Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tone Škarja - Danilo Škrbinek

  04.01.1997


Arhiv planID

sobota, 4. januar 1997, ob 16:38, Boris Štupar, ogledov: 829

Delo,Tednik: TVS 1, četrtek, 2. januarja 1997, ob 20.00

V osem minutnem prispevku Smrt na obsijani gori v Tedniku smo bili priča pretresljivemu klicu Slovencem, naj za božjo voljo trikrat pomislijo, preden gredo v gore osvajat vršace.
Tone Škarja je kot izkušen planinec iz vrst Planinske zveze Slovenije v nekaj stavkih izrekel prgišče modrosti in pravil, ki jih marsikateri domačin, ki se v zlizanih supergah odpravlja osvajat dvatisočaka, še ni slišal. Ker je bilo lani v gorah sedemintrideset (37!) smrtnih primerov, izvedenih pa kar stopetdeset gorskih reševalnih akcij, postane kaj kmalu jasno, da nekaj ni v redu. Število žrtev je namreč dvakrat večje od desetletnega povprečja. Danilo Škrbinek, načelnik. Slovenske gorske reševalne službe je ob zadnjem tragičnem dogodku, ko so tik pred novim letom ob pohodu na Krn v poznih popoldanskih urah zdrsnili v smrt trije italijanski alpinisti, pozval ljudi, naj ne rinejo z glavo skozi zid. Kar smo lahko opazili, je bila predvsem spretnost obeh omenjenih avtoritet na svojih področjih, ki sta brez zadržkov, treme ali obotavljanja stopila pred TV kamero in nastopila bolj prepričljivo kot marsikatera naša medijska »osebnost«. Še več, bolj modro od politikov je Tone Škarja varnost pohoda v gore označil kot varnost najmanj varnega izmed pettisočih korakov. In ga primerjal z verigo, katere trdnost je odvisna od najšibkejšega člena. Pa to še ni vse. Zadnja Škarjeva ugotovitev je že presegla didaktičnost nacionalne TV in lucidnost sicer dežurnih kritikov in opazovalcev slovenske nravi. Ugotovitev, da smo zanesenjaško ljudstvo, ki ni pripravljeno živeti na lastno odgovornost, to pa da se kaže tudi v gorah, bi znal kdo interpretirati kot žaljivo. A žal je čisto resnična. Samo na domače ceste poglejmo, in ko seštejemo trupla, vidimo, da nas ne ugonablja samomorilsko nagnjenje, temveč pomanjkanje prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja. Nevarni »športi« nam očitno tako spodbujajo izločanje adrenalina, da priložnosti za razmišljanje o posledicah ni več. Prvi prispevek v Tedniku je tako presegel težo preteklotedenske zanimivosti in bi se moral vtisniti v glavo slehernemu domačemu (napol) alpinistu, pa tudi kakšen politik bi se lahko pri njem kaj naučil. O odgovornosti ...

( Delo,4.1.97! )
 

eXTReMe Tracker