Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Cerovškov gospod

Goriška straža (1924), Podlistek (2.) - Joža Lovrenčič: V Bovcu sva prenočila. Še vem, skutno piho sva imela za večerjo kakor višarski romarji in potem zaspala v senu na Redarjevem skednju. Ko so prvi petelini zapeli, sva vstala in šla na pot.

Luna je sijala in bilo je svetlo kakor po dnevu. Tine je kar gledal in se ni mogel načuditi, kako je lepo med gorami. Čakal je, da bi naju kje srečal kak strah, a ga ni bilo.
Koritnica je šumela v globoki strugi in povedal sem mu zgodbo o mostu in Turkih, ki so padali vanjo, dokler ni prišel bobnar in tudi strmoglavil v prepad. Pri Pustinarju so bili pravkar vstali, pa sva se tam pomudila. Gorkega mleka sva dobila in potem sva podprta mahala proti Logu, kjer sva jo zavila s ceste po bližnjici v breg, prišla na Strmec in kmalu na Predil. Oddahnila sva se ko ni bilo več treba v hrib in je šla cesta navzdol. Ko sva šla mimo Rabeljskega jezera, sem mu povedal zgodbo o Mariji, ki je prosila jerperge. Poslušal me je in se jezil nad brezsrčnimi ljudmi. Videl sem, da je dobrega srca.
In še sem mu pokazal svete Višarje, preden sva prišla s klanca v Rabelj. Oba sva se odkrila in molila, proseč Marijo, da bi prosila za nas in izprosila vse, kar bi naju bilo v dušno in telesno dobro.

V Rablju sva morala že začeti tolči nemščino. Kruha in sira sem naročil pa še maslec vina.
»Was?« je rekla kelnarica. »Verstehe nicht windisch!«
Tine je bil žalosten in je menil, da bi vstala in odšla.
Pa sem se jaz postavil: »Brot und Kaes´ un Massl Wein!«
In je prinesla. Tineta sem pa podražil, da znam več nemščine kot on.
»Danes te pa že užene!« je rekla Cerovškovka, ki je prinesla medtem bučo cibidina, ga postavila na mizo in v jela zadnje besede. »Zdaj pa pijta našega na Tinetovo zdravje!« je še pristavila in vzela še iz mentrge hleb kruha ter ga dela z nožem na mizo.
Škodnik je nagnil bučo in dejal: »Bog daj zdravje Tinetu in nam vsem!« In ko je odložil, je odrezal kos kruha in prašal Cerovška, ki si je ta čas tudi privoščil požirek: »No, kako je bilo pa potem?«
»Kako je bilo?« je povzel Cerovšek, »V Trbiž sva prišla, dobil sem mu stanovanje in ga zapisal v šolo. Pa sem zvečer odšel. Fantu je bilo težko, meni pa tudi. A se je privadil in vsi so ga imeli radi. Ko jo je primahal prve vakance domov, je bil že cel šolar, saj se spominjaš!« »In potem je šel v Celovec?«
»V Celovec!« je pritrdil Cerovšek. »In se je še enkrat ali dvakrat vrnil v počitnicah, potem ga pa ni bilo več. Razni gospodje so ga imeli tako radi, — menda sam celovški škof ga je obrajtal — jih je moral spremljati čez poletne mesece povsod. Tudi po gorah so lezli, kakor je nekoč nekaj pisal.«
»Zakaj pa ni šel v Gorico v žeminar, ko je latinske šole končal,« je prašal Škodnik
»Fajmošter so mu svetovali Salzburg. Tudi oni so tam študirali! Se ve, v Gorici bi bil doma pa so žeminar zaprli!« je pojasnil Cerovšek.
Moža sta med pogovorom čaše izpraznila, družina je sicer z zanimanjem poslušala, a vendar je zdaj eden zdaj drugi zazehal. Škodnik je vso to opazil in dejal: »Zagovorili smo se. Pozno je iti moram. Nič ne zamerite, a lahko noč!«
»Nič, nič, hvala tebi za novice. Zbogom!« je odgovorila žena pa je vzela lojenko in posvetila pri vratih Škodniku, da je videl iti po gazi do svoje hiše. Ko je, zapirala vežna vrata je štela ura iz kanalskega zvonika deset.

(Dalje)

Cerovškov gospod
Življenje Valentina Staniča
Spisal Joža Lovrenčič

Goriška straža, 1. maj 1924
dLib.si


Arhiv objav: Goriška straža

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti