Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 30.12.1996

  30.12.1996


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I.K.

ponedeljek, 30. december 1996, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1737

Delo, Šport: ... Grif se drži

Revija za alpinizem, planinstvo, športno plezanje in treking Grif je po rojstvu sredi leta 1995 preživela prvo celo leto izhajanja. Glavni urednik Tadej Golob v uvodniku celo zagotavlja, da bo revija v letu 1997 še boljša, še debelejša in da bo izhajala dvajseti dan vsakega sodega meseca. Res razveseljivo je, da lahko tudi v majhni Sloveniji izhaja revija, ki se lahko meri z istovrstnimi revijami v Nemčiji, Angliji in podobnih deželah.
V šesti letošnji številki so predstavljena osamljena plezališča v Istri, slovenske jesenske himalajske odprave in nasveti za zimsko hribolazenje. Albin Simonič piše o treningu z utežmi. Ko ga boste prvič srečali v kakšnem plezališču, se boste lahko prepričali, da ve, o čem piše. Grif seveda ni mogel mimo prve tekme za svetovni pokal, ki je bila pred dobrim mesecem v Kranju. Članek Cirila Velkovrha o križih, ki jih je našel na Slovenski planinski poti, po svoje dopolnjuje polemiko, ki se zadnje čase razvnema v Planinskem vestniku ob ponovni postavitvi križa na Škrlatici. Darko Berljak vabi bralce na trekinge v Himalajo, na koncu pa najdemo še foto kotiček.

(M. P.)

Sedaj najvišji vrh Antarktike
Mt. Vinson (5140 m) je zadnji med najvišjimi vrhovi kontinentov, na katerem Slovenci še nismo bili

LJUBLJANA - 30. decembra so proti Antarktiki odpotovali trije slovenski alpinisti: Viki Grošelj, Stane Klemenc in Rafko Vodišek. Povzpeti se nameravajo na najvišji vrh zaledenele celine Mount Vinson (5140 m). Na odpravi bosta sodelovala še dolgoletni Grošljev soplezalec Stipe Božič in njegov snemalec
Iz Ljubljane bodo odpotovali v Punta Arenas na jugu Južne Amerike, od koder bodo s posebnimi letalom nadaljevali pot na Antarktiko. V bazni tabor pod goro naj bi prišli 3. januarja, za vzpon nanjo pa večina odprav postavi dva tabora. Vsi trije alpinisti so bili pred odhodom samozavestni in prepričani o uspehu.
Normalni pristop na vrh je tehnično nezahteven pa tudi vreme je v tem delu Antarktike precej stabilno. Ker je v tem času na južni polobli poletje, je na Mt. Vinsonu večni dan in alpinistu ni treba skrbeti, da ga bo ujela noč. Edino resno težavo predstavlja hud mraz in veter. Temperature naj bi se ves čas odprave gibale med -10 in -40 stopinjami celzija, lahko pa se zgodi, da proti vrhu padejo še kakšnih deset stopinj nižje.
Mount Vinson sodi v elitno zbirko najvišjih vrhov vseh kontinentov. Mt. Everest je najvišji vrh v Aziji. Elbrus v Evropi, Denali v Severni Ameriki in Aconcagua v Južni Ameriki. Pri najvišjem vrhu Avstralije pa je nekoliko nejasnosti. Najvišji vrh kontinentalnega dela Avstralije je lahko dostopen Mt Kousisco, vendar pa je precej višja in težje dostopna Carstenz Piramida na Javi. Kakorkoli že, poleg Mt Vinsona, ki manjka vsem trem, Grošlju manjka le Carstenz Piramida, Klemencu Everest in najvišji vrh Avstralije, Vodišku pa Everest, Elbrus in najvišji vrh Avstralije.

MIHA PETERNEL

ALPINISTIČNE NOVICE

Neutrudna brata Remy
Švicarja Claude in Yves Remy že dobrih dvajset let neutrudno plezata in opremljata nove smeri. Specializirala sta se predvsem na plezanje več raztežajev dolgih smeri, ki jih najprej med plezanjem od spodaj opremita s svedrovci, potem pa jih preplezata še prosto. Ena od smeri, ki sta jo naredila v zadnjem času, je La Lyre v steni Mirroir d'Argentine v zahodni Švici. Težave v 15 raztežajev dolgi smeri se gibljejo med 6a in 6c z obveznimi mesti 6b, 12 in 14. raztežaj pa sta ocenila 7b (VII-I+/IX-).

(M. P.)

Desetka 3500 metrov nad morjem
V južni steni Aiguille du Midi, ki leži 3500 metrov visoko, je francoski gorski vodnik Alain Ghersen preplezal prvo čisto desetko v skupini Mont Blanca. Prosto je namreč zmogel previsno poč v smeri Ghirardini - Sauvignat. Pred vzponom poči ni opremil s svedrovci, ampak si je varovanje uredil z zatiči, metulji in navadnimi klini, ki so ostali za prvima plezalcema. Raztežaj se sedaj imenuje Sud de Nulle Part.

(M. P.)

Solo vzpon
Francoz Alain Robert, ki je znan predvsem po solo ponovitvah zahtevnih športnih smeri, je dodal na svoj seznam vrhunskih vzponov še en dosežek. V Verdonu je brez varovanja preplezal smer Pol Pot (7c/8a, kar približno ustreza zgornji deveti stopnji). Dosežku povečuje vrednost podatek, da je ključno mesto smeri 300 metrov nad tlemi!

(M. P.)

Bohinjski velikani
Skoraj 13 let so sistematično zbirali gradivo in ga - bolj ali manj - »ljubosumno« čuvali. Lani so ga prvič predstavili javnosti na naravoslovni razstavi, ki so jo postavili v bohinjskem Ažmanovem domu. Vzpodbujeni od zanimanja so se potem odločili, da jih predstavijo javnosti - vsaj lažje dostopne.
Lojze Budkovič, Marko Gašperin in Ivan Veber so v založbi Gozdarskega društva Bled izdali vodnik »Drevesa velikani v Bohinju«. Lična brošura, pravšnja za v vsak žep in polna zanimivosti; kvaliteten papir, barvne fotografije in izrezi iz planinskih zemljevidov pa še pregledna karta območja (le korektor v tiskarni očitno ni opravil svojega dela). Na koncu je še preglednica drevesnih velikanov, ki zajema kar 41 smrek, 12 jelk, 7 bukev, 3 macesne, po dve lipi, bresta, jesena, bela in črnega gabra ter po en hrast in gorski javor.
»Vodniška« poglavja nam predstavljajo 11 lokacij z najpomembnejšimi velikani. Od treh debelih smrek nad meter prsnega premera pod Črno goro na višini 1350 m, do Beljave nad Bohinjskim jezerom s pravljičnim bukovim gozdom. Za ljubitelje narave, ki se ne ustrašijo hoje (tudi) z zemljevidom v roki, bo to ravno pravšen izziv. Pomoč (osnovne informacije, pa tudi napotek kako dobiti vodnika za bolj odročne predele) je mogoče dobiti na gozdni upravi na Bohinjski Bistrici (064 721-230) ali v Gozdarskem društvu Bled (064 741-800), kjer je mogoče vodniček tudi naročiti (800 SIT + poštnina).
Vodi pa naj nas v vsakem primeru osnovno pravilo - zapisano v poglavju »Obzirnost do okolja«: Ko bomo zapustili kraj, naj ostane za nami tako, kot je bilo pred našim prihodom.

FRANCI SAVENC

Sedemdeset let Sandija Blažine
Neizprosni tok časa je tudi Sandija pripeljal do življenjskega jubileja, ob katerem želimo osvetliti nekaj drobcev iz kar obširnega obdobja slovenske gorniške in plezalske preteklosti, ki jo je s svojo markantno osebnostjo sooblikoval naš slavljenec. Sandi je kot odlični in vsestranski alpinist ter pasionirani ljubitelj gora kar »sramotnega« porekla. (Ne zameri nam, dobri prijatelj, te oznake, sposodili smo si jo pri Mauricu Herzogu, ko je portretiral Gastona Rebuffata!). S Sandijevega okna namreč ni videti bleščečih gorskih vršacev, temveč valove Koprskega zaliva. Včasih pa vendarle, kadar je čisto vreme in kadar spodaj v Kopru preveč ne packajo, zažare v dalji nad modro gladino trume Dolomitov. Takrat se Sandiju zagotovo na poseben način zasvetijo oči, saj je goram in stenam posvetil pomemben delež življenjske poti.
Pogled s sončne strani na Julijske Alpe je usodno vplival na življenjsko pot Kugyja, Turne, Juga, Comicija, Cozzolina in tudi Sandija, pa seveda še mnogih gornikov in plezalcev. Ti Primorci vidijo gore drugače kot robati prebivalci alpskih znožij. Sandi je izšel iz tržaškega plezalskega kroga in naučil se je plezati v trdi šoli Glinščice in Dolomitov. Njegova kozmopolitska družba ni poznala nacionalnih ali kakršnihkoli prepirov in v navezi s plezalci slovenskega ali italijanskega rodu se je Sandi že v štiridesetih letih spopadal z najtežjimi smermi svojega časa.
Ko je življenjska pot Sandija bolj približala slovenskim goram, se je znašel med nami plezalec nekje iz »velikega sveta«, ki mu mi takrat nismo pripadali in smo ga lahko le skrivoma občudovali. Kako smo mu na primer zavidali njegove »scarponcine«, na las podobne današnjim plezalnikom, s katerimi je plezal kot maček, mi pa smo lomastili v okornih gojzerjih, saj drugega pri nas tedaj ni bilo dobiti. Sandi se je sicer z dušo in srcem vpisal med »akademce«, kar pa ga ni motilo, da se ne bi bil v slogu svojega kozmopolitizma navezal na vrv s komerkoli, ki ga je enaka strast vlekla v svet »osvajalcev nekoristnega«. Vsi smo občudovali njegov elegantni slog plezanja, ki si ga je pridobil v krogu častilcev izročila velikega Comicija. Zgodnje ponovitve Ašenbrenerja, Čopovega stebra, Petersove smeri v Turnu Gamsove Matere ter takrat najtežjih smeri v stenah Šit, Ojstrice in Kogla, da omenimo samo najbolj znane, so Sandija uvrstile v ozek krog najboljših slovenskih plezalcev petdesetih in šestdesetih let. Z Alešem Kunaverjem sta bila prva, ki sta si upala otipati strašljive previse triglavske Sfinge, med Sandijevimi prvenstvenimi pa si je največjo popularnost pridobila smer, ki izpričuje njegovo poreklo: Tržaška v Triglavski steni. Popolno obvladanje gorskega sveta je Sandija seveda privedlo med alpinistične inštruktorje, gorske vodnike in člane GRS. Strast in sposobnost pa sta mojstra potegnili tudi v gorstva, ki izdatno preraščajo rodne Alpe. Tako je Sandi splezal na pamirski sedemtisočak Pik Lenina, kot član odprave pa je bil udeležen tudi pri vzponu na hindukuškega velikana Istor-o-Nal.
Neizbrisna pa je predvsem Sandijeva vloga začetnika in pobudnika slovenskega andinizma. V zgodnjih šestdesetih letih je bila pomisel na odpravo v Ande nekaj tako iluzornega kot sedma stopnja v skali. No, prepričani smo, da je Sandi že takrat v Glinščici zmojstril kak plezalski detajl tudi s to tedaj še nedovoljeno oceno, pa se mu tudi ideja o Andih ni mogla zdeti povsem nemogoča. Tako nas je Sandi leta 1964 prvič peljal v Ande. Bilo je neznansko lepo. Skupaj smo splezali na prvi slovenski andski šesttisočak Huayna Potosi, pa na čudoviti Condoriri, ki je Sandija nedvomno spomnil na dolomitske campanile njegovega gorniškega otroštva. Doživeli smo slast prvopristopnikov in Sandijevo ime bo za vedno zabeleženo v zgodovini »osvajanja nekoristnega« z vzponoma na andska pettisočaka Ala Sur in Innominado. Sandijev zemljevid Kondorjevih gora, prelepe skupine Cordillere Real, ki smo jo obdelali tako, kot nekoč njegov veliki tržaški rojak Julius Kugy svoje Julijce, še danes nastopa v vseh vodnikih Kraljevskih gora.
Tudi drugo slovensko odpravo v Ande je vodil Sandi. Tokrat nas je peljal v Peru in doživeli smo sijaj Cordillere Blance. Žal je blesk Belih gora zasenčila tragedija, v kateri smo izgubili prijatelja Igorja Gollija. Sandijeva vloga v reševalni akciji je bila odločilna in Marjan Osterman, preživeli član nesrečne naveze, pač ne bo mogel pozabiti čvrstih nosil, ki jih je praktično iz nič ustvaril Sandi, in ki so mu rešila življenje. Da, tako je zaznamoval slovenski andinizem njegov neugnani pobudnik.
Naš jubilant seveda še ni sestopil z gora. Kako pa bi, če jih ima tako rad! Kdor jim je vtisnil sled trajne veljave, bo v gorah zapisan za vedno. Torej, Sandi, gore še stojijo (nemara so nekoliko višje kot nekdaj), mi pa se tudi še držimo in jih imamo radi. Tako kot ti!

PRIJATELJI Z GORA

Tekme so morda bolj mikavne, toda nevarne stene krepijo dušo
Po nizu imenitnih uspehov je Aljoša Grom prejel priznanje za najboljšega športnega plezalca, a kot pravi, ga izzivi vlečejo tudi na solo vzpone v naravnih smereh - Naslednja želja: zmaga v svetovnem pokalu

NEVARNOST GA PRIVLAČI - Aljoša Grom meni, da se lahko le v naravnih smereh nauči idealnega gibanja, ki je pri plezanju odločilno. (Foto: Matej Mejovšek)

Športni plezalec Aljoša Grom ima za seboj zares uspešno sezono. Največji uspeh je dosegel na zadnji tekmi svetovnega pokala, ko se je uvrstil v finale in zasedel šesto mesto. Osvojil je tudi naslov državnega prvaka in opravil nekaj odličnih vzponov v skali. Izstopa zlasti solo vzpon v smeri Sonce v očeh (8a+) v Mišji peči, ki sodi med najboljše solo vzpone v športnih smereh na svetu. Tudi pri plezanju na pogled je 23-letni letni član Sledi Nokie iz Vrhnike skoraj izenačil najboljše slovenske dosežke. Zato ni nič čudnega, da je ob zaključku sezone prejel priznanje Planinske zveze Slovenije za našega najuspešnejšega športnega plezalca.

Letos si bil uspešen na tekmovanjih in v težkih smereh v naravni skali. Kaj se ti je zdelo težje?
»Težko rečem, kaj je bilo najtežje. Najbolj pa sem bil vesel šestega mesta na tekmi za svetovni pokal v Gradcu, saj se posvečam predvsem tekmovalnemu plezanju, manj pa plezanju smeri v naravnih skalah.«

So te tekmovanja zanimala že ko si se začel ukvarjati s plezanjem?
»Da, že na začetku so me zanimale predvsem tekme. Mogoče so me kasneje, ko mi je motivacija kdaj pa kdaj malo padla, zamikale tudi težke smeri v skali. Vendar za take smeri porabim zelo veliko časa, še posebej, ker nimam zelo veliko surove moči. Bolj mi ustrezajo vzdržljivostni problemi.«

Na tekmovanjih za svetovni pokal si bil letos presenetljivo dober, saj si se prej praviloma uvrščal nekje pod dvajsetim mestom.
»Na prvi tekmi v Rusiji sem bil deveti in tam se je že pokazalo, da sem sposoben za višje uvrstitve kot prejšnja leta. V Kranju sem sicer naredil napako v četrtfinalu, vendar pa sem šel po tekmi plezat tako polfinalno kot finalno smer. V obeh mi je šlo zelo dobro in čeprav je drugače, če smer plezaš za trening ali pa na tekmi, sem dobil občutek, da lahko dosežem res dober rezultat. Na tretji tekmi v Gradcu se mi je to posrečilo in prvič sem nastopil v finalu svetovnega pokala.«

Prihodnje leto bo verjetno več tekem svetovnega pokala kot letos. To pa pomeni več možnosti za izboljšanje letošnjega rezultata, ko si bil osmi v skupni razvrstitvi.
»Da, več možnosti za izboljšanje, vendar pa tudi več za poslabšanje. Moram pa reči, da me slabši rezultati ne zanimajo. Konec januarja bo svetovno prvenstvo v Parizu in tam se bo že videlo, v kakšni formi bom v začetku naslednje sezone.«

Lani si bil tretji na državnem prvenstvu. Glede na letošnje rezultate, pa tudi glede na dosežke prejšnjih sezon, se zdi, da si bil v rahli krizi.
»Ne vem, kaj je bilo lani narobe. Posebno dobre motivacije res nisem imel, vendar pa sem treniral normalno. V tekmovalnem plezanju je zelo pomembna psihična pripravljenost. Razmišljati moraš pozitivno in biti dovolj samozavesten. To se je pokazalo tudi letos, saj treninga praktično nisem spreminjal, rezultati pa so bistveno boljši.«

Povedal si že, da te zanimajo predvsem tekmovanja, kjer je za varnost popolnoma poskrbljeno. Vseeno pa si pred dvema letoma popolnoma brez varovanja preplezal Brdavsa (8a/a+) v Retovjah, letos pa še smer Sonce v očeh (8a+ oz. X-) v Mišji peči. Oba vzpona lahko označimo za zelo nevarna, saj bi se v primeru padca lahko vse skupaj zelo žalostno končalo. Kako to, da se lotevaš tudi solo vzponov?
»O tem sem se že veliko pogovarjal s prijatelji in težko bi točno povedal, zakaj to počnem. Vsekakor pa je dobro za napolnitev ega in okrepitev duše. Sem pač tak, da me nevarnost privlači. Nekaterim se zdi to grozno, vendar se tudi meni zdi grozno, ko gledam, kako vozijo avtomobile po dirkalnih stezah. Vendar pa tako kot dirkači tudi jaz zaupam vase, ko soliram kakšno smer. Ko se odločim za soliranje, sem prepričan, da ne bo prišlo do napake. Med vzponom sem popolnoma sproščen, kot bi plezal z varovanjem. Mislim, da je to zelo povezano s tekmovalnim plezanjem, saj se moraš tako kot pri tekmovanju tudi pri soliranju v težkih trenutkih sprostiti in plezati tako, kot je tvoje telo sposobno.«

Imam občutek, da si svojimi dosežki sicer zadovoljen, vendar pa imaš pred seboj še višje cilje.
»Finale svetovnega pokala mi je bila dolgo časa želja, vendar pa si tega cilja nisem upal postaviti, saj je bil previsok glede na prejšnje rezultate. Po dosežku v Gradcu pa mislim, da je naslednja želja lahko zmaga v svetovnem pokalu. To se mi ta hip zdi sicer nemogoče, vendar pa si moraš takoj, ko dosežeš nek cilj, postaviti naslednjega, sicer vse skupaj izgubi smisel.«

Poletje sta z Juretom Golobom preživela v ameriških plezališčih. Ali misliš da bi bil sedaj boljši, če bi ta čas posvetil treningu na umetnih stenah?
»Amerika mi je zelo pomagala. Z Juretom Golobom sva se ves čas spodbujala, priganjala en drugega in zelo veliko plezala. V skali lahko samo pridobivaš, saj se le v naravnih smereh naučiš idealnega gibanja, ki je pri plezanju odločilno. Tudi v prihodnji sezoni nameravam na enomesečno turnejo po francoskih plezališčih. V Ameriki se mi je odprla tudi meja v plezanju na pogled, saj sem na ta način prvič preplezal smer, ocenjeno 8a ali več. Videl sem, da to ni poseben problem, če si dobro pripravljen. Podoben dosežek sem ponovil še jeseni v Ospu, ko sem splezal Samasro (8a/a+). Plezanje na pogled mi je zelo všeč, saj zanj porabiš zelo malo časa. Prideš, poskusiš, padeš in greš ali pa prideš, poskusiš, splezaš in greš. Študiranje zelo težkih smeri pa lahko vzame zelo veliko časa. Ko sva se vrnila iz Amerike, sva potrenirala še na umetnih stenah, potem pa je prišla že tekma svetovnega pokala v Rusiji, kjer sem bil deveti.«

Koliko treniraš?
»Bolj kot količina je pomembna kakovost vadbe. Moj trening traja dve do štiri ure, le če grem plezat v kakšno plezališče, porabim cel dan.«

Si že kdaj dlje časa študiral kakšno smer?
»Včasih, ko sem bil na nižji ravni, sem dolgo študiral smeri 8b ali 8b+, vendar sem ugotovil, da me tak način plezanja ne privlači. Zagotovo pa se bom lotil tudi kakšne 8c, če bo preplezana kje blizu naših krajev. Dobro je imeti kakšno smer s to oceno, saj jo ima že marsikdo.«

Se boš lotil kakšne od Slabetovih smeri v Mišji peči (Za staro kolo 8c+ in Sanjski par 8c)?
»Ne, to ni moj način plezanja. Zahteva preveč moči, zato bom raje poiskal kakšno dolgo vzdržljivostno smer te težavnostne stopnje.«

Hvala za pogovor in čim več uspeha v prihodnjih letih!

MIHA PETERNEL

 

Oznake: ALP, AN, BIB
eXTReMe Tracker