Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

35-letno delo planinskega društva Javornik-Koroška Bela

Jlib.si

četrtek, 17. februar 1983, ob 22:44, Boris Štupar, ogledov: 1240

Železar (1983): Podatek iz kronike Planinskega društva Javornik-Koroška Bela govori, da je bilo v letu 1945/46 vpisanih v Planinsko društvo Jesenice 16 članov, želja po razširitvi planinske dejavnosti, ...

... predvsem pa želja po lastnem društvu je pripeljala do tega, da se je vseh 16 članov v jeseni teta 1946 priključilo kot samostojna sekcija javorniškemu fizkulturnemu društvu. Sekciji je načeloval danes že pokojni Janko Vilman.
Dne 19. novembra 1947 je bil v prostorih fizkulturnega društva ustanovni občni zbor planinskega društva — prijavljeno za vpis v register pa je bilo že 5. maja 1947. Društvo je dobilio ime Planinsko društvo Javornik-Koroška Bela. Že na ustanovnem občnem zboru je bilo kaj poročati, saj so člani omenjene sekcije že od ustanovitve društva markirali okrog 20 km planinskih poti, na križiščih postavili nove kažipote in na več mestih postavili tudi opozorila za čuvanje planinske flore. Število članov v prvem letu: 89.
V odbor so bili izvoljeni; Janko Vilman, Franc Ažman, Franc Tavčar, Franc Kreuzer, Maks Dolinar, Franc Golob, Albin Praprotnik, Franc Noč, Slavko Koblar, Janez Frelih, Mirko Praprotnik, Anica Iskra, Pavel Svetina, Lado Šmid, Franc Črv in Ivan Močnik. .

Že naslednje leto je bila v društvu živahna aktivnost. Povezovanje s planinsko
organizacijo Slovenije in sodelovanje s fizkulturnim društvom z Javornika, ki je takrat delovalo pod imenom »Železar«. Ker je Pristava v Javorniškem rovtu že takrat vabila planince, ni naključje, da se je v poslopju ekonomije (v današnji planinski postojanki) ustanovil »planinski kotiček«, v katerem so se večkrat zbirali planinci na pogovor, kako voditi delo društva; da bi bilo čim uspešnejše. Število članov je poraslo na 312.
V tem letu se je porodila želja pridobiti ali zagraditi nekje svojo planinsko postojanko. Tudi Planinska zveza Slovenije je to pobudo podpirala in hotela pomagati. Društvo naj bi preuredilo v planinsko postojanko nekdanjo karavlo na Kriških podih. Društvo je bilo prisiljeno ponudbo zavrniti, kar je Planinska zveza Slovenije z razumevanjem sprejela. Že na drugem občnem zboru, 13. novembra 1948, je predstavnik Planinske zveze Slovenije sveto-vali naj za svoje potrebe obnovimo kočo na Zasipski planini v Spodnji Krmi. To je občni zbor tudi sprejel.
Med letom je ponovno prišla do izraba želja, da se tudi v Karavankah, ki so društvu pač bližje, postavi postojanka. Izbrana je bila Potoška planina, ki je od Valvasorjevega doma oddaljena približno 20 minut hoje. Pripravljeni so bili že
načrti, vendar društvo za gradnjo ni dobilo dovoljenja zaradi bližine državne meje. V tem letu je že 422 članov.

Leto 1950 je prineslo društvu bistvene spremembe. Po sklepu skupščine Planinske zveze Slovenije, ki je bila 25. in 26. marca na Bledu, je društvo dobilo v upravljanje visokogorsko postojanko — Staničevo kočo pod Triglavom, ki je bila prevzeta v upravljanje že 27. marca, neposredno po skupščini. V tem letu je število članov naraslo na 525.
Leto 1951 prinese v društvo zelo pestro dejavnost na vseh področjih. Na občnem zboru 2. decembra 1951 so našteli že 632 članov. Zima v letih 1951 in 1952 je vplivala tudi na delovanje planincev, saj je že v dolini zapadlo čez poldrugi meter snega. Na Staničevi koči je veter odkril precejšen del strehe, kar so člani za silo popravili že 1. maja 1952.
Peto obletnico društva smo praznovali 18 .maja z izletom na Stol in proslavo v prostorih fizkulturnega doma, združeno s slavnostnim govorom, promenadnim koncertom, srečelovom in družabnim večerom.

Na občnem zboru letu 1953 je bila obravnavana zamisel o gradnji večje postojanke v Krmi, predvsem pa ponudba Železarne, da nam odstopi v upravljanje celotno ekonomijo na Pristavi v Javorniškem rovtu. Ob obljubi Železarne, da nam bo pomagala, smo ponudbo sprejeli. S to odločitvijo je bila dejansko izpolnjena stara želja članov, imeti lastno postojanko v bližini, kjer društvo deluje. Nekoč dostopna samo ozkemu krogu tovarniške gospode je tako postala last nas vseh. Društvo je prevzelo 17. maja v svoje upravljanje nekdanje »graščinsko« poslopje in ga preimenovalo v »Planinski dom Pristava«.
Po osmih letih delovanja je društvo upravljalo že tri planinske postojanke in razpolagalo z manjšo kočo v Krmi. Vsebina dela je zelo podrobno zajeta v društveni kroniki, ki jo vodi dolgoletni tajnik Jože Svetina.
Skrb za vzdrževanje teh postojank ni dala nikakršnega počitka članom gospodarskega odseka. Nenehne težavo z iskanjem oskrbnikov in osebja, prenosom materiala na postojanke so se prepletale s finančnimi težavami za nabavo novega inventarja in z vzdrževanjem.

Pri vseh teh težavah in obremenitvah pa društvo ni nikoli zanemarilo sodelovanja s Planinsko zvezo Slovenije, sosednimi planinskimi društvi, predvsem pa z družbenimi organizacijami. Vzorno sodelovanje z organizacijo ZB NOV pri organizaciji kurirskega smuka, pohoda na Stol, ob dnevu mladosti na Pristavi, z DPD Svoboda pri vseh večjih kulturnih mani-festacijah je postalo že tradicionalno. V tem času je dobilo društvo tudi lastni lokal. Ob 180-letnici rojstva dr. Valentina Staniča smo 17. julija 1955 vzidali na Staničevi koči spominsko ploščo.
Ker si je Krma pridobila že kar širok krog stalnih obiskovalcev, smo ob koncu leta 1958 znova oživili misel na gradnjo večje postojanke. Ko je bil v Železarni sprejet sklep o rušenje stare graščine in še nekaterih objektov, nismo držali rok križem.
Z zbranim gradbenim materialom je bila zgrajena Kovinarska koča v Krmi. Člani planinskega društva so bili najrazličnejših poklicev: zidarji, tesarji, kleparji, pleskarji, mizarji, skratka vsi poklici, ki so bili več vredni kot mrtev kapital. Že po nekaj dneh udarniškega dela so prvi obrisi koče v Krmi pričeli rasti kar na letnem telovadišču fizkulturnega doma. Uradni rojstni dan Kovinarske koče v Krmi je 19. julij 1959.

Z vstopom v leto 1960 pa so bile na vidiku že nove investicije. Staničeva koča je bila dotrajana, koča v Krmi je bila brez vode, gradnja sama pa zaradi denarnih težav vedno bolj problematična. Brez potrjenih načrtov in investicijskih programov ni šlo več. Programi pa so zahtevali tudi zagotovitev sredstev. V mesecu maju smo dobili prvo obvestilo, da je odobreno za adaptacijo Staničeve koče nekaj denarja. 18. julija 1960 so bili potrjeni tudi načrti za izvedbo. Priprava in sama obnova Staničeve koče so tekla vse do leta 1963. Za dan otvoritve je bil določen 25. avgust 1963, kar je bilo tudi realizirano. Dom smo poimenovali »Dom Valentina Staniča«. Slovesno otvoritev smo združili s proslavo 70-letnice obstoja Planinske zve-ze Slovenije. Obračun sezone je bil podan na 17. občnem zboru 14. marca 1964.
Leto za letom so se ponavljale že tradicionalne akcije: kurirski smuk, pohod na Pristavo, sodelovanje na proslavah, zimskošportna tekmovanja in izleti.
Tudi mladi niso počivali, saj so se vključevali v vse akcije, ki jih je or-ganiziral odbor.

V letu 1964 je bilo največ dela namenjenega organizacijskim zadevam. V delu odbora je bilo čutiti neko naveličanost in le vzajemno prepričevanje je pripomoglo, da je delo potekalo naprej v zadovoljstvo članstva.
Leto 1967 je minilo predvsem v znamenju priprav na proslavo 20-letnega jubileja društva, število članov je naraslo na 883. Proslava je bila, kot večina dosedanjih javnih manifestacij, 14. maja na pristavi. Ker so društvo v času 20-letnega delovanja stalno zaposlovala gradbena dela, se ni direktno vključevalo v gradnjo Prešernove koče na Stolu, ki je stekla v letu 1965. Kočo na Stolu je gradil poseben gradbeni odbor predvsem na pobudo organizacije ZZB NOV s široko družbeno pomočjo in izdatnim prispevkom mladine. 1. avgusta 1965 je bila vzidana spominska plošča ob začetku del, 21. avgusta 1966 pa je bila koča v glavnem dograjena in odprta. V splošno zadovoljstvo planincev so v tem času prenehale tudi stroge omejitve gibanja v obmejnem pasu, kar je omogočilo tudi večji obisk Stola z naše in avstrijske strani. S skupnimi napori graditeljev, izdatno pomočjo Planinske zveze Slovenije in precejšnjim deležem lastnih sredstev smo obvladali tudi finančne težave in s tem postali upravljalec četrte planinske postojanke, ki je bila postavljena predvsem kot spomin na borbo jeseniške čete 20. februarja 1942 na Stolu. Ta koča daje že več let zaporedoma zavetje udeležencem vsakoletnega pohoda na Stol, ki postaja ena najbolj množičnih manifestacij.
V odbor društva se je v letu 1968 vključilo tudi precej mladih. Predsedniško mesto je prevzel mlad, prizadeven član Aloz Gajšek. Komaj je delo v novem sestavu dobro steklo, nas je zadela nesreča. Na Slemenu pod Mojstrovko je 24, marca 1968 plaz zasul štiri mlada življenja. Med njimi smo izgubili tudi našega predsednika. V tem letu smo se kar dvakrat selili in končno dobili lokal pri našem članu Mihi Hostniku.

Obdobje do leta 1970: razne obnove in popravila na domu Pristava, popravilu vodovoda in ureditev parkirišča v Krmi, dom Valentina Staniča — ureditev zunanje fasade, polaganje parketa po sobah in ostala tekoča vzdrževalna dela v vseh postojankah.
Ker je dom na Pristavi stara stavba, ki ni ustrezala osnovnim sanitarnim in higienskim zahtevam, smo bili prisiljeni v letu 1971 začeti graditi prizidek, da uredimo kuhinjo in sanitarne prostore. Z nadzidavo smo v domu pridobili več sob. Gradnja je trajala dobri dve leti in ob pomanjkanju finančnih sredstev je bilo marsikatero težaško delo opravljeno s prostovoljnim delom.
Bližala se je 25-letnica društva. Proslavili smo jo 18. junija 1972 na Pristavi in obenem razvili društveni prapor. Društvo je bilo ob 25-letnici lahko ponosno na svoje delo. Ob tej obletnici je društvo štelo že 1200 planink in planincev in je predstavljalo najbolj množično in aktivno organizacijo v tem kraju.
Dne 12. junija 1977 je društvo praznovalo svojo 30-letnico dela in obstoja. Obdobje zadnjih petih let je bilo izpolnjeno predvsem z utrjevanjem organizacije. S planinsko dejavnostjo se čedalje bolj združuje tudi skrb za obrambo naše domovine, saj so planinci že po naravi svojega delovanja tudi branitelji naše domovine in socialistične ureditve.

V letu 1976 pride na pobudo Planinske zveze Slovenije, predvsem pa njenega predsednika dr. Miha Potočnika, do podpisa družbenega dogovora za financiranje visokogorskih in izhodiščnih postojank.
Zob časa in meteorološki pogoji so zahtevali zaščito Staničevega doma. Na eni izmed sej upravnega odbora društva so se odločili, da zunanjo fasado Staničevega doma zaščitijo z lesom. Pripravljalna dela so stekla takoj, tako da smo v letu 1977 in 1978 celotno postojanko »oblekli« z leseno oblogo. Poleg gospodarske dejavnosti so se člani vse bolj organizirano ali spontano vključevali v razne pohode, ki označujejo polpreteklo zgodovino našega naroda ali pa so imeli rekreativno obrambni značaj.

Na 30-letno prehojeno pot smo bili ponosni, hkrati pa se je društvo obvezalo, da mora dobro delati tudi v sedmi »petletki«. Občasno se je čutilo, da je društvo vse preveč angažirano v planinskem gospodarstvu. V letu 1978 je zelo dobro pričel delati mladinski odsek pod vodstvom načelnice Jožice Bakovnik ob pomoči drugih delavcev, vodnikov in mentorjev. Tudi ostala društvena dejavnost ni zamrla. Prirejala so se razna predavanja s planinsko tematiko.
Prešernova koča na Stolu, zgrajena leta 1966, je klicala po zaščiti pred razpadanjem, pri tem pa se je glede na izkušnje porodila tudi zamisel, da se koča nekoliko poveča.
Pričelo se je z zbiranjem soglasij in dokumentacije ter finančnih sredstev.
V letu 1979 je krajevna skupnost omogočila društvu, da si v domu Julke in Albina Pibernik dogradi in uredi svoje društvene prostore. V borih treh mesecih je bilo to tudi realizirano. Za krajevni praznik 7. septembra 1979 je društvo odprlo nove lične društvene prostore.
Vzporedno z akcijo povečave Prešernove koče in izgradnjo društvenih prostorov je tekla tudi akcija iskanja, da bi posamezne delovne organizacije ali TOZD prevzele patronat nad posameznimi planinskimi postojankami. V kratkem času smo uspeli pridobiti patronate: za Prešernovo kočo ga je prevzele TOZD Valjarna bluming-štekel, za Staničev dom pod Triglavom TOZD Valjarna debele pločevine in krajevna skupnost Javornik-Koroška Bela za dom Pristava v Javorniškem rovtu.
Želja, da bi Prešernovo kočo čimprej povečali, posodobili in zaščitili, je angažirala vse člane upravnega odbora pri zbiranju materiala in denarje vse tja do lata 1981. Ob finančni podpori Planinske zveze Slovenije, DO in TOZD, predvsem iz železarne Jesenice ter s prostovoljnim delom planincev smo pričeli z izgradnjo v juniju, ob zaključku sezone leta 1981 pa je bil povečan objekt že pod streho in pripravljen za prezimovanje. Za tako hitro realizacijo ima velike zasluge tudi helikopterska enota RSNZ Brnik. Vse bolj zaostreni gospodarski položaj je zahteval tudi od planincev, da se stabilizacijsko vedejo, zato tudi niso bili realizirani vsi plani, ki smo jih planirali ob začetku leta.
Bližala se je 35-letnica delovanja društva. Ob tem jubileju je bilo organiziranih že 1.623 članov. Razveseljivo je to, da je od tega 270 mladih, ki bodo nosilci planinstva v prihodnje.

Tudi v tem letu je bila vsa pozornost usmerjena v Prešernovo kočo. Uspelo nam je realizirati vse tisto, kar smo načrtovali. Prešernova koča je dobila popolnoma novo zunanje oblačilo. Delno je bila urejena tudi notranjost. Upamo, da bomo uspeli v letu, ko planinci praznujemo 90- letnico organiziranega planinstva, dati v uporabo povečano in posodobljeno Pre-šernovo kočo na Stolu.
Na občnem zboru 22. januarja letos smo pregledali delo društva ob 35-letnici. Ugotovili smo, da smo poleg planinskega gospodarstva delali tudi na drugih področjih. Bili smo tudi organizatorji 11. srečanja z zamejskimi planinci 13. junija 1982 na Pristavi.

V tem letu, ko planinci praznujemo 90- letnico organiziranega planinstva v Sloveniji, 80-letnico planinstva za kranjskogorski sodni okraj in ko načrtujejo planinci otvoritev obnovljene Kredarice, nam je Planinska zveza Slovenije v imenu 165 društev in preko 100.000 članov zaupala organizacijo dneva planincev 11. septembra 1983 v Krmi. Upamo, da bomo to zaupanje tudi upravičili. Dela bo za vse delaželjne dovolj.
Prav je, da na koncu omenim še tiste, ki so bili vseh teh 35 let odgovorni za delo društva.

Prvih pet let je bil predsednik Janko Vilman. V tem času je društvo prevzelo in obnovilo planšarsko kočo na Zasipski planini in v letu 1953 prevzelo v upravljanje Staničevo kočo. Za njim je prevzel predsedstvo France Kreuzer. Pod njegovim vodstvom je društvo prevzeto v upravo ekonomijo na Pristavi v Javorniškem rovtu in jo preuredilo v planinsko postojanko.

V začetku leta 1955 je bil izvoljen za predsednika 29-letni Franc Svetina, ki se je moral posvetiti predvsem gospodarstvu. Društvo je vodil tri leta. Za njim je ponovno prevzel predsedstvo Franc Kreuzer za eno leto, v letu 1959, ko smo gradili Kovinarsko kočo, je predsedniško funkcijo opravljal Franc Svetina, v letu 1960 pa ga je za eno leto zamenjal Vinko Mirtič, nato pa je to nalogo opravljal zopet Franc Svetina. Po sedmih letih je dobilo društvo novega mladega predsednika Alojza Gajška, žal samo za kratek čas. Dobra dva meseca po prevzemu dolžnosti je našel smrt pod snežnim plazom pod Mojstrovko. Predsedniško mesto je moral znova prevzeti Franc Svetina. Šele v letu 1971 ga je zamenjal Teodor Kreuzer. Leta 1974 je prevzel to mesto Marjan Beg, ki je tudi iz društvene kronike in iz člankov v Planinskem vestniku št. 6/73, 6/77 in št. 9/77 zbral in sestavil ta zapis.

Železar, 17. februar 1983
 

Oznake: ZGO
eXTReMe Tracker