Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tragična smrt nizozemskih planincev

06.08.1986


Arhiv planID
Priredil: G. Š.

sreda, 6. avgust 1986, ob 19:06, Boris Štupar, ogledov: 2471

Jana - Albina Podbevšek: Gora, ki žre življenja

V četrtek, 24. julija, je jutranje sonce zvabilo v gore številne planince, med njimi tudi osmerico nizozemskih turistov, ki so se bili z Bleda odpravili na Češko kočo nad Jezerskim in nato proti vrhovom Grintovca in Kočne. Privlačne gore pa so se zaradi neurja, ki je nenadoma prihrumelo s severa, v hipu spremenile iz raja v pekel in pogoltnile štiri življenja. Umrli so zakonca Vies, Jan Griet (vsi trije stari več kot 50 let) in 22-letni Hendrik Kampmau. Takšne tragedije na Jezerskem že dolgo ne pomnijo. Botrovalo ji je predvsem vreme s sodro, z mrzlim vetrom, z ledom in s strelami, ki so sekale po skalah, da so se tresle gore. Dvema izletnikoma se je uspelo prebiti do koče, medtem ko so drugi umrli v steni. Reševalci so zadnji trenutek rešili osemnajstletno Anjo Vies, ki je čudežno preživela ledeni pekel. O tem, kako se je vse to zgodilo, smo se pogovarjali z Andrejem Karničarjem, oskrbnikom Češke koče, s Francijem Zupancem, vodjo kranjskih reševalcev, in z dr. Andrejem Robičem, znanim alpinistom in reševalcem.

Bili so samozavestni, dobre opremljeni planinci
Na Hudičevih klancih visoko nad Jezerskim je cvetel živo rožnati rododendron, medtem ko sta se tisoč metrov više kovinsko bleščala mogočna vrhova prelepe Kočne in Grintovca. Slika kot iz filma. Lepota tega gorskega sveta je po vsej verjetnosti prevzela tudi osmerico nizozemskih planincev, ki so se 23. julija popoldne približevali Češki koči in najbrž kovali načrte, kako bodo naslednji dan plezali po skalah in uživali v čudovitem razgledu. Njihova domovina Nizozemska nima gora, zato so radi hodili k nam in so doslej prehodili vse Julijce. Najbrž jim še na misel ni prišlo, da bi se gore utegnile lepega dne zarotiti proti njim,
»To so bili prijetni ljudje, pravi hribolazci, dobro opremljeni in nenavadno samostojni,« Andrej Karničar, oskrbnik na Češki koči, si je ustvaril takšno mnenje o osmerici Nizozemcev, ki so prenočili pri njem v noči na 24. julij in se okrog osme ure zjutraj napotili proti vrhovom.

- Ali so se pred odhodom posvetovali z vami o vremenu?
»Tisto jutro sem se pogovarjal o vremenu z avstrijskimi in nemškimi turisti. Nizozemci pa niso prisluhnili pogovoru in me niso vprašali za nasvet. A to me ni vznemirjalo, saj so se mi zdeli zreli, samozavestni, sicer pa nikogar ne posiljujem s svojim mnenjem, če me nič ne vpraša.«
Andrej Karničar že 27 let upravlja Češko kočo in pozna okoliške vrhove kot lasten žep. Kdove kolikokrat se je tudi sam znašel v zagati med stenami in velikokrat pomagal drugim v nesreči. Ljudje ga dobro poznajo, mu zaupajo in ga običajno pred vsakim odhodom v skale povprašajo za mnenje o vremenu. Usodnega dne je vsem, ki so se obrnili nanj, svetoval, naj si ne naložijo pretežkih nalog, kajti vreme, četudi se je kazalo sonce, ni bilo več obetavno.
»Izberite si kako lažjo turo, sem svetoval, in vsi so se držali mojega nasveta, tako da so se po drugi uri, ko so se pripodili nevihtni oblaki, že vrnili v kočo. Nizozemcev ni bilo nazaj, razen Rojine Griet, ki se je vrnila okrog enajstih, ker jo je bolela noga. Njo sem povprašal, kam so šli drugi, saj se v knjigo niso vpisali, niti niso povedali, kam so namenjeni,« je pripovedoval oskrbnik. Po tragediji je bil dolgo ves potrt, tako ga je pretresel dogodek.
Ko se je začela huda ura, je Andrej Karničar pogledoval skozi okno z mislimi na Nizozemce. In ker jih do šestih ni bilo, si je mislil, da so se najbrž zatekli na Kokrško sedlo, ki je bliže Kočni kot Češka koča. Ampak nekaj po osmi uri je v koči završalo, ko sta vanjo tako rekoč padla Lansen Klaasje in Rudi Griet, vsa mokra, bleda, izčrpana, na smrt preplašena.

V stiski je odpovedal« še radijska zveza z dolino
»Takoj sem zaslutil, da se je zgodilo nekaj strašnega, saj sta bila mlada Nizozemca, zlasti fant, povsem na tleh. Komaj sta zbrala še toliko moči, da sta povedala, kaj se je zgodilo.
Planincem je bilo treba nemudoma na pomoč. A ker nesreča nikoli ne pride sama, nam je odpovedala še radijska zveza z dolino. Ni nam kazalo nič drugega, kot da smo poslali človeka peš po pomoč. To je bil Rok, trener kamniških smučarjev. Tekel je k meni domov na Jezersko po moje fante,« je pripovedoval oskrbnik.
Karničarjevi trije sinovi Luka, Davo in Andrej so poklicali še Milana Šenka in Rada Markiča ter skupaj pohiteli v noč proti vrhovom. Domači pa so poklicali še kranjsko reševalno službo. Vrli fantje, izkušeni alpinisti, so bili nekaj pred pol eno ponoči pri ponesrečencih s toplim čajem, z odejami, s čokolado. Pot, ki sicer vzame tri ure časa, so fantje prehodili v rekordni poldrugi uri, čeprav so bile skale že poledenele. Na vso srečo so bili zimsko opremljeni.
Medtem ko so moški že umrli sta se 18-letna Anja Vies in njena mama še vedno krčevito bojevali za življenje. Prva je držala drugo v naročju in jo spodbujala, naj zdrži. Čepeli sta na robu prepada, en sam korak od 200 -metrskega previsa.
»Dekle je bilo že na koncu moči, a so ji vrnili toliko moči, da se je proti koncu poti že postavila na noge in v spremstvu reševalcev sama prišla v dolino,« je povedal oskrbnik, vesel, da so njegovi fantje rešili vsaj eno življenje.
Medtem so se Jezerjanom pridružili tudi kranjski reševalci z dr. Miro Zaman na čelu. Dolgo so si prizadevali, da bi rešili umirajočo Lambret Vies, vendar zaman. Bilo je že prepozno, saj je mrtvaški ples trajal že od pete ure popoldne, in vsi so se čudili, kako je vse do pol enih ponoči zdržala mlada Anja, vsa mokra, prezebla, prestrašena in obupana.
Treba je vedeti, da jih je neurje zajelo tik pod vrhom Kočne 2500 visoko, kjer gora ne pozna nobene milosti. Že ob lepem vremenu se ti tu zvrti v glavi, kaj šele ob slabem. Obstali so na Kremžarjevi poti v sami steni, med Kupom in Kočno, kjer ne moreš hoditi, marveč moraš plezati. In kako plezati, če ti bije sodra v obraz, če veter divja okrog tebe in treskajo strele, da bobni kot v peklu.

Vsak kamen v ledu
»Najhujše, kar te lahko prizadene v skalah, pa je žled, ko je sleherni kamenček ovit v led. In prav to se je zgodilo tistega dne,« je dejal Franci Zupanc, dolgoletni kranjski reševalec, inštruktor gorske in letalske reševalne službe. Tudi on je tisto noč prihitel na Češko kočo in čakal na helikopter.
»To je nevarno območje, ker leži na severu, kruši se in vanj se radi lovijo mrzli vetrovi. Kočna je strma, in zdi se mi, da nikjer drugje tako peklensko ne treska kot prav tam. Po neurju Kočna prav smrdi po žveplu, ker je v njej veliko železa, to pa privlači strele. Ponesrečenim je moralo biti strahotno,« je razmišljal Franci Zupanc.
»Po drugi strani pa je Kočna v lepem vremenu privlačna, vabljiva, čudovita, in prav to je usodno za marsikoga, ki ne pozna njenih pasti. Če se v neurju znajdeš na njenem vrhu, imaš malo možnosti, da preživiš. Imeti moraš hudičevo srečo,« je nadaljeval Zupanc, ki dobro pozna to nevarno goro. Velikokrat ga ženejo tja prav klici na pomoč.
»Te gore so nevarnejše od Triglavskega pogorja in tu je veliko več nesreč. Vsako leto te strmine zahtevajo svoj smrtni davek. Pred to hudo nesrečo sta letos umrla tu že dva planinca: neko dekle je pozimi pokopal Sinji slap pod Češko kočo, nekega mladeniča pa žled ob sestopu v dolino. Ljudje so premalo previdni, velikokrat slabo opremljeni in lahkomiselni, ko, na primer, prečkajo staro snežišče brez derez,« je opozoril Franci Zupanc, ki je moral opraviti žalostno vlogo grobarja nizozemskih planincev.
»Hudo mi je bilo, ko sem videl, da so umrli samo zaradi podhladitve. Se pravi, da so bili nepoškodovani, celo očala jim niso zdrsnila z nosov,« je bil prizadeto pripovedoval. Vajen je trupel, ki jih gora včasih tako zmaliči, da jih pobira po kosih.
»Ker se veter ni hotel poleči, smo čakali vse do devete ure, preden smo s helikopterjem poleteli po trupla. Ker so bili Nizozemci opremljeni s prsnimi plezalnimi pasovi, smo jih hitro potegnili v helikopter in jih prepeljali do Planšarskega jezera, kjer so se preživeli od njih še zadnjič poslovili. Oh, kako žalosten je bil pogled na te pobledele obraze!« ni mogel pozabiti prizora Zupanc, ko sva se pogovarjala pri njem doma v Kranju.
Reševalci in dr. Mira Zamanova iz Tržiča so ostali s preživelimi vse do poldne drugega dne, da so jim pomagali pri urejanju formalnosti za prevoz trupel v domovino. Avtomobile so jim prepeljali v Zako pri Bledu, kjer so kampirali, od tam pa so krenili po najkrajši poti domov. Najbolj hudo je moralo biti osemnajstletni Anji Vies, ki je v tej tragediji izgubila starše in fanta.

Umrli so zaradi strahu in obupa
»Nizozemski planinci so umrli predvsem zaradi strahu, panike, obupa, občutka brezizhodnosti,« je začel pogovor o tragediji pod Kočno dr. Andrej Robič, naš znani alpinist in gorski reševalec, ki je rešil že veliko ljudi v naših gorah. »Če bi vas, na primer, zaprli v hladilnik in vam obljubili, da vas bodo zadržali v njem dve uri, bi zdržali. Če pa ste prepričani, da rešitve ni, in se zavedate, da boste kmalu zmrznili, se vam to tudi v resnici zgodi. Človekova duševna pripravljenost je velika stvar, pa o njej vse premalo govorimo in pišemo.«
Nizozemski planinci so bili odlično opremljeni, niso pa bili pripravljeni na takšno neurje, kakršno je tistega dne divjalo pod Grintovcem in Kočno. Posebej usodno je bilo to, da je prvi odpovedal vodja skupine. Nekateri so menili, da ga je zadela kap, ker nenadoma ni mogel govoriti in mu je jezik otrdel. Tega si dr. Andrej Robič ni upal potrditi. Predložil je, da bi obducirali trupla, vendar se je preživelim preveč mudilo domov. Samo obdukcija bi pokazala, kaj se je v resnici zgodilo Klaasu Viesu.

- Kaj je podhladitev? Ponesrečeni so umrli zaradi podhladitve, saj so kar občepeli oziroma obviseli v steni.
»Podhladitev je posledica izčrpanosti. Ko človek psihično odpove, odpove nevrovegetativno živčevje, in posledica je disharmonija notranjih organov, preprosto povedano, vsak začne po svoje delovati. V izčrpanem človeku oslabi obrambni mehanizem in telo ni več kos nizkim temperaturam. Začne se ohlajati. Pri tem je odločilna temperatura notranjih organov, posebej občutljivi pa so možgani. Gre za kemične procese v telesu; najprej so prizadeti možgani, tako da postane človek nenadoma zmeden, razburjen, prestrašen, obupan,« je razložil dr. Andrej Robič. Nizozemski izletniki so brez pomoči tičali visoko v skalah. In tam so tičali ves večer vse do pol enih ponoči. Le kako jih ne bi bil zajel obup!

- Ali je smrt zaradi podhladitve huda smrt?
»Sploh ne! Ko se človek umiri, mirno zaspi zaradi prijetnega občutka toplote. Pred leti smo našli truplo v hribih. Ta človek je umrl zaradi podhladitve. Pred smrtjo pa si je možak uredil ležišče iz vej, se slekel, si dal obleko pod zglavje in zaspal za večno.«

- Pri kakšni temperaturi človek umre?
»Če temperatura jedra še ne pade na trideset stopinj, človek še zaječi, ko mu daš injekcijo, medtem ko pri tridesetih stopinjah ne čuti ničesar več. Kdaj nastopi smrt, je težko reči, ker je to odvisno od odpornosti posameznika. Lahko že pri tridesetih, lahko pri petindvajsetih, lahko celo pri dvajsetih.«

- Ali menite, da bi se Nizozemci izvlekli, če ne bi bili obupali in se ne bi bili prepustili usodi?
»Psihična napetost je pogoj za življenje in prepuščanje usodi lahko pelje v smrt. Domnevam, da je strahotno treskanje v skalah povsem potlačilo Nizozemce in da so izgubili upanje. To je bilo usodno.«

- Nekateri so pisali, da so bili tudi zaslepljeni od bliskov?
»Doživel sem hude nevihte v gorah, vso noč sem prečepel na vrhu gore, ko je treskalo kot v peklu, a nikoli nisem bil zaslepljen od bliskov.«

- Kaj storiti, če se znajdeš v podobni stiski kot nesrečni nizozemski turisti?
»Poišči si kakršnokoli zavetje, če res ne moreš sestopiti. A če je še kaj možnosti, se skušaj spustiti, kajti vsak nižji meter je toplejši. Samo ne obmiruj, ne izgubi glave, ne obupaj in migaj, migaj! Ne daj se zapeljati sladkemu spancu, ker je to pot v smrt.«
Potem je pobrskal po spominu in se spomnil korajžnega očeta z dvanajstletnim sinom. Dva dneva in dve noči sta bila zametena nekje pod Triglavom. Bila sta slabo oblečena, a sta vseskozi migala, hodila, spodbujala drug drugega, dokler le ni prišla pomoč
»Bilo je toliko snega, da sem se pogreznil do brade, ko so me spustili iz helikopterja,« se je spomnil dr. Andrej Robič.

- Kaj storiti, če v gorah naletiš na podhlajene ljudi?
» Vsekakor jih skušaj ogreti, če ne drugače, se sleci in jih grej s svojim telesom. Predvsem pa jih spravi v gibanje in jim vlivaj voljo, upanje v rešitev.«

- Ali pri tem pomaga tudi masiranje, drgnjenje?
»To je lahko celo škodljivo, ker masiranje poživi le zunanji krvni obtok, medtem ko se notranjost še naprej ohlaja. Temperatura notranjih organov je namreč višja od temperature človekove lupine, in tako z drgnjenjem lahko povzročimo, da se jedro še bolj ohlaja.«

- Kaj naredi zdravnik v takšnem primeru?
»Prvo je toplotni omot, kajti človeka je treba ogreti.«

- Ali bi bila alufolija - vsakdo jo lahko kupi, lahko bi jo imeli v vsaki gorski koči - rešila Nizozemce?
»Menim, da so obrambni mehanizmi pri njih naglo odpovedali in je bila zato tudi podhladitev hitra. Ker so bili izčrpani in obupani, dvomim, da bi jih bila alufolija lahko rešila«

Na koncu je dr Andrej Robič še enkrat poudaril, da moramo biti tudi psihično dobro pripravljeni, če gremo v gore.
»Če nisi razpoložen, ne rini v gore, če se zdraviš z zdravili, se poprej posvetuj z zdravnikom, ali si sposoben za plezanje. Prav je, da planince opozarjamo, kako nujna je primerna oprema, premalo pa jih opozarjamo na psihično zdržljivost.«
Mlada Anja Vies je potemtakem zdržala predvsem zaradi psihične vzdržljivosti, neizmerne volje do življenja in tudi telesne kondicije, saj se ukvarja z atletiko.

Tekst in slike: Albina Podbevšek
 

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker