Boris Štupar 29.01.2013 06:28 2021 0

Prekrasen osamljen vrh za Storžičem

Slovenske novice - Janez Mihovec: Gorenjsko proti severu zapira greben gora, ki se vlečejo od Kočne prek Storžiča in Kriške gore proti Dobrči in Stolu.

Eden najlepših vrhov prav za Storžičem je Ženiklovec. Meri 1715 metrov v višino in po pravici povedano je zanj slišal le malokdo. Pred desetletji je bil precej bolj znan, na njegovih pobočjih je celo delovala vlečnica, ob kateri se je naučil smučati marsikateri rod mladih Tržičanov. Vendar znajo biti časi neizprosni in njegova pobočja že dolgo samevajo.

V dolini Lomščice in po njenih pobočjih je speljana vrsta makadamskih poti in gozdnih cest. V zimskem času so razmere na cestah zelo nepredvidljive in zato je pametno preveriti, kakšen je dostop po teh poteh.

Na Ženiklovec smo se tokrat odpravili kar mimo Doma pod Storžičem. Pot poteka po zasenčeni dolini in sprva ne obljublja kaj dosti. Prav vse se spremeni na Javorniškem prevalu. Takrat se prek pobočij na jugu prebije sonce in kar naenkrat se kopamo v svetlobi. Z Javorniškega prevala vodi gozdna pot proti severu do planine Javornik. Planina je že sama pravo pravcato rajsko presenečenje. Ob izteku nekdanjega smučišča stoji smučarski dom, v njegovi okolici pa še nekaj pastirskih stanov.

Po tistem, ko smo se dve uri vzpenjali po gozdnatih pobočjih Ženiklovca, je zdaj do vrha le še pol ure po gorskem travniku, ki ga počasi spet zarašča gozd. Razgledi so vedno lepši, in ko se povzpnemo prav na vrh, je kaj videti. Pravzaprav smo z vseh strani obdani z gorami in človeških naselij tako rekoč ni videti. Vso južno stran zapira Storžič s spremljajočimi gorami, na vzhodu stoji mogočen čok Kočne, ki se nadaljuje v Kamniško-Savinjske Alpe. Na severu pogled zastira deset kilometrov dolg greben Košute. Ostane nam še pogled proti zahodu, kjer prek Stola vidimo prav do Triglava.

Na takšen lepi kraj bi se bilo škoda povzpeti samo peš. Še lepši je vzpon s turnimi smučmi. Zdaj prav gotovo pridejo na vrsto. Prek nedotaknjenih pobočij se spustimo v širokih zavojih. Za smučarji se dvigajo oblaki pršiča in človek je pri najboljši volji zadovoljen sam s sabo. Z Javorniške planine se odsmučamo po poti pristopa skozi gozd. Tu je treba na kolovozu nekoliko bolj paziti, a je počasi peljati se kljub vsemu bolje kot pa dobro hoditi.

Na dnu v dolini je zimske pravljice, obsijane s soncem, prav hitro konec. V kotlinah se pozimi dostikrat zadržuje trdovratna nizka oblačnost. Sonce izgine za oblaki, mraz se zavleče v kosti in dogodivščina Ženklovca ostane le še spomin v želji, da se še kdaj ponovi.

Janez Mihovec

26.01.2013