Utrip gora (1987) - Neva Brun: Himalajec Stane Belak - Šrauf
Alpinistične zgodbe so resna zadeva, saj preti smrtna nevarnost. Trajajo po mesece in več. Ni prhe, hrana je slaba, vreme tudi pa še nobenega navijača ni.

Kamničan, ki ga poznate s slik, televizije, iz filmov, časnikov in revij, že od svojega osmega leta hodi v gore. Štirikrat je bil v Himalaji, stopil na vrh 7902 metrov visokega Kangbačena in na teme 8481 metrov visokega Makaluja pa na Čomolungmo, po angleškem raziskovalcu poimenovano Mount Everest, kjer brije večna burja in je večen led. Več kot tri desetletja dolga pot po gorah na možu, ki je preplezal malone vse, kar ima danes težo in ceno v alpinističnem svetu, ni pustila vidnejših sledov. Še vedno je poln športnega duha, poleta, nabira denar za odprave, konstruira bolniško opremo na Zavodu za rehabilitacijo invalidov, v Ljubljanski Soči, in sanja svoje sanje. Tako kot mu ni še nikoli nihče napolnil nahrbtnika in izbiral opreme, ko se je podajal v gore, tudi zdaj ne sedi križem rok.

• Zadnje čase vas zelo malo zasledimo v občilih. Kaj počnete? Vam je dolgčas?
»Nič mi ni dolgčas. Ravno tako plezam kot prej, samo objavljam ne več, kam in kje, ker to zahteva tudi svoj čas. Zdi se mi, da alpinizem ni več to, kar sem si nekoč zamišljal. Človek bi moral biti poklicno v tem, če bi hotel loviti korak s svetovnimi dogajanji. Mlajši si ga lažje vzamejo kaj več. Človek v letih pa mora urediti še kakšne druge reči. Kljub temu hodim v hribe tako kot prej in mogoče še bolj plezam kot prej.
Leta 1981 sem se lotil problema, za katerega nisem mogel niti slutiti, da mi bo vzel skoraj desetletje življenja. To je Dhaulagiri. Hrib je zelo zahteven, na njem imam zelo malo sreče. Sreča je le ta, da pridem živ nazaj. Že trikrat se mi ni posrečilo priti na vrh, čeprav so bili z mano tudi drugi, odlični alpinisti.
V naše hribe grem vsak teden dvakrat. In to so kar resne ture. Že nekaj časa opazujem razliko med mladim in starim rodom, njuno razhajanje. Dvajset let mlajši imajo drugačne časovne razporeditve. Jaz pa nimam nobenega soplezalca več. Postal sem nekak popotnik.«

• Je vaša generacija povsem opustila plezanje?
»Naša generacija je izumrla. Nehali so plezati, ker je to zelo zahtevno. Za vadbo in vzpone je potrebno veliko časa. Imamo družine, otroke in ne moremo biti vsako nedeljo z doma. Jaz pa še vedno pripravljam odprave in sam vadim.«

• Kako pripravljate odpravo v tujino v naših težkih časih?
»To je v današnjih časih groza. Denarja ni. Donatorji se sicer odzivajo celo bolj, kot bi si človek mislil, le sredstva, ki jih nakažejo, so zaradi stroškov majhna. V stiku moram biti z ogromno ljudmi. To je zelo utrudljiv posel, vzame mi ogromno časa. Potem moram še vaditi. Popoldne nimam časa hoditi v plezalni vrtec, ker se vozim v službo iz Kamnika v Ljubljano. Vstanem ob petih zjutraj in pridem domov ob sedemnajstih, če grem na kak sestanek v zvezi s planinstvom, še kasneje. Poleg tega zidam še hišo. Vse to je strašen napor.«

• Ste si postavili starostno mejo za visokogorsko plezanje?
»Ta čas je zelo raztegljiv, saj poznate pregovor: Poznamo stare mladeniče in mlade starčke. S tem hočem reči, da lahko človek z dobro kondicijo do sedemdesetega leta hodi v hribe. Čeprav zadnje leto zaradi Daulaghirija, ki me je povsem okupiral, manj objavljam svoje uspehe, še vedno veliko plezam. Letos imam že petnajst zimskih vzponov tretje in četrte stopnje, zdaj pa se bom lotil turne smuke.«

• Imate svojo letno plezalno normo?
»Nimam norme. Toda domače gore tako poznam kot le malokdo. Če primerjam, v kolikem času sem pred dvajsetimi leti prišel v enem dnevu na Grintavec in nazaj, lahko rečem, da sem zdaj boljši kot prej. Zanimivo je, kako včasih moči in zanesenjaštvo mladeniča poračuna neznanje. Zdaj znanje in rutina nadomeščata pojemanje življenjske moči.«

• Se je pri odpravah v tujino kaj spremenilo? Ste tam še vodno odvisni od domačinov?
»Odprave zdaj tečejo na različnih koncih sveta. Nekaj jih je v Patagoniji, ki nam je zelo znana. Tam slovenski alpinisti dosegamo imenitne, neverjetne uspehe. Slede južnoameriški Andi, kjer je prehoden teren za visoko Himalajo in Karakorum. Na obeh poteh smo Slovenci veliko dosegli, imamo kaj pokazati, ker ne smemo pozabiti, da smo majhen in ne preveč bogat narod. Kljub temu je po številu prebivalstva v odstotkih pri nas alpinizem najbolj množičen. Noben narod nima toliko alpinistov s tako velikimi uspehi.«

• Kako so je pri nas razvijal vrhunski alpinizem? Je bilo v začetku nekaj močnih osebnosti, ki so pritegovale druge? Kje ste vi dobili vzgon zanj?
»Najprej je šlo res za vpliv močnih osebnosti, ki so se zavzele zanj in ga peljale naprej. Bilo nas je nekaj, ki smo se zgledovali tudi pri tujih alpinistih, ki so kaj napisali o tem. Meni je bil zgled avstrijski plezalec Herman Buhl, ki je napisal čudovito knjigo. Taka literatura je še danes vzrok, da naši mladi berejo radi naše članke in zapise. To mlade spodbuja, morda vidijo v nas svoje vzornike. Alpinizem je zahteven šport, pri katerem se ni mogoče pretvarjati. Spomnimo se samo naših največjih uspehov v Himalaji, evropskih Alpah, lansko zimsko trilogijo Toma Česna, ki je uspel narediti več kot alpinisti, ki živijo zunaj in se s tem ukvarjajo poklicno, imajo na voljo helikopterje in vse druge. Lani je bila zelo odmevna odprava v Himalajo, v Karakorum, ko so splezali na dva osemtisočaka. Tu je še ženski jugoslovanski višinski rekord Marije Štremfljeve. Očitno je, da sta pri nas tako športna kot organizacijska plat odlični. K temu lahko prištejem še vse Mount Evereste, Makaluje, Kangbačene. Vse to so odmevna dejanja, ki bodo ostala v zgodovini. Smer v takih gorah je trajni dosežek in ne kot prvenstvena tekma, ki jo hitro pozabimo. Iz tega zornega kota moramo gledati na slovenski alpinizem. Ne smemo reči: Zdaj nas je preveč, na pot lahko gresta le dva, drugi pa ne.
Če imamo dandanes nekaj več vrhunskih alpinistov, to ni in ne more biti pravilo. Lahko se zgodi, da čez deset let ne bo nobenega dobrega, ker bodo ljudje zaradi vse bolj lagodnega življenja izgubili veselje do naporov. Ne moremo kar naprej pričakovati veliko na pol mazohističnih in napornih dejanj. Danes ljudje bolj uživajo v smučariji, ki jo lahko gledajo doma pred televizijskim zaslonom.
Za smučarja traja le nekaj minut, potem gre pod prho in k maserju ... Alpinistične zgodbe pa so resna zadeva, saj preti smrtna nevarnost, trajajo po mesec in več. Ni prhe, hrana je slaba, vreme tudi pa še nobenega navijača ni. Zdi se mi, da je alpinizem od vseh športov, kar jih poznam, najbolj celosten največ daje.«

• V kakšno smer se razvija alpinizem? Se smeri vse bolj ločijo, kot na primer smučarske discipline?
»Alpinizem je bil včasih celostna zadeva, ki je zajemal vse od turnega smučanja hoje v hribe, plezanja, in sicer poleti in pozimi. Počasi se je začelo vse to ločevati. Prosto plezanje je zajelo že množice. V svetu je že pritegnilo industrijo, pri nas pa še ne. Naši mladi plezalci so odlični in lovijo korak s svetom, kjer je to še drugače spodbujano. Najboljši imajo v tujini zagotovljeno opremo in denar, s katerim lahko preživijo. Po mojem prepričanju je ta sodobni val le ena veja, ki z alpinizmom nima veliko skupnega. Manjkajo ji poglavitne prvine: nevarnost, dolgotrajni napori, nemožnost umika ... Ima pa nekatere druge: šport, razvijanje telesne sposobnosti, dostopnost množicam. Če koga vse to zanima, lahko ustavi avto na Črnem kalu in pogleda naše fante, ki delajo svoje vragolije. Danes se je težavnost v tej panogi sila povečala. Vesel bi bil, če bi imeli dosežki devete in desete stopnje rezultate v velikih stenah. Tam bi plezalci, ki take reči zmorejo, lahko to tudi dokazali. Za zdaj delamo bolj ali manj težke smeri na osemtisočake. So pa tudi nekoliko nižje, 7000 m visoke gore, ki imajo sila zahtevne stene, ki so še deviške in bodo najverjetneje še dolgo časa, če se ne bodo taki ljudje odpravili tudi v malo bolj odročne kraje.
Potem imamo še ledno plezanje, plezanje po slapovih ekspedicionizem. Ta se spet deli: eden ali dva lahko zavzameta goro v alpskem slogu brez kakšne posebne pomoči. Pri ekspedicijskem načinu je veliko ljudi in materiala, tako da mora biti vse vnaprej načrtovano. Taka odprava je seveda dražja, ima pa večji uspeh. Na koncu tovrstne odprave lahko načrtujemo večji uspeh, kot če se odpravita na pot le eden ali dva. Hrib je navadno tako mogočen, da lahko zmanjka moči. Če se skazi še vreme, je človek obsojen na vrnitev, ponoven poskus, vedno večje izčrpavanje. Sam to dobro poznam in vem, da na koncu še tako močna volja ne more spraviti na vrh izžetega telesa.«

• Med vrhunskimi alpinisti in rekreativci, ki hodijo v gore, je velika razlika. Ne nazadnje tudi ta, da hočete vi seči čim višje, drugi pa la priti do ene izmed koč. Nekateri alpinisti pravijo, da je teh že preveč v naših gorah?
»Mislim, da je gradbeništva v naših gorah preveč. To ni prava usmeritev. Govorimo: delovni človek naj gre v gore, zato mu moramo dati ogromne hiše, vse prepleskane poti. Mislim, da bi bilo bolj prav ljudi vzgajati, da bi v gore hodili zaradi svoje potrebe, ne pa zato, ker vrh Triglava igra godba na pihala. To je bolj klovnovstvo. Mislim, da bi morala naša industrija razviti ustrezno opremo. Planinska zveza in športni forumi bi morali ljudem vcepiti misel o doživljanju narave. Tako bi ljudje hodili v gore ustrezno opremljeni. Ne bi potrebovali nevem kakšnih hiš. Šli bi v hribe v vsakem letnem času, ne pa le julija, avgusta in septembra, potem pa se hoja konča. Za tiste tri mesece moramo narediti v hribih hiše s petsto prenočišči. Vzdrževanje je drago, tudi onesnaževanje okrog njih je hudo. Vprašam se, kam gredo vse te odplake? Ko poleti gledam okrog Triglava, vidim tam vse, od vencev do polivinila. Tetrapak je zatlačen po številnih kotičkih. Ne razumem, da nosijo ljudje polne stvari s seboj, praznih pa ne morejo nesti nazaj. Vse to skušajo zatlačiti za kamne. Potem mora kakšna skupina zagnancev pospravljati za nekaterimi nemarneži, ki hodijo v hribe. Mislim, da imamo pri nas po hribih že dovolj hiš in če bi jih prenovili, povečali njihove zmogljivosti, bi bilo čisto v redu. Ekstaza gradbeništva pa se mi zdi prevelika.«

• Kakšne načrte kujete?
»Letošnje leto moram doseči Dhaulagiri. Plezal bom, dokler bom živ in zdrav. Vsem, ki danes veliko govore o ekologiji, pa svetujem, naj malo več hodijo v naravo. Videli bodo, kako vse propada, kakšni so gozdovi. To je pošastno. Tu ni več ne političnega ne gospodarskega opravičila.«

NEVA BRUN