Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 16.12.1996

  16.12.1996


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I.K.

ponedeljek, 16. december 1996, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1215

Delo, Šport: ... Dostopnost in kvaliteta podatkov o slovenskih alpinističnih dosežkih

Komisija za ekspedicije pri UIAA, ki jo še naprej vodi Irec Joss Lynam, je imela letošnje zasedanje v Barceloni. Organizator sestanka je bila španska planinska organizacija FEDME. Komisija se je sestala v prostorih lepo urejenega dokumentacijskega centra v Sabadellu na obrobju Barcelone, v katerem je mogoče najti tudi vrsto podatkov o slovenski alpinistični dejavnosti in Planinske vestnike. Tomaž Jamnik, ki je slovenski član komisije, je s ponosom poslušal pohvalne besede, ki so bile izrečene na račun dostopnosti in kvalitete podatkov o slovenskih alpinističnih dosežkih. Kot vir podatkov so omenjali predvsem Francija Savenca in Matjaža Wigeleta.
V obširnem dnevnem redu je potrebno predvsem podčrtati problematiko zbiranja, hranjenja in objavljanja najpomembnejših podatkov o alpinističnih dosežkih in problematiko, ki zadeva organizacijo odprav. Tudi v prihodnje bo najbolj pomembne podatke o novih smereh in prvih pristopih zbiral Joss Lynam in poskrbel za njihovo predstavitev na internetu. (UIAA bo v ta namen izrabila The World Sport Center, ki te usluge opravlja brezplačno za vse člane MOK.) Podatki pa bodo shranjeni v španskem dokumentacijskem centru v Sabadellu. Takse in cene uslug držav gostiteljic himalajskih odprav se v Nepalu, Pakistanu in Kitajski prihodnje leto ne bodo povečevale, le Indije se je odločila za podražitve. Postopki za izdajo dovoljenj pa tudi nikjer ne bodo doživeli poenostavitev. Skrb vzbuja, da se tudi relativno bogate dežele, kot je n.pr. Čile, odločajo za uvajanje posebnih taks za plezanje na nekaterih območjih v Andih. Takšne tendence imajo lahko usodne posledice na prihodnje odločitve alpskih dežel. Tudi v alpskih deželah, kjer je alpinizem najbolj razvit, se namreč pojavljajo želje po omejevanju alpinistične dejavnosti z izgovorom o nedopustno visokih stroških reševanj. Komisija odločno odklanja take pojave in prosi nacionalne zveze, da jo pri tem podpre. Komisija se bo tudi v prihodnje prizadevala za gojenje takega odpravarstva in pohodništva. ki čim manj obremenjuje okolje. Pri tem ji bodo predvsem nacionalne zveze v veliko pomoč. Omenjeno je bilo tudi, da bo prihodnje leto Planinska zveza Slovenije gostiteljica generalne skupščine UIAA.

TOMAŽ JAMNIK

Prvi slapovi
Mraz v začetku decembra je zadostoval, da so najbolj neučakani ledni plezalci lahko že preizkusili ledna orodja. Aljaž Anderle je 4. decembra sam preplezal Rastlinco (4,4+) levo od Centralnega slapu.
Anderle se je vrnil v soboto 7. 12. in s Klemenom Premrlom preplezal še slap desno od Centralnega, ki je v vodniku Zimski vzponi imenovan Srednji slap. Ni povsem jasno, ali je bil ta slap sploh že kdaj preplezan. Najtežji je bil prvi raztežaj, težave pa sta ocenila s 5. Če slapu ni plezal še nihče pred njima, predlagata zanj ime Rariteta, saj le redko zamrzne. Popoldne sta navezi Aljaž Anderle - Andraž Koren in Klemen Premrl - Simon Eler - Martina Štamcar preplezali še Desni slap.

(M. P.)

Tarpu Culi
Frenk Horvat in Matjaž Čuk sta v pomonsunskem obdobju obiskala skupino Anapurne. Na Tarpu Culi (5633 m) sta se povzpela iz baznega tabora za Anapurno. Naklonina snega ni presegla 55 stopinj. Poskusila sta še na Pisang Peaku, vendar pa sta morala zaradi slabega vremena odnehati. Za pomoč se zahvaljujeta Mravljici, Kastru, Okviru, Dečmanu, Tegrafu, Glešiču, RC, Novemu tedniku, Elektru Ce., Foto Fondi, Kodak Expressu, Foto Enki, Anapurni, Fotolabu, Tanjšku in Javorniku.

(M. P.)

ALPINISTIČNE NOVICE

Srečanje v Fournelu
Mednarodno srečanje lednih plezalcev Fournel '97 v Franciji bo od 10. do 12. januarja 1997. Komisija za alpinizem bo krila stroške udeležbe ene mlade naveze, prijave pa zbirajo do 20. t. m. na PZS, Podkomisija za vrhunski alpinizem, Dvoržakova 9, Ljubljana.

(M. P.)

Šola alpinističnega smučanja
Podkomisija za alpinistično smučanje na Planinski zvezi Slovenije organizira tečaj alpinističnega smučanja, na katerem bodo učili elemente smučarske tehnike za varno in tekoče smučanje na strminah do 45 stopinj. Tečaj bo izveden v dveh delih: od 19. do 23. marca na Kaninu in od 11. do 13. aprila na Zelenici. Prijave sprejemajo do 14. 2. na PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana, ga. Meta Vukič.

(M. P.)

Graško pogorje
V Roethelsteinu sta Igor Mlinar in Janez Velikanje preplezala Jaegersteig (VII-, 220 m), Borut Čadež in Viktor Relja pa Wunderwelt (VI+, 250 m). Obe navezi sta splezali še Michelangela (VI-, 280 m).

(M. P.)

Avstralija in Nova Zelandija
Splitčan Stipe Božič se je pred nekaj dnevi vrnil z južne poloble. V okviru svojega projekta »7 vrhov« se ni povzpel le na najvišji vrh Avstralije, temveč je opravil tudi pristop na Mt. Cook (Aorangi, 3764 m), najvišji vrh Nove Zelandije. Konec meseca pa potuje (s spremljevalcem in našimi tremi: Stanetom Klemencem, Vikijem Grošljem in Rafkom Vodiškom) še k zadnjemu cilju - Antarktiki, oziroma tamkaj najvišjemu vrhu, imenovanem Mt. Vinson (5140 m). Žal mu tik pred tem načrtovani obisk Papua Novo Gvineo, na katerem se mu je nameraval pridružiti tudi Viki Grošelj, zaradi nemirov niso odobrili. Tako žal še ne bo t.i. »velike sedmerice«; Mt. Kosciusko (2230 m) je namreč sicer najvišji vrh pete celine (Avstralije), celotnega območja - Oceanije - pa je Carstenszova piramida (Puncak Jaya,5030 m).

(F. S.)

Srbija in Durmitor
Komisija za alpinizem PZ Srbije (sedaj imajo težave, alpinisti so na Zboru izvolili novo vodstvo. UO PZ pa se s tem noče sprijazniti in hoče, da je načelnik še naprej Milenko Savič) je izdala 2. številko Biltena, posvečenega poletnemu taboru na Durmitorju (moral bi biti sicer v Grbaji, toda ker je bila tamkaj epidemija, so ga morali preložiti). Bilten je sicer grafično neugleden, po vsebini pa je bogat (zasluga Lambrosa Hudeludisa iz Pančeva, enega izmed njihovih vodilnih alpinistov), čeprav niso opravili posebno veliko vzponov.
Visokogorska sekcija PDS Železničar iz Beograda pa je pripravila akcijo »50 vrhova za 50 godina«. Ob 50-letnici jih je 11 deset dni bivakiralo na višini 2060 m v jami na Zelenem viru. Med akcijo, ki jo je vodil Vladimir Furlan. so se povzpeli na skoraj vse okoliške vrhove, ki so večinoma celo (še) brez markiranih poti.

(F. S.)

Dolina Bedkowska
Jan Kielkowski neumorno pripravlja alpinistično vodniško literaturo. Po dolgi seriji, namenjeni Himalaji - vmes je izdal tudi šest zvezkov za Cordillero Huayhuash in dva pregledna za poljske gore - je začel z izdajo skoraj ravno tako obsežne, ki pa je namenjena plezališčem Poljske. Prvi vodnik - soavtorica je njegova žena Malgorzata - predstavlja Bedkowsko dolino, zanimivo območje blizu Krakowa. Vodnik je formata A5, ima 135 strani in pre-gledne risbe vseh objektov, ki jih je toliko, da ni šlo brez imenskega kazala. Založnik je po tradiciji Expío Iz Gliwic.

(F. S.)

Mamutska odprava
Za prihodnje leto pripravljajo francosko-kitajsko odpravo na Everest, ki bo po dosedanjih podatkih zaslužila vzdevek »mamutska«. Čeprav bo »samo« 20 članov, bo zelo veliko opreme in spremljevalcev-pomočnikov, snemanje na gori pa bo omogočal poseben helikopter.

Taksa za Paine
Kljub protestom velja za vstop v čilenski nacionalni park Paine še naprej posebna taksa: za popotnike 15, za alpiniste-plezalce pa kar 800USD.

PONEDELJKOV POGOVOR: TOMAŽ HUMAR

Uspeh brez botrov in reklame
Elitno francosko alpinistično združenje GHM in revija Montagne sta prejšnjo nedeljo v Autransu pri Grenoblu podelila Zlati cepin za alpinistični dosežek leta. Komisija se je med osmimi nominiranimi vzponi odločila za prvenstveno smer v severozahodni steni Ama Dablama (6828 m), ki stajo med 30. aprilom in 4. majem preplezala pokojni Vanja Furlan in Tomaž Humar. S sedemindvajsetletnim Kamničanom, očetom dveh otrok, smo se pogovarjali o vtisih, spominih na odprave in načrtih za prihodnost.

V zadnjih dveh letih si sodeloval na štirih himalajskih odpravah in se vedno vrnil domov z lepimi vzponi. Si pričakoval, da boš za svoje dosežke prejel mednarodno priznanje, kot je Zlati cepin?
»To, kar počnem v gorah, ima svojo težo, saj se alpinizma ne lotevam kar v tri dni. Mislil sem, da me bodo za Ama Dablam morda povabili na prireditev, nisem pa pričakoval Zlatega cepina. Za menoj namreč ni stala nobena močna firma in moje ime se v tujem tisku ne pojavlja prav pogosto. Poleg tega pa nagrado podeljujejo Francozi, ki so imeli kar štiri predstavnike med osmimi nominiranci. Menda se je komisija dolgo odločala med Ama Dablamom in Poljakom Krisztofom Wielickim,kije kot peti človek na svetu osvojil vseh štirinajst osemtisočakov.«

Kako si sam doživljal steno Ama Dablama?
Pred steno sem imel precej spoštovanja. Serak v spodnjem delu se je ves čas podiral, s 30-ki-logramskim nahrbtnikom ni prav enostavno plezati, pa še vreme je bilo nestabilno.
Ko sva šla prvič v steno in obrnila po petih dneh. sem pri sebi čutil, da ne bi bilo pošteno, da bi tako steno zlezel kar v prvem poskusu. Tako težka stena te mora prvič zavrniti, in če si potem še vedno pripravljen zanjo, jo lahko zares splezaš.
Pol leta sem se pripravljal samo na ta vzpon. Veliko sem plezal po ledenih slapovih, treniral v 'kvihtalnici' na podstrehi in hodil na dolge pohode po Kamniških Alpah.«

Z Vanjo Furlanom sta prvič plezala skupaj le nekaj mesecev pred odpravo. Kako sta se sploh našla?
»V Ama Dablam sem hotel že pred dvema letoma, vendar pa je tista ekipa razpadla. Ravno takrat je odhajal Stane Belak-Šrauf na Ganeš V, načelnik KOTG Tone Škarja pa ga je pregovoril, da je vzel na odpravo tudi mene. Na tej odpravi sem spoznal Šraufa, ki mi je s svojo osebnostjo in nasveti ogromno pomagal pri alpinističnem razvoju. Čeprav smer, ki smo jo preplezali ni posebno težka, je ta odprava zame osebno pomenila ogromno, saj sem bil prvič v Himalaji in sploh prvič v visokih gorah.
Po Ganešu je prišla Anapurna in po vrnitvi sem pred seboj videl le še Ama Dablam. Isto steno je imel v načrtu tudi Vanja, ki jo je sprva hotel preplezati sam, vendar pa se je med zbiranjem informacij in fotografij premislil. Prvič sva šla skupaj plezat v Osp. On je bil dober v ledu, jaz pa v tehničnem plezanju. Drug drugega sva učila. Ko sva šla pozimi za nekaj dni v Francijo plezat slapove, sva ugotovila, da se tudi sicer dobro razumeva.«

Po nekaj dneh plezanja in naporov postane človek bolj občutljiv.
»Z Vanjo sva se zelo dobro ujela. Med vzponom ni padla niti ena žal beseda. Z njim se sploh nisi mogel skregati. Na vrhu sva gledala naokrog misleč, da so stene okoli naju del najine prihodnosti. Žal, pa spominov na Ama Dablam ne moreva več skupaj obujati.«


Vanja je z Bojanom Počkarjem dvakrat preživel skoraj teden dni v steni Kumbakame z minimalno količino hrane, vode in brez šotora. Vidva z Vanjo sta imela s seboj kar precej opreme in hrane.
»O tem sva se sporazumela že doma, saj se v primeru poslabšanja vremena nad skalno pregrado ne bi mogla več vrniti in bi morala v steni čakati izboljšanja.«

Pred nekaj tedni si se vrnil iz himalajske skupine Api - Nampa, kjer si v okviru Odprave treh vrhov osvojil deviški Bobaye.
»Meni osebno ta vzpon, še posebej ker sem bil na hribu sam, spet pomeni korak naprej. Od šotora do vrha je bilo 1300 metrov višinske razlike, za vzpon in sestop pa sem porabil samo 11 ur. Poleg tega sem v šotoru pustil vso hrano in pijačo in se tako testiral za cilje, ki sem si jih zastavil v prihodnjih letih. Tudi pri aklimatizaciji sem dobil nove izkušnje.«

Kako to, da nisi nikoli kaj dosti plezal v Centralnih Alpah, ki lahko služijo za vmesno stopnico med našimi stenami in Himalajo?
»Tako je pač naneslo. Praktično imam za seboj le štiri polna leta plezanja. Prvo je bilo leto 1990/91, drugo 93/94 in sedaj dve leti. Vmes sem moral v vojsko, kmalu sem se oženil, svoje so dodale še finančne težave ...
Zadnji dve leti pa se ukvarjam le še s plezanjem. To pa zato, ker sem sedaj v letih, ko lahko v gorah dosežem največ. Če bi se resno lotil alpinizma šele pri tridesetih, bi do takrat že marsikaj zamudil.«

Od alpinizma se nikoli ni dalo živeti.
»Živim še vedno od svojega dela, saj med odpravami opravljam višinska dela, stroške za odprave pa pokrijem s sponzorji. Omenil bi zlasti dva. Avto servis Debevc in ITU MM Šport Fashion, seveda pa se zahvaljujem tudi vsem drugim podpornikom.
Tri dni po vrnitvi z Ama Dablama sem že visel na cerkvenem zvoniku in barval. Vse do odprave na Bobaye sem cele dneve delal.«

Kdaj pa potem najdeš čas za trening?
»Če mi podnevi zmanjka časa, izkoristim noč. Ko končam z delom, vzamem nahrbtnik brez hrane in pijače in grem v Kamniško Bistrico. To so sicer tehnično manj zahtevni vzponi, vendar pa so nočni pohodi in neprestana akcija dobra priprava za večdnevne plezarije v Himalaji.«

Alpinizem je nevarna in tvegana aktivnost. Kako to usklajuješ z družino?
»Razpet sem med dve ljubezni, gore in družino. Oboje potrebujem in srečo imam, da moja žena moj način življenja prenaša.
Česa takega kot letos, ko sem šel v Ama Dablam, doma pa pustil nosečo ženo, ne mislim več narediti. Cel vzpon mi je nad vratom viselo vprašanje, kaj bo, če se ubijem. Upam, da bom v prihodnje lahko še več plezal in se tako še bolje pripravil na odprave. Subjektivni faktor nevarnosti bom skušal čim bolj zmanjšati. Goro moraš čutiti tudi s tretjim očesom in potem lahko v pravem trenutku reagiraš na pravi način. 80 do 90 odstotkov alpinizma je v psihični pripravljenosti, saj ti mora v kritičnih situacijah glava delovati tako, kot je treba.«

Načrti za prihodnost?
»Zanimajo me predvsem težke in visoke stene. Naslednjo jesen nameravam sodelovati v kamniški odpravi na Pumori (7155 m). Če bo šlo vse po sreči, bi na tej odpravi rad doživel del svojih sanj v zahodni steni Nuptseja (7861 m), ki je zavrnila že številne odprave.«

MIHA PETERNEL
 

Oznake: ALP, AN
eXTReMe Tracker