Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Kofcah je fletno

Jutro (1933), Naši kraji in ljudje - Janez Krvavc: Kofce, na Svečnico.
Kaj trud in pot, ki ga človek žrtvuje med potjo na Kofce, v primeru z zabavo, katero prejme za nagrado v toplem in udobnem Planinskem domu.

Z zadnjo sapo zavriskaš, ko zagledaš hotel — in marljiva oskrbnica že zapleše svoj večni ples okrog ogromnega štedilnika. Jedva izrečeš željo, že te skrbna roka botrice nasiti in napoji, da si pregret in zadovoljen.
Prostorna gostilniška soba je polna veselja, godbe, pesni in izvirnih planinskih dovtipov. Gospodična Mrkončica prikupna, živahna in neutrudna Tržičanka, ki ima žganje namesto krvi, pleše, da se zemlja trese. Njena gracija in razigranost dvigata razpoloženje v vrtoglavost. Človek nehote pozabi na redukcije, vsakdan in težave in na kuluk. Na gramofonu se vrte najmodernejše plošče Rumba izvirni Hermann Leopoldi (Regnet´s noch ...?), nesmrtni Tauber, krasni valčki, sanjavi in polni ljubezni.

Kaj je treba še za mlade ljudi, za smučarje z obilno doto dobre volje. Vsa soba se ziblje v ritmu in po taktih, ki jih narekuje zdravo življenje.
V posebni kamri pa pripravlja požrtvovalni nastavnik JZSS Tone Banovec program za svoje tečajnike, da bodo imeli jutri več koristi od resnega dela na klančku. Najpoprej smotrena gimnastika. Nato pika, plug, telemark, kristjanija, skoki vseh vrst, to je delo tečajnikov Smučarska abeceda ...
Po tem resnem delu pa zabava in igre na dilcah. Lov na klobaso, ki visi na kolu, katerega nekdo dvigne baš tisti hip, ko zineš, da bi ujel klobaso. Vožnja med palicami ali skozi »vratca« je slalom v majhnem obsegu. V snegu leži v vijugasti črti nekaj jabolk. V naglem smuku jih moraš pobrati. Lov na lisico pa je znan že iz jahalnega športa To je veselje! In pri tem postanete spretni, da samemu sebi ne verjamete.
Izleti na Šijo planino, na Pungrat in na Tegrico to so pravi bonbončki za tečajnike, ki pridejo na Kofce.
Vedno nekaj novega in zanimivega. Praktično uporabljanje teorije s klančka. Nazadnje sledi lepo in zgoščeno predavanje o vsem, kar mora vedeti pravi smučar.

Zvečer pa zopet veselo rajanje v topli gostilniški sobi, kjer se zberejo Mrkončica s svojo družbo, prisede še Bečkerek. Vijolica (na Kofcah ima vsak svoje posebno ime) sivolasi planinec, ti pove o svojih pipicah in o onem, kjer sta izza skednja molela dva para nog in ki so jo dekleta tako rada gledala . Banovec s svojimi prijatelji sede k drugi mizi, sredina pa je prosta za ples, saj se sveti pod kakor parket.

Novosti iz Ljubljane izvedo tečajniki iz zvočnika, ki podaja vse glasove tako razločno, da bi človek najrajši rekel: »Dober večer, gospod napovedovalec!«
Ali, ko pride ta nesrečna »policijska ura« (čeprav na Kofcah ne poznajo pendreka), postane napis na steni gospodar položaja, tisti napis, ki ga pravi planinec tako leno in brez ugovarjanja spoštuje: »Ob 10. (22.) Uri mora vladati v domu Popoln mir!«
Če pa je vsa družba še pokonci in ne gre nihče prej spat, se ta policijska ura potegne kolikor drago. Zakaj težko je ukrotiti mladino, ki se ji zdi škoda časa za spanje. Vendar pa je športna disciplina močnejša od njihove narave. Kaj jim narekuje ta disciplina? Da jih čakajo jutri novi na nori in užitki, za katere zaspan človek ni dovzeten.

Sobe so lične in snažne. Belo popleskana kovinasta oprema je okrašena z medenino. Pečica v kotu s svojo toploto omamlja utrujenega človeka, da zaspi kakor snop. Na poseben način postlana postelja pa ne da nikomur. da bi se ponoči razodel in prehladi, čeprav še tako lovi klobaso po zraku ... Tudi oni na skupnem ležišču dobro spe, zakaj toplo imajo zakurjeno in
— spoli so ločeni.

Zjutraj pa, kako je prijetno, ko je tople vode dovolj na razpolago. Pred vrati te čakajo, če želiš, sveže namazani čevlji, pred vežo namazane smuči, zunaj pa Tone Banovec, da z gimnastiko predrami tvoje mišičevje. »Smuk!« te pozdravi in se ti nasmeje. Zopet se pričenja veseli dan »bele opojnosti«.
Kar težko ti je, ko se moraš pod večer posloviti, da dospeš po divji smuki še za časa na avtobus, ki te ob pol osmih zvečer odpelje za 25 Din od Ankeleta naravnost v srce Ljubljane, kjer si že ob četrt na deseto.
Dobro si je to umislil Pepi Goričan!

Ankele. To je poglavje zase. Nekakšna postaja je ta prijazna gostilna, kjer se slovesno zaključi »beli teden« ali dan ali kar že. Pri Ankeletu se snideš z Zeleničani, ki so orali sneg na drugi strani ozke doline Sv. Ane. Tudi oni so tako veseli in pesmi odmevajo od bregov. K razpoloženju pa pripomore še domači hlapec Žon. Neverjetno nadarjen je in kdaj bi že šel k gledišču, da bi tako vdano ne ljubil svojega dobrega gospodarja. Prav posebno lep glas ima, kadar zapoje tisto, ki je še nismo nikoli slišali: »Adje, adje majn klajne gadeoficir, adje, adje un ferbiks mist nist, un ferbiks mist nist!≪ Ali pa, kadar recitira n.pr. monolog iz drame »Sin«.Veste, Žon ima 72 ljubic. Oni dan pa je staknil triinsedemdeseto. Sedaj bo vseh 72 prejšnjih pustil, pa »če gredo koj vse v vodo!« Sedaj ima rad samo eno. Vsak dan posebej bo zavpil pri Sv. Ani v nabiralnik pozdrave, da jih bodo v Tržiču sporočili njegovi 73.
ljubici. Drugi predpust se bo Žon oženil. Pomislite, Mrkončico bo vzel, prav, tisto dečvo, ki ima žganje namesto krvi, Mani bo pa počilo srce ... Da, da, na Kofcah je veselo ... !

Janez Krvavc
Jutro, 4. februar 1933
 

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti