Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 18.11.1996

  18.11.1996


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I.K.

ponedeljek, 18. november 1996, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1947

Delo, Šport: ... Slavko Rožič dvakrat preplezal El Capitan

Slavko Rožič (AO Tržič) se je z dvomesečnega plezanja po Severni Ameriki vrnil z dvema lepima smerema v slavni južni steni El Capitana v Yosemitih. Najprej je preplezal smer Tangerine Trip (5.9, A3+), potem pa še Salathe (5.10c, A2+).
Rožič je z Urbanom Golobom (AO Lj.-Matica) odpotoval v Severno Ameriko v drugi polovici avgusta. Najprej sta obiskala Kanadsko gorovje Bugaboose. Glavno sezono za to skupino sta sicer zamudila, vendar pa sta še ujela dva dni lepega vremena, v katerih sta splezala dve krajši prvenstveni smeri (Gorsko pravljico, 5.9, A3, 300 m in Westside Story, III, 5.10a, 270 m), o katerih smo že poročali.
Iz Kanade sta odpotovala v yosemitski narodni park v Kaliforniji. Da bi se privadila plezanju po počeh, sta se najprej lotila krajših smeri. Ker se je v eni od njih Golobu obnovila poškodba kolena, se je moral odpovedati večdnevnim vzponom v El Capitanu.
Smer Tangerine Trip, ki poteka v desnem delu stene in je dolga 18 raztežajev, je Rožič preplezal z Američanom Phillom Kharlom. Prvi dan sta napela vrvi v prvih dveh raztežajih, nato pa plezala do vrha štiri dni in pol. Le štirje raztežaji so ocenjeni z A2, vsi drugi pa A3 ali pa A3+. Za napredovanje se večinoma uporabljajo metulji in klini. Večino smeri je Rožič preplezal kot prvi. V dneh, ko sta bila v steni (29. 9. - 2.10.), je zajel Kalifornijo vročinski val. Temperatura v steni je bila ves čas okrog 30 stopinj, zato jima je zadnji dan zmanjkalo vode. Ker je smer zelo previsna, sta bivakirala v visečih posteljah.
Salathe sodi med klasične smeri v El Capitanu, vendar pa je zaradi nekaj zahtevnih raztežajev dosti manj plezana kot Nos. Rožič jo je preplezal z Nemcem Gunnarjem Schmidtom med 7. in 10. oktobrom. Dan pred vzponom sta po vrveh, ki so fiksirane v steni, potegnila vso opremo in hrano na t.i. Heart Ledge. 7.10. sta brez tovora v 7 urah in pol priplezala na Heart Ledge in bivakirala. V steni sta spala še dvakrat, vendar jima je za zadnji dan ostalo le še dve uri plezanja. Čas, v katerem sta opravila s smerjo, šteje med plezalci v Yosemitih za povsem solidnega. To pa pomeni, da je dosežek Silva Kara, ki je nekaj tednov pred njima za isto smer porabil le 10 ur in pol, res vrhunski.
Slavko Rožič je z Armandom Polegekom preplezala še dve krajši smeri v Toulumne Meadows, planoti nad yosemtisko dolino. V steni Harleqin Dome sta ponovila Hoodwing (5.10a, 130 m) in By Hook or by Crook (5.11b. 100 m. Polegek ves čas kot prvi).
Urban Golob se po poškodbi posvetil krajšim smerem. Obiskal je plezališča Smith Rocks, Joshua Tree, Red Rocks, Eldorado Canyon ... V počeh, kjer je potrebno sproti nameščati varovanje, je na pogled plezal do 5.10d (6b+), z rdečo piko pa do 5.11b, v smereh, opremljenimi s svedrovci pa je na pogled plezal do 5.12a (7a+). z rdečo piko pa do 5.12c.
Našima alpinistoma je z oblačili goreteks pomagal ITU M&M Fashion, podprli pa so ju še AO Tržič AO Matica in Salewa.

(M. P.)

Alpinistični šoli
Z alpinističnimi šolami sta začela tudi alpinistična odseka v Cerknem in Radovljici. Oboji še vedno sprejemajo tečajnike. Podrobnejše informacije dobite v prostorih PD Cerkno oziroma v prostorih PD Radovljica (Gorenjska 31 - gasilski dom, vsak četrtek ob 20. uri).

(M. P.)

Viki Grošelj: Anapurna
Pri mariborski Založbi Obzorja je (v zbirki Domače in tuje gore, zap. št. 38) v nakladi 1000 izvodov izšla knjiga Vikija Grošlja Anapurna, s podnaslovom Zadnji slovenski osemtisočak. Avtor, ki mu med Slovenci ni para po številu pristopov na osemtisočake, prednjači tudi po številu knjig, saj je to že njegova sedma knjiga. Zoran Jerin je prispeval uvod, Tone Škarja je popisal potek odprave (natisnjen je tudi v angleškem prevodu), Franci Savenc pa je prispeval »alpinistično faktografijo«: od pregleda vseh odprav in pristopov na glavni, srednji in vzhodni vrh, do statistike po državah in seznama žrtev. Delo, ki ga je uredil Franc Vogelnik, odlikuje atraktiven ovitek, kvaliteten tisk in dobro natisnjene - žal pa maloštevilne - fotografije.

(F. S.)

Tibet '96
V galerijskih prostorih Knjižnjice Prežihov Voranc v Ljubljani, na Tržaški 47a (nasproti bencinske črpalke) je razstava barvnih fotografij Staneta Klemenca z naslovom »Tibet 96«. Fotografije so nastale med letošnjo (smučarsko) odpravo na Everest in to večina na poti v gore, le del pod njo, poudarek pa je na ljudeh. Barvne fotografije, ki si jih je vredno ogledati.

(F. S.)

Predavanje o Grenlandiji
Predavanje z diapozitivi o slovensko - hrvaški alpinistični odpravi na Grenlandijo, ki bi moralo biti v dvorani KS Tacen prejšnji teden, je prestavljeno na četrtek 21. 11. ob 20. uri.

(M. P.)

Dvajset desetk
Uroš Perko je jeseni v plezališčih okrog Ospa preplezal naslednje smeri: Samsara (8a+ oz. X-, v 3. poskusu), Podpeč Ekspres (7b+, na pogled), Gor (7c+, na pogled), Toširu Mikura (8a oz. IX+/X-, v 2. poskusu) in Anakodno (8a, v 3. poskusu). V plezališču Burjakove peči na Koroškem je v 2. poskusu opravil prvo ponovitev smeri Šnirovc. Prvi jo je preplezal Brane Vezovnik in jo ocenil 8a, po mnenju prvega ponavljalca pa smer popolnoma zasluži oceno 8a+ (X-). Perko je plezal tudi v Franciji, odkoder se je vrnil s ponovitvijo Samizdata (8a).
Uroš Perko je letos preplezal že dvajset smeri, ocenjenih z deseto težavnostno stopnjo.

(M. P.)

Nove smeri nad Kamniško Bistrico
Andrej Markovič in David Pehnec sta sredi oktobra plezala v stenah nad Bivakom pod Grintovcem.

V južni steni Dolgega hrbta je Markovič preplezal Uverturo (VII-/IV. 160 m, 20 min.), ki poteka po dobri skali točno v vpadnici vrha, sestopil pa po Pasti (V/III-IV, 160 m, 20 min). Pehnec se je prek iste stene povzpel po Šodru (III+/II, 160 m, 20 min.) in sestopil po krušljivi Sestopni (I-0 (?),160 m, 15 min.). Plezala sta tudi v Dolgih stenah, kjer je Markovič preplezal Mozaik (VI-/IV-V, 140 m, 25 min.) in sestopil po Zigzagu (IV-/II-III. 140 m, 15 min.). Skupaj sta splezala lepo smer Nos (VI/IV+, 150 m, 1 h) in sestopila po Kopiji (IV-/II. 140 m, 30 min.). Vse omenjene smeri so prvenstvene.

(M. P.)

Paklenica
Aniča Kuk s svojimi stenami navdušuje vedno nove generacije plezalcev in alpinistov. Klemen Brenk in Miha Marenče sta preplezala Forma vivo, Rajno in Šubaro direkt. Brenk je Rajno (7a) preplezal na pogled in ves čas kot prvi v navezi. Na enak način je preplezal tudi Šubaro, pri kateri se strinja z oceno, ki jo je spomladi postavil Marko Prezelj (6b/b+).
Špela Hleb in Monika Kambič sta ponovili Albatrosa in Ljubljansko. Ana Svetlin in Vesna Turk sta ponovili Klin (V+, A0,290 m).
Velebitaško (6a+) sta preplezala Janez Krišelj in Gregor Rozman. Andrej Markovič in Monika Kambič sta ponovila El Condor passa in Formo vivo.

(M. P.)

Patagonija: treking in Ognjena zemlja
Na jugu Južne Amerike so najbolj spektakularne gore zahodne zemeljske poloble. Ta predel imenujemo Patagonija. Pokrajina ponuja nekaj čudovitih trekingov prav do pod vznožja dveh najlepših patagonskih gora - Fitz Roy 3441 (najvišja gora Patagonije) in Cerro Torre, ki je prav gotovo najlepša gora na svetu. Še bolj južno leži Ognjena zemlja, najbolj južna točka na zemlji, kjer si bodo udeleženci bližnjega trekinga, ki ga organizira Golfturist, ogledali nacionalni park, morske leve, pingvine... Na koncu bo še ogled enajst milijonskega mesta Buenos Aires. Novo leto bodo udeleženci dočakali pod vznožjem patagonskih gora. Treking organizira Golfturist od 26. decembra do 10. januarja. Vodil ga bo Silvo Karo, ki zelo dobro pozna patagonske gore. Prijave in informacije: Golfturist, Trdinova 3.1000 Ljubljana, telefon 061/133 7144,133

PONEDELJKOV POGOVOR: TOMO ČESEN

Športno plezanje - nov izziv
Tri leta je, kar se je Tomo Česen (rojenega Kranjčana (1959) je pot med alpiniste zanesla s šestnajstimi leti) ves predal športnemu plezanju, predvsem vzgoji mladih, obetavnih plezalcev in plezalk, potem ko je v svetovnem alpinizmu začrtal markantno sled, kakor še nihče med našimi vrhunskimi gorniki poprej.
Dolg je seznam njegovih najpomembnejših vzponov, v odpravarstvu pa sta vrhunca solo prvenstvena smer v alpskem slogu v severni steni Januja (1989; 7710 m), torej eden izmed najdrznejših vzponov v minulih letih v Himalaji, in solo prvenstvena smer prav tako v alpskem slogu v južni steni Lhotseja (1990; 8516 m), tudi eden izmed najpomembnejših dosežkov v zgodovini himalaizma sploh. Še prej je danes sedemintridesetletni vrhunski alpinist, športni plezalec in publicist iz Stražišča, odkril svojo drugo veliko ljubezen - športno plezanje, ki sta mu predana tudi sinova Nejc in Aleš, po svoje pa tudi žena Nada. Prvo tekmo je organiziral 1988, skupno pa ima prste vmes že pri več ko 70, med njimi pri sedmih »mastrih« v Kranju.

Zakaj pravzaprav niste vztrajali pri vrhunskem alpinizmu?
»V alpinizmu sem dosegel raven, kjer bi vsak najmanjši korak naprej pomenil izjemno veliko tveganje. Vsak športnik se mora zavedati, kdaj je zanj velikega tveganja dovolj. Vse, kar je pod ravnijo vrhunstva, pa bi bil korak nazaj. Mojstrstvo v pravem pomenu besede je tudi težko zadržati dalj časa; o tem pričajo tudi tragične smrti najboljših, najbolj izkušenih alpinistov na svetu. Torej - slejkoprej pride odločilni trenutek, ko se je treba odločiti, trenutek, ko zapustiš stara pota. Sam sem se dobro zavedal, da dveh stvari, alpinizma in športnega plezanja, do popolnosti ne bom mogel zganjati; izbral sem športno plezanje, morda zategadelj, ker sta se zanj navdušila tudi sinova Nejc in Aleš, torej iz družinskih razlogov.«

Športno leto se nagiba h koncu. Kako ocenjujete letošnje dosežke v alpinizmu in posebej v športnem plezanju?
»Glede alpinizma velja, da nima objektivnih, čisto natančnih meril. O dosežkih naših sicer zmeraj sodim zelo kritično; naši alpinisti resda sodijo med najboljše na svetu, a upam si trditi, da je generacija pred leti dosegla skupaj veliko več, kakor pa je prineslo alpinistično leto 1996. Športno plezanje je primerljivejše; že zdaj smo tudi visoko, še lepša pa je prihodnost približno 300 športnih plezalcev in plezalk, ki pri nas redno nastopa na tekmah. Martina Čufar je bil v Val d' Iseru druga - druga na svetu torej, na največjem tekmovanju, na Arcu, peta, v ZDA v hitrosti četrta ... Aljoša Grom je bil v svetovnem pokalu v Rusiji deveti, pet kolajn imamo z mladinskega svetovnega prvenstva in smo med 20 državami druga najuspešnejša, v evropskem mladinskem pokalu imamo kar tri zmagovalce ... Mladi bodo še boljši.«

Uvrstitve na našem državnem prvenstvu v športnem plezanju zrcalijo torej kvaliteto.
»Naše državno prvenstvo je gotovo med kvalitetnejšimi v svetu. Prvaka pa sta zasluženo prvaka. To sta letos (tretjič) Martina Čufar (AO Mojstrana) in Aljoša Grom (AO Vrhnika). Drugi ne zaostajajo veliko za njima. Žal se fantje pozneje radi izgubijo, zdi se, da so dekleta resnejša. Vrhunski šport terja sicer posebnega človeka. Preveč bi bilo, če bi si obetali, da se od športnega plezanja da živeti; morda uspeva to prvim trem na svetu. Hkrati pa je seveda
treba upoštevati, da obdobje res pravega vrhunstva ne traja kdo ve kako dolgo. Na tujem zvezdniki dobro premislijo, kaj bodo počeli, in ko se odločijo, se izbranemu posvetijo stoodstotno, delajo samo to. Za naše plezalce se zdi, da se ne zgledujejo po tem tujem vzoru. Bo v prihodnje morda drugače?«

Mar je pri nas dobro poskrbljeno tudi za vzgojiteljski, strokovni kader za mlade športne plezalce?
»Svet ceni naša prizadevanja pri razmahu športnega plezanja. Po vsej državi imamo že veliko sten, med njimi je 20, morda že 30 velikih, od tega sedem za članske tekme. S tekmovanji pri nas, samo v Kranju je bilo sedem izjemno uspelih »mastrov«. smo oddali vizitko vsemu svetu. Ko tujci nastopajo pri nas, že dobro vedo, kam pridejo, nenavsezadnje tudi dobro vedo, s čim se ukvarjam zadnja leta. Dobre izvedbe naših tekmovanj so odlična promocija države Slovenije, ki prek Ministrstva za šolstvo in šport podpira, žal ne dovolj, ta lepi šport. Veliko umetnih sten je namreč po šolah. Delež prispevajo tudi tovarna Elan in redki sponzorji. Kakor je na eni strani poskrbljeno za stene, pa marsikje - žal - manjka razgledan, strokovno usposobljen človek, ki bi mlade popeljal v svet mikavnega športnega plezanja. Tudi Planinska zveza Slovenije in predvsem klubi bi lahko naredili več. Vsa država na tem področju na primer nima profesionalca.«

Vaša sinova se gotovo ne moreta pritoževati, da nimata odličnega trenerja?
»No, kot drugim, za katere skrbim in treniram skupaj, poskušam biti najboljši trener. Prizadevanja mi vračata z uspehi. Oba, Aleš in Nejc, sta bila lani državna prvaka v svojih kategorijah, Nejc je tudi letos. Oba imata za sabo smer 7c (na pogled) v Franciji, kar je super. Na tekmah je prav v kategoriji dečkov, starih 14 in 15 let, najhujša konkurenca. Deset jih je, ki lahko zmagajo: na evropskem pokalu (s petimi tekmami) so naši na prvih treh mestih, Aleš je peti. Sinova sta dovolj trmasta, da bosta nadaljevala, časa imata še dovolj; a tudi če ne, ne bo nič narobe.«

Vaše trenerske in organizatorske vloge kratko in malo ni mogoče prezreti; prav zdaj ste sredi priprav za doslej največjo tekmo svetovnega pokala na svetu, ki bo od 22. do 24. t. m. v novi športni dvorani na Zlatem polju v Kranju.
»Veste, še sam sem presenečen, kolikšen je odziv na to vrhunsko tekmovanje. 23 držav je prijavilo kar 155 plezalcev in plezalk, ki se bodo merili na 12.5 m visoki, zelo previsni umetni steni, na kateri bodo postavljalci smeri lahko začrtali atraktivne poti k vrhu. Gledalci bodo ob nastopih res najboljših plezalcev na svetu zagotovo prišli na račun. Spopad naših s svetovno elito je mik več tega bližnjega elitnega tekmovanja.«

Bliža se novo leto. Nam lahko zaupate vašo novoletno željo?
»Nadvse zadovoljen bom, če bom zdrav tudi v prihodnje, se pravi, da bom lahko delal za še večji in prodornejši razmah športnega plezanja. Resnica je, da je ukvarjanje s tem športom prava finančna katastrofa. Ljudje mislijo, da gre za dober posel. Športno plezanje je v primerjavi z drugimi športi revno. Posamezniki, denimo Katarina Štremfelj in Martina Čufar, vlagata v svoje uspehe vso energijo, plačila pa praktično ni; dobro je, če pokriješ izdatke. Povrh ti prileti prenekatero poleno pod noge. Kljub vsemu bom nadaljeval z začrtanim delom, samo malce ga bom omejil; kar je preveč, je preveč. Kakor na vseh prejšnjih velikih tekmovanjih v Kranju sem moral tudi tokrat prebresti številne težave in tegobe. Ne jem redno, če sploh, saj nisem lačen, pa živčen sem, ponavadi shujšam za 5 kg. Zato si ob novem letu želim tri, štiri res proste, brezskrbne dni, takole s hišico v snegu, z blagodejno tihoto, brez nadležnega telefona... Kako bo, težko rečem; iz vsakdanje prakse vem, da sem siten, če ne delam.«
Tak pač je Tomo Česen.

HENRIK ÜBELEIS
 

Oznake: ALP, AN, , BIB, FOT, PLE, VTG
eXTReMe Tracker