Železar (1973) - Mitja Košir: V petek, 16. februarja, so se v prostorih hotela Pošta zbrali jeseniški gorski reševalci na redni letni konferenci. ...
Med starimi, sivolasimi reševalci je bilo videti dokaj mladih obrazov, kar dokazuje, da jeseniška reševalna postaja skrbi za pomlajevanje svojih vrst, ker je to tudi edini način, da se bo veliko delo stare generacije jeseniških gorskih reševalcev nadaljevalo. Tudi iz poročila načelnika postaje je bilo razvidno, da so v letu 1972, jubilejnemu letu gorske reševalne službe, dosegli na Jesenicah precejšen napredek prav v pomlajevanju svojih vrst in vzgoji mladih reševalcev, ki jih čaka le še težak sprejemni izpit, ki ga bodo polagali v letošnjem letu in postali pravi gorski reševalci.
Leto 1973 je jubilejno leto jeseniškega planinstva, ki sega celih sedemdeset let nazaj v zgodovino. Ta visoki jubilej bomo na Jesenicah proslavili vsi skupaj, tudi reševalci, ki so skupaj z alpinisti avantgarda jeseniškega planinstva, saj so s svojo dejavnostjo, ki sloni popolnoma na amaterski bazi, humana organizacija posebnega pomena, še posebno danes, v času formiranja enot vseljudskega odpora. Zato bi bilo zelo prav, če bi imeli malo več posluha za delo GRS in alpinističnega odseka, saj prav iz njegovih vrst prihajajo najsposobnejši alpinisti med gorske reševalce.
Lansko leto, ko smo praznovali šestdeset let GRS v Sloveniji, je komisija za GRS Pri Planinski zvezi Slovenije podelila priznanje najstarejšim in najbolj zaslužnim reševalcem. Med nagrajenimi je bilo tudi sedem jeseniških reševalcev, ki že več kot četrt stoletja pomagajo vsem, ki so v gorah potrebni pomoči.
Nagrajenci so možje, ki jih naša javnost dobro pozna, imena: Uroš Župančič, Maks Medja, Andrej More, Stane Kobler, Ciril Praček, Karel Korenini in Dolfe Kramžar, so zapisani povsod tam, kjer se je bil boj z goro za človeško življenje. Sedaj pa je na mladih breme vseh teh nalog, ki jih morajo nadaljevati in izvrševati, v teh veteranih pa imajo odlične učitelje.
Jeseniška postaja pa je bila v preteklem letu deležna tudi priznanja, ki reševalcem mnogo pomeni. Red zaslug za narod s srebrnim vencem za vse tiste, kar je v letih svojega obstoja naredila ljudem, ki v gorah niso imeli sreče.
Ko je načelnik v svojem poročilu omenil nesreče v lanskem letu, je povedal, da so naši reševalci triindvajsetkrat posredovali. Sedemkrat v gorah, enkrat v poizvedovalni akciji za pogrešanim planincem, petnajstkrat pa na smučiščih v Španovem vrhu in v Martuljku. Čeprav je reševanje njihovo glavno delo, pa ni tudi najvažnejše. Poglavitno delovanje reševalcev je preventiva, opozarjanje. Največ nesreč v gorah se zgodi zaradi pomanjkljive planinske vzgoje in prav to vrzel žele reševalci s preventivnim delom zapolniti.
Opremljenost jeseniške postaje je še kar zadovoljiva, nabava moderne reševalne opreme pa je vezana na uvoz, saj pri nas te opreme še ne izdelujemo. Težje pa je z osebno opremo, ker se zaradi stalne hoje v gore, ki je potrebna zaradi kondicije, hitro obrabi in uniči. Za vse je vedno premalo denarja.
Na koncu so jeseniški reševalci izvolili še nov odbor z načelnikom Jožem Makovcem na čelu in se zahvalili staremu odboru, ki ga je osem let uspešno vodil Ludvik Zalokar. Pred celotna postajo pa so v tem letu nove naloge, predvsem: nesreče je treba z vzgojo preprečevati, če pa se nesreča le zgodi, najhitreje in najbolj strokovno pomagati. To bo težka naloge, predvsem: nesreče je gora vedno več, vendar smo lahko prepričani, da ji bodo reševalci, tudi jeseniški, kos.
Mitja Košir
Planinsko društvo Jesenice pred novimi nalogami in načrti
Jeseniški planinci se bodo danes v petek ob 19. uri zbrali na svojem jubilejnem občnem zboru v počastitev sedemdesetletnice organiziranega planinskega dela v Gornjesavski dolini. Pred sedemdesetimi leti so se ljubitelji in obiskovalci gora iz Doline pod gorami, iz Rateč, Bele peči, Podkorena, Kranjske gore, Martuljka, Dovjega in Mojstrane, Hrušice, Javornika, Koroške Bele in Žirovnice 19. aprila 1903 odločili, da ustanovijo Četrto gorenjsko ali deseto slovensko planinsko društvo.
Planinci, plezalci, alpinisti, visokogorski alpski smučarji te planinsko alpinisitične srenje, so bile od tedaj dalje skupaj z nesebičnimi in požrtvovalnimi gorskimi reševalci zdravo jedro slovenskega in jugoslovanskega množičnega rekreativnega planinstva in vrhunskega – plezalnega športa ter alpinizma.
Kot mravlja marljivi so skupaj z Jakobom Aljažem, dr. Josipom Tičarjem gradili
gosto mrežo dobro nadelanih in skrbno zavarovanih planinskih poti inpostojank: Aljažev stolp in Staničeva zavetišča na Triglavu, »kočo vseh koč«, Kredarico, Triglavski dom, tri Aljaževe planinske domove v Vratih, Kadilnikovo kočo na vrhu Golice, stari in novi slovenski Tičarjev dom na Vršiču. V sedemdesetih letih so zgradili pet gorskih zavetišč, GRS kočo na Španovem vrhu, obnovili so Špičko, kočo pri izviru Soče, skalaško kočo na Rožci in še mnogo drugega so upognjenih hrbtov in z žuljavimi rokami naredili dobrega in koristnega za planinstvo.
Najboljši plezalci in alpinisti iz našega območja so od leta 1936 dalje sestavljali zdravo jedro vseh naših dolomitskih, alpskih, andskih, kavkaških, pamirskih, hindukuških in himalajskih odprav. Gorski reševalci pa so poleti in pozimi, podnevi in ponoči pomagali in reševali pomoči potrebne iz sten Jalovca, Travnika, Špika, Široke peči, Triglava, Martuljka, Karavank, Grintovcev in Savinsko Kamniških planin.
Planinci, plezalci in alpinisti iz Gornjesavske doline so lahko skupaj z gorskimi reševalci upravičeno ponosni na opravljeno delo v korist in zdravo rast ter napredek planinstva in alpinizma.
Na jubilejni planinski skupščini, ki bo danes v veliki dvorani Delavskga doma na Jesenicah bodo sprejeli nove naloge in obveze.
Občni zbor javorniških planincev
V soboto, 17. februarja so se v telovadnici osnovne šole Koroška Bela zbrali člani Planinskega društva Javornik Koroška Bela. 26. občnega zbora so se poleg članov društva udeležili zastopniki društev in organizacij iz Javornika ter predstavniki planinskih društev iz naše in radovljiške občine. Planinsko zvezo Slovenije pa je zastopal tov. Franjo Klojčnik. Občnega zbora so se udeležili tudi planinci iz Celovca.
Poročilo o opravljenem delu v preteklem letu so bila zelo obširna. Iz poročil je razvidno, da društvo vzorno oskrbuje štiri planinske postojanke, navedeni pa so bili tudi problemi s katerimi se odbor srečuje.
Delaven je tudi mladinski odsek društva, ki organizira izlete v naravo in udeležbo na številnih akcijah in tekmovanjih. Letošnji občni zbor sovpada tudi v petindvajsetletnico ustanovitve društva, ki so jo praznovali in na Pristavi razvili nov društveni prapor. Poročilo tajnika je vsebovalo tudi zanimive številčne podatke o razvoju društva v minulih petindvajsetih letih.
Teodor Kreuzer, predsednik društva, je v svojem poročilu zelo izčrpno analiziral
problematiko društva. Pozneje v razpravi pa so govorili o nalogah, k i jih bo treba opraviti v prihodnje, pri obnovi planinskega doma na Pristavi in vzdrževanju ostalih treh planinskih postojank.
Izvoljen je bil nov upravni odbor, ki ga bo v prihodnji mandatni dobi vodil dosedanji predsednik Teodor Kreuzer, ob koncu občnega zbora pa so si prisotni ogledali še nekaj izredno lepih posnetkov z lanskoletne odprave na Makalu v Himalajskem po gorju.
Železar, 26. februar 1973