Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Takrat so tukaj tujci snemali en film. Imeli so celo konje s sabo. Govorili so pa tako čuden jezik, da ga sploh nisem mogla določit. Tako tudi nisem vprašala, če še rabijo kakšno igralko. Pa sem potem šla brez vloge domov. Pa tudi brez zaslužka seveda. ...

Po obilnem kaloričnem zajtrku se le ob dvajset čez sedem odpravim v megleno jutro. Nobenega razgleda ni. Pri Mednem sta na polju dve drevesi brez listja. Sploh eno zgleda kot čupavec, ki mu veje štrlijo na vse strani. Na vejah po vrhu so sedeli ptiči, a so hitro pobegnili, ko sem jih hotela fotografirat. Malo naprej prispem do stare hiške katero so prebivalci zapustili. Vedno, ko vidim tako hiško, se z mislimi sprehodim daleč nazaj, ko je v njej bilo še živahno ...

Hribov se vidijo samo obrisi. Napoved ni slaba in prepričana sem, da bom v soncu. V Gostečah se na pašniku pri cerkvi sv. Andreja pasejo konji. Že se bližam Puštalu. Na Hribcu je cerkev sv. Križa. Dominira nad to okolico. Lubnik skriva glavo v megli. Noče se pokazat. Zapodim se po Selški dolini. Prispem do lepega toplarja. Zadaj se v megli kažejo obrisi hribov.

Pred Dolenjo vasjo je na levi strani spomenik. Velik in nekaj posebnega. Že velikokrat sem imela tam postanek in razmišljala o njem, ker se mi je zdel drugačen. Kar rada sem se ustavljala tam. Nekaj me je privlačilo. Zadaj pri gozdu sem večkrat našla gobe. Potem sem pa le nekje izbrskala, da ga je naredil veliki Plečnik in kaj sploh predstavlja. To je spomenik usmrčenim iz Sorške doline. Žal, ni nikjer nobenega napisa ali opisa, da bi tisti, ki se tam ustavi vedel kaj o njem. Sramota. Spomenik je postavljen na vznožje položnega hriba. Do njega pridemo po beli peščeni poti katera ima na vsaki strani lepe bele breze - brezov drevored. Sam spomenik je bolj podoben kapelici. Ima štiri zidane slope, povezane s štirimi loki. Slopi imajo bel podstavek. Slope vežeta po dva prečna dekorativna trama, na njiju pa počivajo vzdolž položena tri okrogla dekorativna bruna. V ogrodje strehe je dal Plečnik vdelat preostanke kolov, pri katerih so imeli mučitelji privezane svoje žrtve. V sredi lope stoji napisni kamen. Na njem piše: »Vsak izmed nas je klas, za vas zorimo, kjerkoli trohnimo«. V stebrih je zbirka kamnov. Enkrat sem nekje prebrala, da bi naj bili iz reke Sore. Odločim se, da bom posredovala na občini, da si spomenik zasluži kakšno tablo z opisom.
S temi mislimi hitim dalje.

Tolikokrat sem se že vozila tu, pa se še vedno ob nečem ustavim in kaj novega zvem in si ogledam. Poženem se skozi lepe stare Železnike, ki skrivajo v sebi mnoge, mnoge zanimive in tudi težke, žalostne zgodbe. Pridne roke žensk iz Železnikov znajo naredit marsikaj lepega in vrednega. Ko sem šla pred dvema letoma na Češko na obisk, so mi te ženske po naročilu naredile lepa darila. Šla sem obiskat očetovo prijateljico iz vojnih dni. Ja, prijateljstvo še iz vojnih dni, ko je bil na Češkem zaprt v taborišču. Ob koncu vojne ga je njena družina vzela k sebi, ga oblekla in pripravila za pot domov, ker je imel le 45 kg. Ena gospa mi je sklekljala čipko v obliki Slovenije, dala jo je na temno zelen žamet in v okvir. Izpadlo je čudovito. Druga gospa iz Železnikov pa mi je spekla dražgoški kruhek v obliki velikega srca z napisom »Jarči za 80 let«. Njenemu sinu sem pa podarila knjigo Slovenija iz zraka. Hčeri sem dala keramičen krožnik na katerem so bile naslikane naše znamenitosti. Deklica pa ga je še obrnila in zadaj je pisalo »made in china«. Bilo me je sram. Take spominčke pa prodajajo v naših trgovinah s spominki. Takrat sem se odločila, da bom vsako darilo dala raje delat, saj znajo naši ljudje po vaseh naredit pristne naše spominke brez kitajske pomoči.

Pri kapelici Sv. Treh kraljev se spet ustavim. Potem se poženem ob Sori dalje. Gledam kot običajno levo, desno in opazujem okolico. Vedno lepše vreme postaja. Ko se približam Petrovemu Brdu, se mi že pokaže prvi vrh. Super. Neučakana sem. Na Petrovem Brdu se poženem čez nadvoz. Zanimivost tega predela je, da od tu tečejo ene reke proti Črnemu morju, druge pa v Jadransko morje. Pritisnem na pedale, da prispem do mojega skritega parkirišča. Ko se pripravljam za na pot vidim, da gre po poti navzgor skupinica petih ljudi. Najprej sem mislila, da je to kakšna družina, potem pa, ko sem jih dohitela, sem videla, da so iz bližnjega Doma upokojencev. Gospa, ki jih je vodila je bila zelo prijazna in skrbna. Rekla je, da malo trenirajo, ker imajo željo it na en izlet. Videti so bili zelo zadovoljni. Vesela sem, ko srečam tako vestno in prijazno uslužbenko, ki dela z ljudmi.

Zapodim se po poti navzgor. Na tem območju sem vsaj trikrat letno. V jeseni mi še uspe, ko je dan že kratek in spomladi, ko začnem nabirat kondicijo. Tu je prepredenih veliko poti. Ene so označene, druge pa ne. Tiste so najbolj zanimive. Spomladi sem bila tu dvakrat. Enkrat sem po vrhovih še hodila po snegu, drugič sem pa bila obkrožena z oranžno barvo. Okoli mene je bilo toliko Kranjskih lilij, da jih tudi preštet ne bi mogla. Kamor sem pogledala, povsod je bilo vse oranžno. Noro, noro lepo. Dobila sem občutek, da sem še sama lilija, samo malo večja. Nepozabno. Takrat sem mislila, da mi je res ostala samo še ena pot. Ko sem se vračala, sem pa srečala enega domačina. Z njim sem malo poklepetala in izvedela še za eno pot. Tako imam danes v načrtu ti dve poti.

Pred vikendom poiščem pot za katero mi je povedal gospod. Grem po njej. Strma je, a lepa. Speljana je precej nad mulatjero. Vesela skačem po njej. Še ena nova pot po kateri hodijo moje noge. Odpre se mi pogled v malo megleno Baško grapo. Malo višje se mi pokaže na desni strani Kobla in Črna prst, na drugi pa Hoč in Porezen. Prispem na mulatjero. Čez njo najdem potko naprej. Zapodim se po njej. Prispem do točke, ko je en odcep na desno, drugi pa na levo. Mislim, da vem kje pride ta na ono, ki gre na Dravh s ceste na Soriško. Danes zavijem levo. Pod karavlo pa prispem spet na mulatjero. Tako je ta pot danes prehojena. A tu še vedno nisem končala. Moram še naslednjič raziskat desni odcep. Prepričat se moram ali je tista, ki sem jo z druge strani že spomladi iskala. Sonček me spet boža. Če bi ostala v Ljubljani bi čepela v turobni megli. Sedaj pa uživam na soncu.

Začnem se vzpenjat na Lajnarja. Trava je pokrita z ivjem. Sonce ga je obsijalo in se vse sveti kot kristali. Prekrasno. Vesela se vzpenjam na vrh. Odpira se mi vedno več razgledov. Prispem na vrh. Odpre se mi pogled na vse strani. V zraku se pojavi jadralno padalo. Gledam ga in uživam. Verjetno nič manj kot oni v padalu. Predstavljam si, da sedim v padalu in jadram nad vrhovi. Oh moje sanje. Tudi to bom še uresničila. Na Lajnarju srečam gospoda, ki se razgleduje. Seveda se z njim zaklepetam. Pove mi, da je doma iz Bohinjske Bistrice. Zasujem ga z vprašanji. Med njimi je bilo tudi to o novem poimenovanju Soriške planine. Povedal mi je, da so vedno rekli Soriška planina. Po prvi vojni pa so nekje napisali Bohinjsko sedlo. Sedaj se je pa našel en pameten uradnik, ki je to prebral in pohitel s postavitvijo table, ki je dvignila ljudi. Upajmo, da je vsaj srečen, če je že toliko prahu dvignil.

Posloviva se in skočim še na Dravh. Spomladi sem se z njega spustila po potki navzdol. Prispela sem na cesto, ki pelje na Soriško. Imela sem na izbiro, ali po cesti na Petrovo, ali nazaj na vrh in od tam po potki nazaj na Petrovo. Zame logična poteza. Nazaj vzpon na sedlo pod Dravhom in v diru na Petrovo po mulatjeri. Tako sem imela spet eno pot več. Takrat so tukaj tujci snemali en film. Imeli so celo konje s sabo. Govorili so pa tako čuden jezik, da ga sploh nisem mogla določit. Tako tudi nisem vprašala, če še rabijo kakšno igralko. Pa sem potem šla brez vloge domov. Pa tudi brez zaslužka seveda.

Pozdravlja me pobeljeni Triglav, pa Kamniške, Storžič, Košuta, Zahodni del Karavank, pa Škofjeloško pogorje, Notranjski vrhovi … Božansko! Zapodim se navzdol in potem še na Slatnik in Možica. Največ hodijo sem s Soriške, ki je sicer najkrajša pot, a zame tudi nezanimiva. Daljša je pot, več na njej vidim in doživim. Ne bojim se takih poti, ampak na njih veliko bolj uživam. Tu okoli je polno bunkerjev in starih karavel. Raj za raziskovalce. Nepozabni užitki. Sedaj me že preganja čas in pohitim po potki, ki pelje pod Slatnikom navzdol. Po tej še tudi nisem šla. Lepa potka, a moram zelo pazit, ker je veliko listja. Ponekod je zelo ozka.

Pridirjam spet na označeno pot in potem tečem navzdol. Prispem do kolesa. Pred tremi leti sem od tod šla na Črno prst. Bil je zadnji vikend, ko je bila še koča odprta. Dan je bil že krajši. Nisem vedela kam naj skrijem kolo. Rinila sem ga v eno šavje in šele potem sem videla, da je vmes trnje. Hitro sem ga odnesla drugam. V koči na Črni prsti so mi rekli, da me bo dobila tema. Seveda sem se tam tudi zaklepetala. Kako se ne bi, če sem pa klepetulja. Smo obirali velika društva in smo si dali duška. Tekla sem dol. Iz Petrovega Brda je na Črno prst kar dolga - gor, dol. Ko sem prijela kolo, sem videla, da je guma prazna. Vzela sem tlačilko, a mi ni delala, ker je nisem nič rabila. Kolo sem zvlekla k cesti in prosila enega kolesarja, da mi je zračnico napolnil s svojo tlačilko. Potem sem pa tako dirjala, da se je kadilo za mano. Ko sem prispela v Škofjo Loko sem si oddahnila. Do Ljubljane sem potem odštevala kilometre, če bo treba pešačit. Ampak mi je uspelo prit do doma. Zelo sem si oddahnila. Samo na WC sem šla in zračnica je bila prazna. Pa sem si rekla: »To je pa zmaga«. Hvala mojemu rešitelju.

Preobujem se, spakiram stvari in se zapeljem proti cesti. Na nadvozu stoji starejši gospod in gleda navzdol. Ustavim se in malo poklepetava. Rad bi šel na kavico v Planinski dom, pa nima denarja. No, še eden, ki je brez denarja. Živi v Domu upokojencev. Povedal mi je, da je gospa, ki sem jo srečala zjutraj z varovanci delovna terapevtka. Zelo jo je pohvalil. Zvedela sem, da so mu trije sinovi umrli, zaradi ene bolezni povezane s krvjo. Eden pa še živi. Malo ga provociram, če bi h kavici še kaj dolil. Naredil je: »Uuu! Prej sem prej. Napil sem se ga in sem se potem stepel«.Pa ga še malo povprašam, če je tudi ženske imel rad ne samo alkohol. Pa se je nasmejal in mi hitro odgovoril: »To pa to, pa še kako. Sem bil veliko po Evropi in sem ženi iz Romunije prinesel triperja. Potem je bilo pa konec. Postavila me je pred dejstvo ali se poboljšam, ali pa ločitev«. Povedal je še, da je imel prometno nesrečo in se je zmazal, sedaj pa živi v Domu. Tako sva malo poklepetala in se nasmejala.

Oddirjala sem proti Železnikom. Videla sem, da je cerkev sv. Antona Puščavnika odprta in sem pokukala vanjo. Nikjer ni bilo nikogar. To mi odgovarja. Sedim z zaprtimi očmi, malo pomolim in se napajam s to energijo. Cerkev je novejša, iz leta 1874. Stoji na osrednjem trgu, ki mu domačini pravijo »Na plac«. Zvonik je pokrit s škriljem, ki je značilen za to dolino. Na tem mestu je stala stara cerkev. V oltarjih so Wolfove in Gosarjeve slike. Med vojno je bila poškodovana. Popravili so jo po Plečnikovih navodilih. Včasih so cerkvi rekli »Sv. Anton v gozdu«. Iz stare cerkve je slika sv. Ane.

Spet se spravim na kolo in se poženem proti domu. Med potjo me še pozdravijo Kamniške, katere so že bile ožarjene z zadnjimi sončnimi žarki. V sredini je bi počez pas bele megle. Postojim in uživam ob še zadnjih današnjih pogledih na moje ljube hribe.
Polna energije in čudovitih občutkov prispem domov. Ura je deset do petih. Raziskala sem spet dve poti, ampak ena mi je pa še ostala za pomlad. V te lepe predele moje ljube domovinice pa res grem rada in to večkrat. Poti je veliko in ni problema.

Alenka Goričan