Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Poslednja pot Franca Kocbeka

dLib.si

 

ponedeljek, 11. avgust 1930, ob 14:27, Boris Štupar, ogledov: 1913

Nova doba (1930): V soboto 9. t. m. dopoldne je bil pokopan v Gornjem gradu nepozabni planinski in kulturni delavec g. Franc Kocbek.

Turobno sivo nebo je viselo nad Gornjim gradom, mlačen veter je prinašal težke oblake izza Menine planine, Veliki Rogatec in Lepenatka pa sta bila zavita v gosto meglo. Tu in tam je malo zapršelo v mračni dan. Po vseh cestah, ki vodijo k gornjegrajskemu mestu, so hitele goste množice ljudi, peš in na vozovih, da izkažejo poslednjo čast najpopularnejšemu možu okraja, in so se zgostile pred posojilnično hišo, kjer je pokojnik ležal v svojem stanovanju na mrtvaškem odru.
Ob pol 11. so milo zadoneli zvonovi gornjegrajske katedrale in Fr. Kocbek je nastopil svojo poslednjo pot. Cerkveni obred je vodil mestni župnik g. Šlander ob asistenci župnika od Sv. Frančiška g. Vogrinca in domačega g. kaplana. Velikanska udeležba je pričala o priljubljenosti in ugledu pokojnega Kocbeka.
Zastopani so bili vsi gornjegrajski uradi: sresko načelstvo z g. načelnikom Kandričem, sodišče, davčna uprava, občinski odbor z županom, finančna straža, graščinski gozdni urad, domače učiteljstvo z upraviteljem g. Korbanom na čelu in s šolsko mladino, skoro vse učiteljstvo gornjegrajskega okraja, vse korporacije, kakor Sokol, Požarna bramba, načelstvo gornjegrajske posojilnice in vsi ugledni meščani iz Gornjega grada, zastopniki prebivalstva iz celega sreza do najoddaljenejših krajev, med katerimi smo zlasti opazili sivolasega 83-letnega planinskega delavca in pokojnikovega dolgoletnega pomočnika pri delu za naše planine g. Herleta iz Solčave. Nadalje so prišli nekdanji pokojnikovi najbližnji in najožji poklicni tovariši in sodelavci, nadučitelj g. Anton Petriček iz Žalca, dolgoletni pokoj-nikov prijatelj, vpok. nadučitelj v Šmartnem ob Dreti, g. Ivan Burdian iz Celja, g. Jože Terčak, dolgoletni nadučitelj pri Sv. Frančišku Ksaveriju, sedaj na Rečici ob Paki, učitelj g. Ignac Stermecki od Sv. Frančiška Ksaverija, naduč. g. Pušenjak iz Mozirja, nadučitelj Zdolšek iz Letuša, učitelj Zemljič iz Celja, župan Matija Goričar iz Mozirja, sodnika okrožnega sodišča v Celju gg. dr. Mak in Božič in mnogo, mnogo drugih pokojnikovih prijateljev. Osrednji odbor Planinskega društva, Savinjsko podružnico, kranjsko podružnico in hrvatski turistovski klub »Sleme« so zastopali gg. dr. Ernest Kalan, Ivan Prekoršek in direktor gimnazije Anton Zupan iz Celja.
Gornjegrajski pevci so pred hišo zapeli pretresljivo žalostinko »Vigred se povrne«. Že ob zvokih te pesmi se je porosilo marsikatero oko. Sprevod, v katerem sta korakala »Sokol« in požarna bramba z zastavo in pred katerim je nosil Sokol brat Žmavc pokojnikova odlikovanja, se je pomikal do stolne cerkve, kjer je bila darovana maša. Gornjegrajski Sokol je postavil med službo božjo častno stražo ob pokojnikovi krsti. Po maši se je razvil dolg sprevod izpred cerkve na griček k sv. Magdaleni, kjer je bil za pokojnika pripravljen po njegovi lastni želji grob na istem mestu, na katerem je bil pred 40 leti pokopan njegov prednik, nadučitelj Čeru in v bližini kraja, kjer spi že dolgo večno spanje pokojnikov tovariš Šijanec. Šolska mladina in Sokoli so nosili mnogo vencev in cvetja od prijateljev, planinskih društev, korporacij itd., med njimi dva krasna venca iz samih planinskih cvetic. Ob odprtem grobu se je poslovil od pokojnika v imenu osrednjega odbora Slovenskega planinskega društva, Savinjske podružnice, kranjske podružnice ter »Slemena« g. dr. Ernest Kalan, katerega govor bomo objavili v podlistku. Potem je izpregovoril šolski upravitelj g. Korban, ki je opisal zasluge pok. Kocbeka za šolstvo in prosveto vobče. Povdarjal je, da je bil pokojnik velik dobrotnik in prijatelj cele generacije, ki jo je vzgojil, s katero je zlasti čustvoval ob vsaki posamezni zgubi v dobi svetovne vojne. Njegova zasluga in sad njegovega dela je moderna Šolska stavba, kakoršne bi občina danes ne mogla postaviti. Tudi ekskurendna šola v Šokatu je njegovo delo. »Nevenljive so zasluge dobrega šolnika, pedagoga in pisatelja. Slava mu!«
V imenu mestne občine gornjegrajske se je poslovil globoko ginjen g. sodni nadoficiial Fluks. Ko je govornik s trgajočim glasom klical pokojniku poslovilne besede in omenjal njegovo ljubezen za napredek in povzdigo Gornjega grada, katero je imenoval najlepšo cvetlico v pokojnikovem srcu, ki je cvetje tako ljubil, je vse zaplakalo.
Za mlado sokolsko društvo gornjegrajsko je izpregovoril star. g. dr. Janko Rak. Poudarjal je, da bil Kocbek ne le član in med prvimi ustanovitelji novega jugoslovenskega Sokola v Gornjem gradu, marveč je bil tudi že ustanovitelj prvega gornjegrajskega Sokola. Srčno si je pokojnik želel prisostvovati sokolski slavnosti» namenjeni za nedeljo 10. t. m., a ni mu bilo dano. »Ohranimo mu preko groba trajen spomin in bratsko ljubezen! Zdravo!« »Zdravo« je zaorila tudi mlada četa Sokola.
Pevski zbor je nato zapel »Blagor mu«. Le težko smo se odtrgali od groba ljubljenega in velikega moža.
Slava Kocbekovemu spominu!

Nova doba, 11. avgust 1930
 

eXTReMe Tracker