Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Lavinski pes

Delo - Mirko Kunšič: ... našel reševalca, ki ga je pokopal snežni plaz

Tržičan, 34-letni Marjan Gros, je bil skoraj uro pod snegom - Na srečo je bil v bližnji koči vodnik z lavinskim psom - Bliskovito reševanje pod Velikim vrhom

KOFCE, 1. decembra - Plaz nesprijetega snega je v ponedeljek dopoldne, nekaj po 9. uri, v »Muldi«, pod Velikim vrhom (2088 m), potegnil podse 34-letnega Marjana Grosa. Tržičana, tudi gorskega reševalca, je po dobrih 50 minutah zasutega, toda živega, našel lavinski pes Ibor, last gorskega reševalca Janeza Kavarja. Hudo poškodovanega Grosa so odpeljali do visokogorske kmetije Matizovec. Tam je že čakal rešilni avto tržiškega zdravstvenega doma z zdravnico, dr. Miro Zamanovo, ki je pospremila ponesrečenca v ljubljanski Klinični center.

»Dopoldne sva, kot že velikokrat s turnimi smučmi odšla po bližnjici v smeri Velikega vrha in Križa nad Kofcami. Do kmetije Matizovec sva se pripeljala z avtomobilom, na pol poti do Kofc sva na travniku dala na smuči »pse« in zagazila v svež sneg pod ostenji Velikega vrha. V »Muldi« sva pred snežiščem obstala. Bi se lahko tu sprožil plaz, sva se spraševala. Izkušenejši prijatelj mi je dejal, naj počakam na robu, medtem ko bo on prečil nevarno snežišče. Ni bil niti dobrih deset metrov daleč, ko je nad njim počilo. S smučmi je prerezal plaz, ki ga je začel nositi. Vpil mi je, naj se pazim. Nemočen sem ga gledal, vse do trenutka, ko ga je snežna gmota potegnila s površja. Ko se je okrog 80 metrov dolg in 30 do 40 metrov širok plaz ustavil v smrečju, sem opazil v plazovini le eno od njegovih smuči in palico. Prijatelja ni bilo. Klical sem ga. Z nahrbtnikom sem označil kraj, kjer sem ga nazadnje videl in s smučmi zagazil v celec in v hrib, nato pa prismučal do koče na Kofcah (1488 m),« je pripovedoval 37-letni Marijan Štamcar, tudi član postaje GRS Tržič.

Ko je hitel proti koči, si je vseskozi mislil, ko bi bil v njej le kolega Janez Kavar z lavinskim psom. Samo ta bi lahko še pravočasno našel zasutega prijatelja. V nedeljo sta se namreč videla v koči pod Storžičem in tam je Kavar povedal, da pride v ponedeljek, skupaj s psom na Kofce pogledat, zakaj oskrbnikova radijska postaja »Košuta« že dva meseca molči.
»Okrog desetih je v kočo planil »Čera« (tako pravijo Štamcarju). Že z obraza sem mu bral, da se je nekaj zgodilo,« je povedal Janez Kavar. Šest mladih Tržičanov, ki so bili v koči, je takoj pristalo, da pomagajo gaziti skoraj meter snega za Štamcarjevimi smučarskimi sledmi do kraja, kjer je plaz zasul Marjana Grosa. Najhitrejši med njimi, Friderich Steiner pa je z obvestilom o nesreči zdrvel po celcu proti dolini. Kavar s še ne dvoletnim psom Iborjem, ki je lani pod Bogatinom opravil prvega od treh zahtevnih izpitov za lavinskega psa, je za Štamcarjem in skupaj s planinci grizel tace proti »Muldi«.

Pes je začel iskati Grosa najprej na spodnjem delu plazišča, blizu mesta, kjer je sneg odložil smučko in palico. Ibor je silil na levo in po osmih minutah iskanja naenkrat zakopal hitreje in cvileč naznanil, da je nekaj našel.
»Planil sem tja. Pes je lizal roko zasutega, ki je štrlela iz plazovine. »Torta«, (tako kličejo prijatelji Grosa), si živ? Gros je odgovoril tako, da je pomigal s prsti. Planili smo na kolena. Grebli in odmetavali smo sneg, najprej z rokami, nato pa z lopatami, da bi čim preje rešili zasutega. Plaz ga je potegnil vase, z nogami se je zagozdil za smreko, ves nemočen je znak obležal v snežni postelji, le roko je uspel potisniti skozi sneg. Vseskozi je bil pri zavesti, vendar je upanje za rešitev kopnelo iz minute v minuto. Telo se mu je tudi za-čelo ohlajati. Če ne bi bilo na Kofcah lavinskega psa Iborja, ga verjetno ne bi rešili. Ne znam opisati zadovoljstva, ki te prevzame, če lahko tako učinkovito pomagaš. Niti malo mi ni žal časa, ki sem ga namenil za nego in vzgojo psa, ki se je tako izkazal,« je rekel Janez Kavar.

Ponesrečenca so namestili v akia čoln in se odločili, da ga po najkrajši poti spravijo do Matizovca. Medtem so tudi v dolini že zvedeli, kaj se je zgodilo. S Kofc seveda to ni bilo mogoče sporočiti, ker postaja zaradi izrabljenih baterij ni delovala(!).
Štirje najbolje pripravljeni reševalci so kmalu prihiteli nasproti, poprijeli so in ob 12.45 so bili z Grosom že pri Matizovcu, pri rešilcu. Gros se je tako rekoč znova rodil.

Tako naša kot tuja statistika reševanj iz plazov pozna le redke srečneže, ki preživijo zasutje. Pri analizi uspešne akcije pa si bodo morali tržiški gorski reševalci vseeno zastaviti vprašanje, kako je mogoče, da postaja v koči ni delovala. Mogoče bi bil kak drug način obveščanja le zanesljivejši. Najbrž ne bo odveč vprašanje vodstvu PTT Kranj, zakaj visokogorski kmet Matizovec pod Košuto še vedno nima telefonskega priključka. Hkrati se ve, da v isti občini, na približno enaki nadmorski višini pod Kriško goro, v vasi Gozd kar v enajstih od dvanajstih hiš zvoni telefon. Treba se je tudi vprašati, če sta dva lavinska psa in dva vodnika dovolj za tolikšno območje, kot ga pokriva postaja GRS Tržič?

MIRKO KUNŠIČ
 

02.12.1987

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti