Gorski vrtovi: V gorah ni veliko cvetja, ki bi tako pritegovalo poglede kot divji nageljčki. Včasih pa nas, še predno jih zagledamo, preseneti njihov močan, opojni vonj.

Danes se bomo spoznali z najbolj znanim rodom iz družine klinčnic – klinčki, ki jih včasih laično imenujemo tudi divji nageljčki, nekatere pa turški nageljčki (prve štiri spodaj opisane vrste). Iz divje rastočih vrst so vrtnarji skozi tisočletja vzgojili nešteto vrtnih eno- ali večbarvnih vrst, ki krasijo domove. So odporni, radi pa imajo sončne lege. Vsi poznamo rdeči gorenjski nagelj, ki se poveša iz balkonskih korit, da ne omenjam simboličnih pomenov cvetov, na primer nagelj za delavski praznik …

Latinsko ime je sestavljeno iz besed 'Dios' (bog) in 'anthos' (cvet), torej božji cvet.

Klinčki imajo kolenčasto steblo z nasprotno razvrščenimi listi, ki nimajo prilistov.   Vratova v cvetu sta dva.  Venčni listi imajo široko ploščico in razločno žebico (klinasto zožitev cvetnega lista v spodnji polovici, po kateri je roža poimenovana). Čašni listi so zrasli v čašno cev. Čaša je enakomerno zelena ali rdečerjava, brez belih suhokožnatih prog. Pod njo je en ali več parov čašnih lusk (zunanja čaša), ki so razvrščene navzkrižno.

Srhki klinček (Dianthus armeria)

Pri nas precej redko raztresen klinček ima manjše, živordeče cvetove na vrhu 30-60 cm visokega stebla v glavičastem socvetju. Steblo je razvejano, v zgornjem delu kratko srhkodlakavo. Listi so ozkosuličasti. Ploščice venčnih listov so ozkojajčaste oblike in posute z belimi pikami. Imajo topo nazobčan rob. Čaša je zelena in kratkodlakava, z več priostrenimi podpornimi listi. Srhki klinček ima rad suha rastišča na travnikih, med grmovjem in v redkem gozdu od nižin do gorskega pasu. Cveti od junija do avgusta. Več tovrstnih klinčkov bomo našli na Goričkem, v Alpah pa se bomo zaman ozirali za njimi. Mene so razveselili na Vetrniku na Kozjanskem. V Evropi je ta klinček doma od Portugalske do vzhodne Ukrajine in od Italije do Skandinavije.

Brkati klinček (Dianthus barbatus)

Po domače imenovani turški nagelj je 20-60 cm visok, ima pokončno ali kipeče golo steblo z jajčastosuličastimi listi. Cvetovi tvorijo bogato glavičasto socvetje, ki blago diši. Ploščice cvetnih listov so škrlatne do belkaste, pogosto belopikčaste in imajo nazobčan rob. Zelenkasta čaša ima dolge ozke roglje, po katerih je dobil nagelj ime ('brki'). Cvetje nas razveseljuje od junija do septembra. Rastlina je dvoletnica. Raste na travnikih, v svetlih gozdovih in kamnitih pobočjih od nižine do visokogorskega pasu. Doma je v Južni Evropi in v delu Azije. Njegovi cvetovi naj bi bili užitni.

Hrvaški klinček (Dianthus giganteus subsp. croaticus)

Če se boste poleti odpravili na Gorjance, lahko naletite na hrvaški klinček. Rastlina je temnozelena in dokaj krepka. Listne nožnice so vsaj 4-krat tako dolge kot širina listne ploskve. Socvetje je mnogocvetno, čašne luske so rjave, tope in suhokožnate, zožijo se v resasto konico. Ploščica venčnih listov je vsaj polovico tako dolga kot žebica. Cvetovi so skoraj sedeči. Rastišča so na suhih travnatih pobočjih preddinarskega območja. Precej več kot pri nas imajo tega nageljčka na Balkanu, v Romuniji in zahodni Turčiji.

Navadni klinček (Dianthus carthusianorum)

Drugo ime tega klinčka je kartavžar. Ima do 40 cm visoko golo steblo, ki ni razvejano. Listi so ozkosuličasti, dolgi do 6 cm. Glavičasta socvetja so malocvetna. Ploščica cvetnih listov je rdeča, po robu nazobčana, dolga 5-12 mm. Čašne luske so suhokožnate, naglo se zožijo v dolgo konico; vsaj notranje luske so jajčaste, več kot polovico daljše od temnorjave čaše. Rastišča so raztresena po večini Slovenije na suhih travnikih od nižin do visokogoskega pasu. Doma je po vsej Evropi. Meni ga je uspelo videti na Kumu, Vetrniku (Zasavje), na Pogorelcu (Dolenjska) in ponekod v tujini.

Krvavordeči klinček (Dianthus sanguineus)

Če bi pogledali na zemljevid razširjenosti tega nežnega klinčka, bi videli, da se je stisnil v levi spodnji kot naše 'kokoši'. Rad ima toploto kamnitih kraških travnikov submediteranskega področja. Zasledili so ga tudi v dolini Kolpe in - presenetljivo - tudi v Bohinju. Sicer je raztresen tudi po drugih državah Sredozemlja, kjer ponekod raste tudi do 2000 m visoko. Prepoznavanje ne bo težavno. Venčni listi so namreč povsem v skladu z imenom: krvavordeči. Sicer so cvetovi majhni, ploščica venčnih listov je nekajkrat krajša od žebice. Sicer je rastlina sinjezelena, le čaše so rdečerjave, podobne kot pri kartavžarju - z dolgo resasto konico. Fotografirala sem ga na Vremščici, nad Vipavsko dolino in še kje.

Deltasti klinček (Dianthus deltoides)

Razen na Goričkem je pri nas deltasti klinček redek. Rastlina je visoka do 40 cm in kratkodlakava. Ima sinjezeleno, kipeče, pri dnu razvejano steblo. Cvetovi so posamični ali v redkocvetnih socvetjih, vsak cvet ima več cm dolg pecelj. Ploščice venčnih listov so dolge do 10 mm, karminaste ali škrlatne z značilnim belopikčastim vzorcem. Običajno imajo nazobčan rob. Čaša je dolga 12-18 mm, pri dnu sta dve eliptični čašni luski, ki segata do polovice čaše. Rastišča so suhi travniki, cveti od junija do septembra. V našem visokogorju ga ni zaslediti, drugod v Evropi in Aziji raste do 2000 m visoko.

Divji klinček (Dianthus sylvestris)

Skromna, a prelepa rastlina nas pogosto razveseljuje na gorskih poteh od nižjih hribovij do visokogorja nad gozdno mejo. Še najraje ima apnenčasto skalovje, tam so stebla kratka, čaše pa so lahko temneje obarvane. Na nižje ležečih pobočjih ima višja stebla in raste med travo. Listi so črtalasti, dolgi do 10 cm. Cvetovi so do 3 cm široki, enotne svetle do temne rožnate barve, razen žebice, ki je belkasta. Včasih naletimo tudi na povsem bel primerek. Venčni listi so nazobčani. Cvetovi, ki jih je lahko po nekaj na istem steblu, imajo več cm dolge peclje. Rastlina je zelena in brez dlak. Na dnu čaše je 4-6 čašnih lusk. Zgornja para stebelnih listov nista reducirana v listno nožnico. Cveti od maja do septembra do okoli 2500 m visoko. Divji klinček je razširjen v pasu od Španije do Grčije.

Tržaški klinček (Dianthus tergestinus)

Je precej podoben divjemu klinčku, a raste večinoma na jugozahodu Slovenije – na kamnitih kraških travnikih. Redko nas bo razveseli kvečjemu še v Posočju ali na kočevskem. Medtem ko je divji klinček zelen, je tržaški bolj sinjezelene barve, cvetni listi pa svetlo rožnati in neenakomerno nazobčani ali celorobi. Steblo je štirirobo, ne okroglo. Zgornja para stebelnih listov sta reducirana v listno nožnico, iz katere izstopata majhni konici. Čašni luski sta samo dve.

Montpellierski klinček (Dianthus hyssopifolius)

Privlačni, čeprav nekoliko manj živobarvni klinček ima jajčastosuličaste čašne luske priostrene v ozko, trikotno zeleno dolgo reso, ki je dolga so vsaj tretjino, navadno pa  več kot pol dožine čaše. Steblo je visoko 20-60 cm, na njem je običajno 2-5 cvetov. Listi so temnozeleni in dolgo priostreni. Venčne ploščice so bele do rožnate, precej globoko resasto nacepljene, morda do polovice. Montpellierski klinček je razširjen predvsem po kamnitih travnatih in grmovnatih pobočjih, razen v visokogorju, kjer ga nadomesti sternbergov klinček. V severovzhodni Sloveniji ga ne bomo našli. Na nižjih legah zacveti že konec junija, višje pa julija ali avgusta.

Sternbergov klinček (Dianthus sternbergii)

Visoko v planinah nas s svojim izrazitim vonjem navduši klinček, na videz podoben prejšnji vrsti. Najlažje ju bomo ločili po tem, da je sternbergov nižji, do 20 cm visok, vsako steblo pa nosi le po en cvet. Je trajnica, ki se rušnato razrašča po gruščnati podlagi. Čašne liste ima zrasle v ozko valjasto cev s štirimi čašnimi luskami, katerih konica je krajša od polovice dolžine čaše. Cveti od julija do septembra. Razširjen je v Vzhodnih Alpah, pri nas so to Julijske in Kamniško-savinjske Alpe ter Karavanke. Rastišča segajo od 1500 m do 2360 m visoko. Najlepše dišeče blazine sem videla na meliščih pod Vrtačo.

Čudoviti klinček (Dianthus superbus)

Razširjenost tega lepotca je pri nas slabo poznana. Sama sem se na pohodih po hribih in dolinah zaman ozirala za njim. Podatki pravijo, da raste na vlažnih travnikih po nižini, zadnjič pa so ga bojda videli leta 1929. Ko pa sem se nekoč peljala preko Dolomitov, sem na travnikih ob cesti čez prelaz Pordoi, 2000 m visoko, takoj prepoznala postavneže, saj so bogato cveteli. Ta vrsta klinčka je visoka do 80 cm, ima večcvetno steblo, podobno kot montpellierski klinček. Spodnji stebelni listi so ozkosuličasti. Ploščica venčnih listov je skoraj do dna razcepljena na ozke trakove, med ploščico in žebico pa ima del cvetnega lista enakomerno širino 2-3 mm. Premer cveta je 3-5 cm. Čudoviti klinček ima več podvrst, ki rastejo v Evropi, severni Aziji in na Japonskem.


Poleg opisanih vrst pri nas rastejo še liburnijski klinček (Dianthus balbisii), hribski klinček (Dianthus collinus) in hoppejev klinček (Dianthus plumarius). Njihova rastišča so v Sloveniji redko posejana. Liburnijski uspeva le v kraško-submediteranskem področju, hoppejev pa na Donački gori.

Pri nas so zavarovane vse vrste klinčkov razen brkatega, ki je tudi najbolj pogost. Sternbergov klinček je bil na Štajerskem zavarovan že leta 1915, ostale vrste pa v celotni Sloveniji od leta 2004. Kljub temu, da so nekatere vrste dovolj pogoste, bi namreč zaradi privlačnosti (ali zdravilnih lastnosti) lahko postale ogrožene ali bi celo izginile iz narave. To pa bi bila velika škoda.

V evropskem naravnem prostoru je klinčkov še veliko vrst.. V Alpah sem videvala lepe šopke prezrtih klinčkov (Dianthus pavonius) s temno sredico cvetov, ledeniških klinčkov (Dianthus glacialis) s samo nekaj cm visokimi stebli in kratkostebelnih klinčkov (Dianthus subacaulis) z zelo majhnimi svetlorožnatimi cvetovi. Vsake vrste se razveselim.

Alenka Mihorič

Viri:

• Skoberne, P., 2007, Zavarovane rastline Slovenije, Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana.
• Martinčič, A., 2007 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
• Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
• Jogan, N., 2001 (uredn.): Gradivo za Atlas flore Slovenije, Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju.
• Lippert, Wolfgang, 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.