Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 16.09.1996

  16.09.1996


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I.K.

ponedeljek, 16. september 1996, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1911

Delo, Šport: ... Po previsnih stenah med zvezde - Plezanje je kot nalašč za dekleta

Najboljša slovenska športna plezalka Martina Čufar, sedaj varovanka trenerja Toma Česna, ima visoko zastavljen cilj - Dosedanji sijajni uspehi so spodbuda za garaške treninge
V složni družini strojnega tehnika Martina Čufarja, alpinista in gorskega reševalca iz Mojstrane, so se pred časom kdaj pa kdaj kresala mnenja o športnem plezanju. Ženski svet je zagovarjal stališče, da ta športna zvrst, povsod po zemeljski obli v silnem razcvetu, sploh ni za punce. Na kateri strani generacijskega spora je bila hči Martina, nežno, lepo dekle, seveda ni treba ugibati.
Sedaj devetnajstletna študentka I. letnika Fakultete za šport v Ljubljani, 49 kg težka in 167 cm visoka, dolgolasa vegetarijanka, z lasmi, zvezanimi v čop in živahnimi rjavimi očmi, je namreč že večkrat dokazala, da je športnem plezanju med najboljšimi na svetu. Še zlasti na nedavni vrhunski tekmi v Arcu, največji na svetu, samo za povabljene plezalce in plezalke z računalniške lestvice, kjer je po številnih drugih sijajnih uspehih v minulih letih - 1994 deseta v skupni razvrstitvi svetovnega pokala, 1995 pa sedma - zasedla 5. mesto.
In morda se za to uvrstitvijo in drugimi skriva celo še kaj več; bi bila lahko najboljša med vsemi sploh? »Vprašanje ni zastavljeno posrečeno; vem, da bo, najboljša 50 na svetu«, samozavestno odgovarja njen izkušeni, v gorah prekaljeni trener Tomo Česen, vrhunski alpinist svetovnega kova, ki se vse bolj načrtno posveča plezanju, predvsem skrbni vzgoji mladih plezalcev in plezalk. Vizija se zdi kot sanje. Na začetku kariere je bilo namreč golo naključje.
» Z očetom smo bili na planinskem taboru v Avstriji, v Kotschach - Mautnu. In bolj kot hribi me je pritegnila umetna stena za športno plezanje. Pa sem poskusila in glej, dobro mi je šlo od rok in nog,« se spominja Martina Čufar, ki ji kot Mojstrančanki niso bili tuji tudi poskusi s smučanjem. Plezanje pa je bilo tisto, ki je tedaj dvanajstletno dekletce, tudi po obisku v alpinistični šoli, prevzelo povsem, zlasti odkar so na Jesenicah dobili umetno steno. In ko je tekmovala prvič, je na mah, med fanti, zasedla tretje mesto. To je bil nemara čas, ko si je doma, kar v svoji sobi, naredila manjšo umetno steno, za vsakdanji trening, obiskovala pa je tudi stene drugod, največkrat z očetom in avtomobilom AX. Ena izmed teh postojank je še danes in vsak dan bolj v Stražišču, v Pševski 6, kjer so v garaži lastnika same umetne stene iz iveric in oprimkov, seveda tudi previsne, tla pa oblazinjena, da lahko vadiš brez varovalca, ko padeš s stene. Deložirani avto, ki mu je bila garaža sicer namenjena, pa je kar pred hišo, hišo Toma Česna, od letos uradnega trenerja zvezdnice Martine Čufar.
»Že pred leti sem pri francoskih prijateljih videl, kako se tej stvari streže pa sem se hitro odločil,« pripoveduje in zamišljeno lista po kartah težavnih smeri, ki jih je začrtal svoji varovanki. Tu so še plezalniki, varovalni pas, vrečka z magnezijo - neogibni rekviziti za športno plezanje, reklamni material sponzorjev Inntal, Porenta, Five Ten in drugih. Športno plezanje, prva tekma pri nas je bilia leta 1988, na naravni steni v Ospu, si šele utira pot tudi v svet trženja. Tudi to je skrb trenerja Toma Česna, menedžerja plezalke, ki poskrbi tudi za potovanje na tekme, hotelske rezervacije, masažo, ogrevanje in sploh vse, kar razbremeni vrhunsko športnico pred zahtevno tekmo.

LEPŠE KOT FANTJE - Tomo Česen je prepričan, da bo Martina Čufar (na fotografiji) nekoč najboljša športna plezalka na svetu. (Foto: Marko Prezelj)

»Športno plezanje ne gojimo samo na umetnih stenah, marveč tudi na naravnih,« pripoveduje Martina Čufar, ki ji ob študiju na FŠ, treningih in nastopih ne ostane kaj prida prostega časa za vse tisto, čemur se mladi radi predajajo v razposajenosti. Diskoteke jo ne zanimajo, raje ubira samotna pota, se predaja plezanju. Po odličnih, uspehih na tekmovanjih (priznava, da jo je bilo sprva malce strah višine, a šport je povsem varen, ločiti ga je treba od plezanja na osemtisočake), je zablestela z mojstrstvom tudi z vzponi v naravnih, plezališčih. Po uspešnem vzponu v smeri Love Story z oceno 8a+/b oziroma X-/X lani v Bohinjski Beli ji je letos v istem plezališču v izjemno kratkem času uspelo preplezati smer Moški za naslado z oceno 8b oziroma X, kar je eden izmed najboljših ženskih vzponov na svetu sploh, prva slovenska ženska čista desetka!
»Moški na moč, ženske lepše«
»Pripisujem si možnosti, da zmorem še več,« je trdno prepričana in samozavestna Martina Čufar; kar ocenjuje, ne zveni kot hvalisanje mladega dekleta, ki bi se rado povzpelo na plezalski Olimp. Ocene smeri so sicer subjektivne; 8b+ bi terjala več časa, res dober trening. »Naravne stene - ko jih premagamo ženske, jim moški radi zmanjšajo ocene, s čimer nam delajo krivico - sicer niso najboljša priprava za velika tekmovanja,« meni drobna plezalka (ženskih, tankih, a močnih prstov), ki ji je trener izbral razumno, postopno pot k vrhu. »Vrhunski šport je lahko krut; poškodbe, pretrgana kita, lahko zavre vzpon psihično tudi najtrši športnici, če si psihološko trden, pa uspeš, brez psihične trdnosti na tekmi odpoveš kot vsak drug športnik, seveda pa je prvi pogoj tudi moč« je pravilo, po katerem se ravna doslej tako zelo uspešna »naveza« Martina Čufar -Tomo Česen. »Tri dni treniram, po tri ure, potem pa si utrujena privoščim kak dan počitka, ki pa le ne mine brez teka, vaj za raztezanja in moč.« A trener izbere, kaj bo plezala - kratke ali vzdržljivostne smeri, navpične ali previsne gladke stene in smeri.
» Na tekmah je potem moj cilj, da priplezam do vrha, ne zmaga,« zagotavlja Martina Čufar, ki zastopnikom medijev, ki se zanimajo zanjo na tekmovanjih, odgovarja v odlični angleščini.
Še pred leti sta bili na mednarodni sceni morda samo dve tekmovalki, ki sta o sebi lahko trdili, da lahko zmagata na vsaki tekmi. »Danes jih je vsaj osem, med njimi je seveda tudi Martina Čufar, predana plezanju z vsem srcem,« zatrjuje Tomo Česen. »V Arcu sem bila na 55 m komaj 1,8 m za zmagovalko, za bronasto kolajno sem zaostala za manj ko pol metra, « se spominja najnovejšega uspeha prijetna sobesednica, ki bi še pred letom z znanjem, ki ga obvlada danes, premagala vse najboljše plezalke na svetu. Seveda pa na tujem ne držijo rok križem. Nagel razvoj, posebno tudi še kvalitete, je značilen za športno plezanje sedanjega časa. Zato terja tudi profesionalni pristop. In do potankosti izpolnjeno tehniko, res zgleden občutek za gibanje.
»Vsakodnevno garanje, značilno za tuje mojstre športnega plezanja, smo prenesli k nam, ga obogatili z našimi izkušnjami,« glasno razmišlja Martina Čufar. »Fantje velikokrat plezajo na moč, me, ženske, delamo to lepše, na plošče se dobesedno prilepimo, pravimo, da imamo filing, boljšega kot moški,« trdi Martina Čufar. Velikokrat je že ovrgla in z njo najboljše plezalke na svetu iz sveta desete stopnje, da je športno plezanje (tudi) ženski šport: »Zmoremo (lepše), kar zmorejo fanti, športno plezanje je tudi naš šport, skratka - po domače - je za mlade punce.«

HENRIK ÜBELEIS

Uspešna ameriška turneja Jureta Goloba in Aljoše Groma
Na plezalno turnejo po Severni Ameriki sta se Jure Golob (AO Rašica) in Aljoša Grom (AO Vrhnika) odpravila sredi julija letos. S plezanjem sta začela v narodnem parku Yosemite v Kaliforniji, kjer sta se posvetila predvsem plezanju balvanov. Med uspehi je omembe vredna predvsem Golobova ponovitev smeri Midnight lightning, ki ima boulder oceno 7b+. Smer je po svoji težavnosti znana vsem, ki se ukvarjajo s plezanjem tako v ZDA kot tudi na stari celini. Kot je značilno za boulder smeri, je tudi ta zelo kratka (5 m), zato pa so gibi toliko bolj zahtevni. Smer sestavlja le osem gibov, od katerih je predvsem eden izrazito težek. Za plezalca pa je precej neprijeten tudi zgornji del smeri, kjer neobičajen gibe še dodatno otežuje višina balvana, kajti vzpon na balvan se praviloma opravlja brez varovanja.

ALJOŠA GROM - Plezanje enega izmed balvanskih problemov v Buttermilku v Kaliforniji.

Turneja se je nadaljevala v plezališčih ob jezeru Tahoe, kjer sta tako Golob kot Grom uspešno ponovila več smeri. Najtežji med njimi sta bili smeri Sleyar 8b in Phantom Lord 8a+/b. Obe smeri sta precej dolgi (25 m) in zahtevata predvsem vzdržljivost, saj nimata posebnih ključnih mest. Smeri sta v plezališču Cave Rock, ki se nahaja le nekaj korakov od obale jezera, nekaj smeri nižje stopnje težavnosti pa se prične celo iz vode. Jezero se poleti kljub nadmorski višini 2000 m dovolj ogreje, da je primerno za kopanje in tako nam tam ni dolgčas niti ob dnevih počitka.
Na poti do naslednjega daljšega postanka sta se za krajši čas ustavila še v Logan Canyon, Wild Iris in Sinks Canyon. V slednjem je Golob splezal Urchin 8a v centralni steni plezališča ter The Wave of Mutilation, ki poteka po močno previsnem balvanu. Smer je opremljena za varovanje, ker pa plezalca o njeni težavnosti nista imela informacij, jo je Golob ocenil 8a+.
Največje uspehe pa sta tako Golob kot Grom dosegla v enem izmed največjih in najbolj znanih ameriških plezališč - Rifle. Na obeh straneh več kilometrov dolgega kanjona Rifle je veliko število lahko dostopnih sektorjev plezališč, tako votlin kot tudi manj previsnih sten. Raznolikost skale pa omogoča, da vsak plezalec najde nekaj po svojem okusu. Jure Golob je dosegel do sedaj svoj največji uspeh v smeri z oceno 8c. Le-to je pred kratkim kot prvi preplezal eden izmed najboljših plezalcev na svetu Jean Baptiste Tribout in jo poimenoval Seven o'clock show, saj se je ob njegovem prvem vzponu pod smerjo zbrala cela množica radovednežev. Smer je dolga 15 m, rahlo previsna, ključ smeri pa predstavlja zaporedje večjih gibov v spodnjem delu smeri. V drugi polovici pa mora plezalcev pokazati predvsem tehnično znanje. Golob je smer preplezal četrti dan poskušanja. Smer te težavnostne stopnje sta pri nas doslej preplezala le Tadej Slabe in Marko Lukič.
Aljoša Grom je na pogled splezal smer Cryptic Egyptian, ki je ocenjena 8a/a+, kar predstavlja njegov doslej največji uspeh v tovrstnem plezanju. Poleg tega je splezal tudi eno izmed najbolj znanih smeri v tem plezališču - Slice of Life 8b, v kateri mu je uspelo že drugi dan. Obe smeri zahtevata izredno vzdržljivost plezalca, saj sta dolgi okoli 30 m.
Poleg tega sta v Rifleu oba splezala še smer Skeletor 8a, Golob pa v drugem poskusu tudi Skull Fuck 8a+/b. S tem pa se je plezalni del njune turneje tudi zaključil.
Turnejo po ZDA so finančno podprli: Telekom, ŠOU, PD Rašica, SLED d.o.o., Treking šport, Montana Tržič in občina Vrhnika.

Tekst in foto:TINA KAVČIČ

Prvenstvena smer v Huandoyu
Aljaž Anderle, Matej Meglič in Primož Soklič (vsi AO Tržič) so dva meseca letošnjega poletja preživeli v perujskih Andih. Domov so se vrnili z dvema prvenstvenima smerema. Za aklimatizacijo so si izbrali Pisco Este (5760 m) nad dolino Llanganuca. Po vzponu so dva dni počivali, nato pa 22. junija odšli pod JV steno Huandoya Norte (6395 m). Zaradi težavnega ledenika so do vstopa v steno, ki je objektivno zelo nevarna, prišli šele ob dnevu. Anderle je na vstopu zaradi težav z višino odnehal, Meglič in Soklič pa sta v petih urah in pol preplezala steno po novi smeri MESO (85 st./ 65-75 st., 900 m). Ker je po steni ves čas padalo kamenje in led, sta plezala nenavezana in tako hitreje prišla čez nevarne odstavke. V spodnjem delu stene se je sneg prediral, proti vrhu pa sta naletela na dober led. Na greben sta priplezala 70 višinskih metrov pod vrhom. Zaradi slabega vremena sta se vrhu odpovedala in takoj začela sestopati na drugo stran hriba. Ob vznožju ju je čakal še zelo razpokan ledenik, nato pa dolga pot nazaj v dolino Llanganuco, kamor sta prišla šele naslednji dan.
Matej Meglič je 12. julija z Matejem Markovičem preplezal še drugo prvenstveno smer Eleven Joints (ED+) v J steni Churupa, o kateri pa smo že poročali.
Soklič je preplezal še Perujsko-Kanadsko (80 st./ 50-60 st.) smer v JZ steni Alpamaya (5947 m) in se po smeri normalnega pristopa povzpel na najvišji vrh Peruja Huascaran Sur (6768 m).
Odpravo so podprli AO Tržič, KONTAKT P, TGT, KTŠ, IAO KAVKA, AD Pečjak, K&G, Avto M, IDKP Noč Franci, Trend, HC Rednulič, Primo, Pr'Slug, Smuk, Daša šport, Pro šport, Anapurna, Roma jeans, Lekarna Deteljica, Hy med in Usnjarstvo Slatnar.

(M. P.)

Baski stokrat na osemtisočakih
Čeprav predstavljajo Baski komaj 2 % prebivalcev Španije, alpinistično močno izstopajo, tako da kronisti to že nekaj časa upoštevajo in - posebej velja to za Himalajo - navajajo njihovo narodnost pred državljanstvom oz. tega celo izpuščajo. V njihovih vrstah je veliko znanih imen, ki so se uveljavila po vsem svetu.
Letošnje predmonsunsko obdobje so zaokrožili himalajsko aktivnost z impresivnim stotim pristopom na osemtisočake. Brata Inurrategi, Felix in Alberto ter Juanito Oiarzabal so se 6. maja povzpeli na Kangčendzengo (8685 m), tretji najvišji vrh sveta. Bazni tabor so postavili 1. aprila, potem pa še tri višinske. Iz tretjega (7800 m) pa so začeli vzpon štirje, toda Kike de Fabio je pri 8000 m moral odnehati. Oiarzabalu je bil to deveti osemtisočak, bratoma Inurrategi pa šesti (sta edina bratovska naveza s toliko pristopi na osemtisočake).
Xavier Eguskitza, morda najbolj neumoren »statistik« himalajske aktivnosti, ki je tudi Bask, je ob tem hitro dodal: bil je to 129. pristop, na vrhu pa je bilo skupno le 122 ljudi (med velikopoteznim sovjetskim prečenjem vseh štirih vrhov Kangčendzenge so bili tudi na glavnem vrhu nekateri večkrat). Od leta 1905, ko se je nekako začela alpinistična zgodovina Kanča, jih je na tamkajšnjih pobočjih umrlo 34, med njimi kar štiri alpinistke, tudi naša Marija Frantar, pa Wanda Rutkiewicz in Bolgarka Jordanka Dimitrov. Je pa to tudi edini (glavni) osemtisočak, na katerega alpinistke še niso stopile. Med smermi, ki vodijo na glavni vrh, pa je daleč najbolj popularna klasična Britanska, po kateri so opravili 75 pristopov (55 %).

FRANCI SAVENC

Gorski tek na Grintovec
Alpinisti iz AO Mengeš organizirajo Gorski tek na Grintovec, posvečen spominu na kamniškega alpinista Danila Goloba. Start teka bo v nedeljo, 29. t. m. ob 10. uri v Kamniški Bistrici, cilj pa bo na vrhu Grintovca. Proga je dolga 15,8 km, višinska razlika pa znaša 1957 metrov! Vsi udeleženci bodo dobili diplome, najboljši pa tudi denarne nagrade. Prijave sprejemajo do petka 27.t. m. na telefonu (061) 825 795.

(M. P.)

8b v Vipavski Beli
Gregor Kresal (AO Lj.-Matica) je v Vipavski Beli opravil 1. ponovitev smeri Hči naslade (8b oz. X), kar je njegova prva smer, ocenjena s čisto desetko. To kratko in težko smer je že pred leti prvi preplezal Tadej Slabe. Kresal je pred vzponom zaradi varnosti zamenjal svedrovce in sidrišče na vrhu smeri.

(M. P.)

Srednji Pelc
Rado Lapnja in Jože Makuc sta 8. 9. preplezala dve novi smeri v Srednjem Pelcu nad Zadnjo Trento Do stene sta hodila kar tri ure in pol, nato pa v kompaktni skali splezala Gada (VI/IV-V, 120 m) in se stopila po Sestopni (IV-/II-III).

(M. P.)

M. Lukič prosto ponovil Rumeni strah v Paklenici
Ocena za prosto ponovitev nekje okrog spodnje devete stopnje - V dveh urah trije dobri vzponi na pogled

Mariborčan Marko Lukič (T.E.R.R.A. šport) je z ženo Alenko opravil več dobrih vzponov v Paklenici in Ospu. V Paklenici sta se posvetila daljšim smerem in Marku je uspela prva prosta ponovitev Rumenega strahu v Aniča Kuku.
Rumeni strah poteka čez ploščato rumeno steno desno od Velebitaške smeri. Prva sta ga preplezala Silvo Karo in Pavle Kozjek. Težavnost te zahtevne tehnične smeri je z leti padala, saj so ponavljalci v njej puščali nove kline in svedrovce. Počasi se je začelo govoriti, da je smer možno preplezati tudi prosto. Prvi resen poskus proste ponovitve sta na začetku poletja opravila Boris Čujič in Miha Kajzelj, vendar sta v najtežjem raztežaju odnehala.
Lukič je v tem raztežaju zamenjal dva stara svedrovca z novima, nato pa ga je preplezal prosto. Ker se ne more odločiti, ali so težave v njem 7b ali 7b+, prepušča natančno oceno naslednjim prostim ponavljalcem. Težave v drugih raztežajih po njegovem mnenju ne presegajo spodnje osme stopnje. V smeri je pustil nekaj ploščic in en klin, tako da sedaj ponavljalci potrebujejo le še metulje, zatiče in več ploščic.
Poleg Rumenega strahu sta v Paklenici ponovila še Formo vivo, Domžalsko, Brid za mali čekič in kombinacijo Utopija 85 - Bears on Toast (6c+). V Utopiji 85 so ploščice v svedrih že zelo zarjavele, tako da je smer precej nevarna.
Lukič je poleti obiskoval tudi plezališča okrog Ospa. V Mišji peči je preplezal Chiquito (8b+ oz. X+) in smer Lahko noč Irena (8b), njegova žena Alenka pa je bila uspešna v Krvavici (7a+) in Teti Lizi (7a).
Marku Lukiču je uspela tudi odlična serija vzponov na pogled v Podpeči. V pičlih dveh urah je na pogled preplezal smeri Gor (7c+), Anakondo (8a) in Tošiko Mitira (8a). Ker so te smeri bolj malo obiskane, oprimki niso bili beli od magnezije, tako da je orientacija v njih nekoliko bolj zapletena. Lukič opozarja še, da zaradi majhnega števila ponovitev ocene teh smeri še niso povsem ustaljene.

(M. P.)

Jezerjani v Andih
Alpinisti in gorniki z Jezerskega so letos poleti organizirali prvo 'samostojno' alpinistično odpravo. Obiskali so perujske Ande, kjer so imeli alpinistične in smučarske cilje.
Osem članov odprave je odšlo v dolino Paron, kjer so na koncu jezera postavili bazni tabor. 26. junija se je Rado Markič po južni steni sam povzpel na Artensonraj (6025 m) in po isti smeri tudi sestopil. Istega dne sta Dane Jagodic in Jani Krč odšla proti južnemu Nevado Paronu (5450 m). Vzpon sta zaključila na grebenu 100 metrov pod vrhom, od koder se je Krč spustil s smučmi (IV, naklon mestoma 55-60 st., 200 m). Naslednji dan so se na Artensonraju povzpeli Drejc in Luka Karničar, Milan Šenk in Franc Zadnikar. Karničarja sta se nameravala z vrha spustiti na smučeh, vendar pa sta se že v spodnji tretjini stene zaradi slabih snežnih razmer temu načrtu odpovedala.
Za zadnjo turo so si izbrali Nevado Paron (5550 m). Nanj so odšli oba Karničarja, Jani Krč, Janko Rebolj in Milan Šenk. Zaradi neprehodnih ledeniških razpok so morali odnehati 150 metrov pod vrhom. Drejc Karničar in Jani Krč sta nato smučala s sedla med Artensonrajom in Nevado Paronom (II, III, 500 m). Vmes sta naletela na nekaj strmih mest (do 60 stopinj), vendar pa le-ta niso bila izpostavljena. Odpravo so podprli KS Jezersko, Cestno podjetje Kranj, Občina Preddvor, Iskra TEL, Proloco, Planika, Elan, Biosan, Šport market, D. Česnik, LD in ŠD Jezersko, Oniks, Komunala Kranj. LPKE. Vila Bella, Foto Boni, Tajo. RTC Krvavec, V. Brelih, Marmor Hotavlje in Merkur.

(M. P.)

Ekstremni duatlon je lepo uspel
PODLJUBELJ - 14. septembra je bil v Podljubelju ekstremni duatlon Salewa '96. Čeprav so morali prireditelji zaradi snega prvi del proge, ki bi moral potekati po vrhovih dvatisočakov nad Tržičem, skrajšati in ga speljati po planinah pod Košuto, je bila proga še vedno daljša od običajnih duatlonov. Po dobrih treh urah je na cilj, ki je bil na starem Ljubelju, prvi pritekel Tomaž Soklič. Rezultati, moški: 1. Primož Soklič (Pro Montana) 3:09.40, 2. Klemen Dolenc (Stop team) 3:36.54,3. Matija Perko (GRS Tržič) 3:51.04; ženske: l. Petra in Tina Bergant (Kolesarski servis Jankovec) 4:59.38.

(M. P)
 

Oznake: ALP, AN, gorskiTek, HIM, PLE, PrV, VTG
eXTReMe Tracker