RadioDur – Dušan Škodič: Iskalne akcije so sprožile precej polemik o odgovornosti in o stalno prisotnem vprašanju: komu izstaviti račun za akcijo ...
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 20.
Zima, ki to ni bila, se torej poslavlja. Nepreklicno, ker se ji pač izteka čas, ki ji ga je določil koledar. V razponu sedmih dni, med dvanajstim in devetnajstim marcem, nam bo ta postregel s kar dvema zanimivima datumoma. V ponedeljek je bilo Gregorjevo, ki je v ljudski pameti zasidrano kot prvi pomladni dan, čeprav se to z uradnim koledarjem ne ujema. Gregorja poznamo tudi kot prinašalca luči, ki odtaja ptičja grla. Običaj spuščanja lučk po vodi pomeni, da se je dan že opazno podaljšal in za naše aktivnosti ni več potrebne toliko umetne razsvetljave. Bližamo se enakonočju in sedaj lahko zabeležimo že skoraj celih dvanajst ur dneva. Upam, da ste se utegnili sprehoditi po stari Ljubljani in si ogledati plavajoče lučke, ki jih otroci na vsako Gregorjevo spustijo ob izlivu Gradaščice v Ljubljanico. Kajti to je naš pravi praznik pomladi in zaljubljenosti, ne pa skomercializirano Valentinovo.
Drugi datum je trinajsti, oziroma petnajsti dan v marcu. V starem Rimu so ga označevali kot ide, in še danes je znan rek: Varuj marčevskih se id! Prerokba, ki jo je prejel Julij Cezar, se je kot vemo, vseeno uresničila, ko je cesar klonil pod noži zarotniških senatorjev. Povezava med Gregorjevim in Julijem Cezarjem, pa je večja, kor se zdi na prvi pogled. Kot vemo, je Cezar uvedel Julijanski koledar, ki ga je v srednjem veku zaradi nenatančnosti, zamenjal papež Gregor XIII. Prvotno se je Gregorjevo praznovalo na dan koledarske pomladi, do razlike je prišlo šele z omenjeno spremembo koledarja. Ne glede na datum in slabo zimsko sezono, pa smo prihoda pomladi gotovo vsi veseli. In še obvestilo iz terena: Klopi so že odprli sezono lova na ljudi.
Mila zima v gorah, deluje z vidika varnosti paradoksalno, podobno kot na cestah. Čeprav mnogi od nas, z zimskimi gumami do danes, ko je zakonsko predpisani datum že potekel, nismo uspeli niti pokusiti snega, je bilo žrtev pločevine več kot lani, ko je sneg na cestah skorajda stanoval. Hitrosti so višje in namesto, da bi trpele le škatle na kolesih, žrtve postanejo ljudje. V gorah je bilo pozimi malo plazov, tudi temperature niso bile zelo nizke, vseeno pa so ves čas jemale svoj davek. Veliko je bilo tudi pogrešanih oseb, ki so jih skušali najti reševalci v iskalnih akcijah. Pogrešane so sicer po krajšem ali daljšem času našli, porodilo pa se je vprašanje, zakaj večinoma ne v iskalnih akcijah, temveč naključno, ali so jih našli celo posamezniki, ki so iskali na lastno pest. Najti živega človeka, ki se namerno skriva, je težko, toda tudi mrtvega očitno ni tako preprosto, saj včasih celo na izgled dobro organizirane akcije ne dajo nobenega rezultata, čeprav je bil pogrešani oddaljen vsega nekaj korakov. Morda bi akcije res kazalo nekako drugače zastaviti. Zgodi se, da so vključeni pripadniki raznih organizacij in razni prostovoljci, ki ne delujejo ravno optimalno. Še posebej, če so prisotni tudi reševalni psi, jih množica ljudi, ki hodijo vse vprek, s svojimi vonji preveč zmede. Pes ima namreč največji uspeh tedaj, ko je sam s svojim vodnikom, na z ostalimi vonji neonesnaženem terenu.
Omenjene iskalne akcije, so sprožile tudi precej polemik o odgovornosti in o stalno prisotnem vprašanju, komu izstaviti račun za akcijo. Je bil to iskani, ki je bil neodgovoren in ni povedal kam odhaja, ali naj bodo to celo tisti, ki so akcijo sprožili. Domači torej, ki jih je najbolj skrbelo. Te polemike sicer ničesar ne premaknejo naprej, zato ker za to pristojni vedno orjejo neko svojo brazdo, najbolj žalostno pa je, da ob tem redko kdo opazi, da pride do polemik le tedaj, ko je pogrešani še vedno živ in zdrav med nami. Vedno se moramo zavedati, da nihče ni nedotakljiv in ne vemo, kaj lahko doleti nas, ki se imamo morda za zelo odgovorne. Saj veste: To je tako kot v prometu, ko s preveliko hitrostjo pripeljemo mimo radarske kontrole, kjer ravno nekomu pišejo položnico in na nas še niso pripravljeni. Temu rečemo sreča. Toda, ali smo ob tem pomislili tudi na to, da smo s preveliko hitrostjo tudi sami, ne samo tisti, ki je bil zaloten, delovali neodgovorno? Ne bi rekel.
Letos torej ugotavljamo, da narava prehiteva koledar, mi pa po drugi strani hočemo prehitevati naravo. Neučakanost se v gorah nikoli na izplača. Topli pomladni dnevi radi poženejo hormone po telesu in človeku se včasih zazdi, da bi se kar zagnal in ponovil lepo visokogorsko turo, ki mu je padla na pamet. Vse lepo in prav, le da pri tem ne pozabi na vso potrebno opremo, ki jo bo na njej potreboval. Kljub revni zimi, lahko na severnih straneh gora, najraje kar na ključnih prehodih, ostane ravno toliko snežne zapuščine, da se lahko že zaradi nekaj ubogih metrov prečenja brez cepina in derez, vse skupaj postavi na glavo. Obrniti se, je včasih zelo težko. To je pač v glavi, ker nas nespametna tekmovalnost, včasih celo s samim seboj, vse prerada zavede.
Za ta vikend bi predlagal pravo visokogorsko turo z vzponom na dvatisočaka. Raduha je najvišja gora vzhodnih, Kamniško-Savinjskih Alp. Podobno kot Karavanke, ima shizofrenično osebnost, ki se kaže v zelenih južnih pobočjih, kjer se poleti pase živina, ter severni strani, ki je ena sama odsekana stena. Steno, v kateri je potegnjenih kup lepih alpinističnih smeri in ob njenem robu celo zelo zahtevna zavarovana pot, bomo seveda spoštljivo pustili pri miru. To soboto bo na Raduho potekal tradicionalni Arničev pohod. Znani skladatelj Blaž Arnič je bil rojen v Lučah ob Savinji, od koder se bomo odpravili proti dobri dve uri oddaljeni Koči na Loki. V visokem snegu se do, od koče še eno uro oddaljenega, 2062 m visokega vrha odpravijo le redki, letos pa bo kot kaže, dosegljiv vsem. Razgled čez severno steno je impozanten. Pod njo je videti novo Kočo na Grohatu, saj je staro pred dvema desetletjema popolnoma podrl snežni plaz. Če boste le še nekoliko dvignili pogled, boste ugledali velika poslopja, samozadostne Bukovnikove kmetije, ki je s 1327 m nadmorske višine, najvišje ležeča pri nas. Takoj na vzhodu, pa imamo na dlani Smrekovec, naš zadnji aktivni vulkan. Pa da ne pozabim še enega presežnika. Na Raduhi je v bližini Koče na Loki velika in lepa Snežna jama, ki je bila zaradi posledic toplejšega podnebja odkrita šele v osemdesetih letih. To je bila sicer že od nekdaj znana udorna jama, ki so jo pastirji uporabljali kot naravno hladilnico. Led iz nje, so v sušnih poletjih nosili kar v koših in iz njega pridobljeno vodo uporabljali za napajanje živine. Pod več metrov debelo plastjo, se je razkril vhod in danes je to naša najvišje ležeča turistična jama. Možni so torej organizirani ogledi, res lepe in z ledenim in kapniškim okrasjem bogate, več kot kilometer dolge jame.