RadioDur – Dušan Škodič: Kar spomnimo se, kako bi moralo biti v vsaki pravi ljubezni. Zaljubljencema, ležečima v mladi travi, ni nikoli dolgčas! Čeprav je minilo že 114 let ...
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 20.
Na spletnih straneh Planinske zveze Slovenije lahko preberemo, da je to najbolj množična nevladna organizacija v Republiki Sloveniji, ki po zadnjih podatkih šteje več kot 52000 članov, včlanjenih v 245 planinskih društev. K večji varnosti udeležencev pripomore 800 članov gorske reševalne službe, ter številni gorski in planinski vodniki, ter markacisti, ki skrbijo za več kot 7000 kilometrov planinskih poti, ob katerih najdemo še 170 planinskih koč, zavetišč in bivakov. Impozantni podatki, ni kaj. Število članstva se je, vsaj na papirju, v zadnjih dveh desetletjih skoraj prepolovilo, upad pa verjetno ni realen, temveč je le posledica zmanjšanja članstva v planinskih društvih. Še ne tako dolgo nazaj, se je pri nas živelo dosti počasneje kot danes. Osebnih avtomobilov je bilo malo, avtobusi, ki so ob vikendih vozili proti Gorenjski, pa so bili nabito polni že na začetni postaji. V visoke gore se je praviloma hodilo vsaj dva dni, prenočišče v planinski koči, pa gornika s plačano članarino stane kar pol manj, kot slučajnega obiskovalca. Veliko ljudi je v letih manjše kupne moči, plačilo članarine upravičevalo z enostavno računico, da ti že dvakratno prenočevanje v planinski koči pokrije izdatek, vsako naslednje pa gre v bonus.
Časi so se nepreklicno spremenili in nekaj jalovih pozivov, da naj bi se današnji obiskovalec gora odrekel enodnevnim ali celo popoldanskim izletom, ter se vrnil k nekdanji, počasni obliki te dejavnosti, so ostali že vnaprej preslišani. Potreba je torej ostala ista, le čas se je skrajšal. Žal. Čas, kot četrta dimenzija, ima lahko pri dosegi nekega cilja, zelo velik vpliv na spremljajoče čustveno doživljanje. Če gre za poslovno dejavnost, je pregovor, da je čas zlato, nedvomno pravilen. Drugače pa je, če človek nekaj počne v lastno zadovoljstvo. Z razvojem letalskega prometa, je žalostno propadla cela flota bleščečih transatlantikov, ki so naenkrat postali predpotopno počasni. Šele kasneje so ladjarji dojeli, da ni vsak potnik le subjekt, ki želi v čim krajšem času priti iz točke A do točke B, temveč želi iz vmesnega dogajanja narediti doživetje zase. Zopet se gradijo še večje in razkošnejše ladje za petičneže, med tem, ko ljudje iz spodnjega socialnega razreda, ki nimajo denarja za zapravljanje časa, danes letijo preko Atlantika za smešno nizko ceno. Velika mobilnost in velika doza informacij, ki nam danes omogočata naše dejavnosti načrtovati skoraj do najmanjših podrobnosti, brez rezervnih časov in nepotrebnega balasta, sta gorništvo iz starega kmečkega slow fooda, spremenila v našim očem nekoč tako zaželeni in težko dosegljivi fast food. Oh ja, kaj pa vendar ovca ve, zakaj je videti trava na sosednjem travniku bolj zelena?
Planinska zveza Slovenije, pravzaprav njen predhodnik: Slovensko planinsko društvo, je zaživelo v teh dneh, pred 114 leti, v nekem zelo razburkanem obdobju, ki ga je zaznamoval boj za obstoj in ohranitev slovenstva, ter nuje, da bi v času velike monarhije ostali gospodarji svojih gora, ki bi nosile svoja domača imena. Njihov slogan je bil: »slovenskim goram-slovenski obraz!« Ustanovni občni zbor so imeli prizadevni člani v Ljubljani, na lokaciji današnje Name. Po njihovi zamisli, naj bi imelo društvo vlogo povezovalca in združevalca slovenskih ljubiteljev planin v obliki podružnic, iz vseh področij, kjer živijo Slovenci. To je poslanstvo, ki vodi našo planinsko organizacijo še dandanes. Seveda pa je z zgodovino križ in zaporedje dogodkov včasih ni ekvivalentno s časovnimi mejniki. Tako tudi ustanovitev neke takšne organizacije ne more nastati kar iz nič in le s sklicem ustanovnega občnega zbora. Vedno je vpletenih več ljudi, zavednih navdušencev, ki v nekem momentu presodijo, da ima neka stvar večji pomen, kot njihov prosti čas, neizpostavljen položaj v družbi ali indiferentnost. In takih je bilo več. Niso bili le člani druščine Piparjev, navdušenih in izobraženih mladeničev srednjega stanu, ki so po gorah hodili z obvezno pipo v žepu in na svojih izletih načrtovali svojo skupno stvar. Tu sta bila še vsaj dva pomembneža: Jakob Aljaž in Ivan Žan. In bilo je rečeno in zapisano v tedanjem jeziku: »Vse polno je že brstičev na planinskem drevesu! Sok in življenjska sila drvita k njim. In vse je pripravljeno, da pomladno sonce oživi planinsko organizacijo k cvetu in sadežu.«
Ivan Žan, je bil sprva mlad pravnik, ki pa se je zameril oblastem, ker je bil preveč naklonjen preprostemu prebivalstvu. Zato je odšel med bogoslovce in čez nekaj let prišel za kaplana v Bohinjsko Srednjo Vas. Tam je ustanovil društvo z imenom Triglavski prijatelji in z njihovo pomočjo na mestu, kjer danes stoji dom Planika, leta 1872 zgradil malo zidano kočo, ki so jo Bohinjci krstili za Triglavski tempelj. Bila je majhna in revna, kot naš narod v monarhiji, vendar samo naša. Laibacher Zeitung je tedaj zapisal, da obsega njen inventar: eno mizo, dve klopi, pograd, ter lonce in krožnike. A to ni bilo vse, triglavski prijatelji so plačali domačega vodnika Šesta, da je nadelal pot na vrh Triglava in ga odprl tudi ljudem, ki niso imeli bogatih plezalskih izkušenj. Na ta način, smo torej že 21 let pred uradno priznanim datumom, dobili Slovensko planinsko društvo, imeli njegovega predsednika Ivana Žana, zidano planinsko kočo pod Triglavom in nadelano pot na njegov vrh. Žal je bil Žan glavni motor društva, ki je z njegovo prestavitvijo v Škofjo Loko, že kmalu zamrlo. Na mestu Triglavskega templja, pa je nemško-avstrijski alpenwerein že čez pet let zgradil novo poslopje.
Novoustanovljeno Slovensko planinsko društvo je bilo za Slovence dragocena kulturna pridobitev, ki na začetku, v širših slojih, kot vsaka nova pridobitev, ni imela velike zaslombe. Člane, ki so se s šopki za klobuki vračali iz nedeljskih izletov, so Ljubljančani na začetku posmehljivo imenovali za norce. Toda neugnani Piparji, ki so tvorili jedro društva, so vztrajali. S seboj so na izlete vodili izobražence, ki so imeli vpliv na preproste ljudi in idejo slovenskega planinstva zasejali med široke množice. Prijateljsko so se povezali s primorskimi ljubitelji gora, s klubom Čeških turistov iz Prage in sekcijo turistovskega kluba iz avstrijskega Gradca, kjer je deloval Slovencem naklonjeni profesor in navdušen hribolazec dr. Frischauf. Te povezave so bile koristne. Frischauf je omogočil, da so prišli v Gradec prvi tečajniki za gorske vodnike, ter si tam pridobili ustrezno znanje in oblastveno potrjene licence. Danes planinski dom na Okrešlju nosi njegovo ime. Čehi pa so na prelomu stoletja nad Jezerskim postavili še danes stoječo Češko kočo na Spodnjih Ravneh. Na splošno torej delovanje Slovenskega planinskega društva pomeni, da se je med domačim prebivalstvom prebudila ljubezen do domače skale in grude in je bilo tudi na področju planinstva popravljeno vse, kar je bilo zamujenega v predhodnem obdobju. Bil je velik in pomemben prispevek posameznikov, ki so delovali v korist celote, njihova spoznanja in dejanja, pa so prešla v narodovo last.
Gore se v teh stoštirinajstih letih, odkar uradno obstaja Slovensko planinsko društvo, danes Planinska zveza Slovenije, praktično niso nič spremenile. Generacije, ki so se borile za ohranitev Slovenskih imen, postavitev lastnih koč in nadelavo svojih poti, so tudi že dobile svoje zasluženo mesto med legendami iz časov pionirstva. Od sedanjih pa je odvisno, kako velika in v kakšni obliki bo naravna gorska zapuščina, ki jo bodo podedovale generacije, ki bodo naše delo ocenjevale po preteku naslednjega stoletja. Upam, da jim ne bomo dovolili, da bi se z avtomobili vozili po dolini triglavskih sedmerih jezer. Če se bodo ljudje nekoč lahko vozili tudi po teh predelih z avtomobili, jim ne bo nikoli več dano spoznati, kaj pomeni, hoditi po sipkem grušču, ki so ga nekoč davno drobili Zlatorogovi rogovi. Zato, ker se jim bo zdelo odveč in dolgočasno pešačiti po dolinah, po katerih se turisti vozijo z avtomobili, motorji in štirikolesniki, ali se jim smejijo iz kabinskih žičnic. Pa to ni prav! Ker gore lahko človeku pomenijo tudi ljubezen in neko oazo, v katero se lahko izmuzne pred ponorelim svetom, morda tudi zapik, pred vsakdanjim stresom. Nikakor pa ne dolgčasa. Kar spomnimo se, kako bi moralo biti v vsaki pravi ljubezni. Zaljubljencema, ležečima v mladi travi, ni nikoli dolgčas!