežuje. Izboljšanje pride z mrzlo in močno burjo, takrat tudi sonce ne pomaga kaj prida. Splošno mnenje, da je poleti v kanjonu prevroče, pa sploh ne drži. S Tadejem sva preživela nekaj, čudovitih dni v mogočnem razu, ki tako prepričljivo izstopa in se pri višini 300 metrov prevesi baje za celih 40 metrov. Kot da bi se ogromen nebotičnik, večji kot katerikoli na svetu, nagnil, tako kot stolp v Pizi in midva bi plezala po njegovem spodnjem, najbolj previsnem robu. Še nikjer nisem plezal v taki izpostavljenosti.
Vrhunec vsega je bilo premagovanje zadnjega težkega raztežaja, ko je bilo pod nama 200 metrov zraka in res ni lepšega kot v takem ambientu viseti na drobnih razčlembah. Sonce naju je obsijalo šele popoldne, sicer naju je hladil prav prijeten vetrič. Nobenega plezalca ni bilo nikjer, in zdelo se mi je, da je vsa Paklenica najina. Le enkrat mi je skoraj zastalo srce: plezal sem po izpostavljeni poči, ki se na enem mestu razširi v majhno votlinico. Ravno sem se prijel za njen rob, ko sem na roki začutil nekaj mehkega, nakar mi je le-to skočilo še v obraz. Seveda, v luknjici je bilo gnezdo in prestrašena ptica je poskušala zleteti pred nepričakovano pošastjo. Tudi meni ni bilo lahko v tistem trenutku, saj me je nenadejano srečanje skoraj vrglo iz ravnotežja. V gnezdu je še nekaj migalo in čivkalo, jaz pa sem sam s seboj imel dovolj dela, da nisem stikal za mladiči. Pa še vest me je pekla, da sem posegel nekam, kamor ne bi smel.
Pogled z vrha stene na morje, in sonce, ki je tam zgoraj bolj pripekalo, sta bila vzrok, da sva takoj pospravila opremo, kar se da hitro sestopila in skočila v razbeljen avto. Pol ure zatem, ko sva poželjivo strmela v modro ploskev, sva do vratu v slani vodi že gledala nazaj na vrh Anič kuka. To je bila tista prava Paklenica: suha, topla skala, zelena Anič luka in morje, ki je vabilo skoraj tako kot stene ... Zato se nama v nedeljo popoldne po vijugasti magistrali ni bilo težko odpeljati domov in se čez pet dni spet vrniti. Tadej je moral v službo, smer sva splezala le do polovice in zgoraj nadaljevala tehnično. Šele naslednji vikend sva končala, kar sva se namenila - škoda le, da ni bilo težje ... Tako je namreč s tem: alpinist zase rad reče, da je človek, ki išče težave, in je vesel, če jih ne najde. Prosti plezalec pa je človek, ki išče težave in je vesel, če jih najde - in premaga. Črni tulipan, Rio, El condor passa, Čvrčev steber, Raz klina ... imena lepih smeri.
Tudi sam sem s prvimi prostimi vzponi odkril del njihovih skrivnosti. In ob teh dve prvenstveni: Za romantike in Ona ljubi rock, ravni liniji v gladkih stebrih, ena nad drugo. Nekdaj želje, zdaj spomini ...
Ocenjevanje težav
Bistvo športnega plezanja je premagovanje težav. Te so odvisne od razčlenjenosti skale in naklonine stene. Oceno poda prvi, ki smer prepleza, ostali za njim jo potrdijo ali popravijo, vendar so korekture pri najtežjih smereh res minimalne. Na svetu se je izoblikovalo več lestvic, ocene se lahko prevajajo iz ene v drugo, tako da primerjava ni težka. Najpomembnejše so ameriške, avstralske, francoska, angleška in srednjeevropska (UIAA), lestvica, kakršno imamo tudi pri nas. Po tej je najvišja ocena X (deset), kar je enakovredno 8 v Franciji, 30 do 32 v Avstraliji, 5.13 v Ameriki in 7 v Angliji.
Našteti najtežje smeri ni lahko, razlike so majhne in le redke imajo več kot en vzpon. Omenimo le najtežje smeri po posameznih lestvicah. Po vrsti je napisano: ime smeri, država, prvi plezalec in ocena.
Punks in the Gym, Avstralija, Güllich, 31-32
Kanal in Rucken, Nemčija, Güllich, X
Revelations, Anglija, Moffat, 7aE7
To Bolt Or Not To Be, Oregon - ZDA, Tribout, 5.14a
Ravage, Švica, Le Menestral 8c
Zadnji dve smeri sta verjetno najtežji na svetu, naša ocena naj bi bila mogoče že XI-!
NA LEPI MODRI DONAVI ...
Spominjam se časov, ko sem se začel ukvarjati z alpinizmom.
Takrat nisem mislil, da se bom kdaj posvetil prostemu plezanju, z vsem srcem sem še gorel za zasnežene stene Alp in Himalaje.
Srečo Rehberger