Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 07.12.1987

  07.12.1987


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

ponedeljek, 7. december 1987, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1257

Delo, Šport: ... Lep uspeh Gučka in Slabeta na plezalni tekmi v Grenoblu

Deseto in dvanajsto mesto izvrstna rezultata - Naša tekmovalca sta s svojim plezanjem vzbudila pozornost
KRANJ - Od 25. do 29. novembra je bilo v Palači športov v Grenoblu prvo neuradno svetovno prvenstvo v športnem plezanju v dvoranah. Vili Guček (AO Trbovlje) je skupaj z dvema plezalcema delil 10. mesto, Tadej Slabe (AO Matica) pa je bil dvanajsti. Naš tretji predstavnik Ivica Matkovič je bil 51. Doslej je to daleč najboljši rezultat, ki smo ga dosegli na tekmovanjih v športnem plezanju in potrditev tistega, kar smo že nekajkrat zapisali: da smo tudi v športnem plezanju v svetovnem vrhu.
Tekmovanje je začelo 95 plezalcev iz 16 držav in prvo smer je v celoti med prvimi do konca splezal tudi Tadej Slabe. To je opravil na tako superioren in lahkoten način, da si je takoj pridobil veliko zanimanje francoske javnosti. Na koncu jih je vso smer preplezalo le 19, toda v nadaljnje tekmovanje se je uvrstilo 40 tekmovalcev. Več športne sreče je naslednjega dne imel Guček, Slabeta pa je osemurno čakanje na nastop vendarle malce dekoncentriralo in utrudilo. Rezultat iz prejšnjega dne ni štel, vsak dan so tekmovanje praktično začeli (tisti seveda, ki so se uvrstili) znova. Toda dejstvo je, da so Slabeta uvrstili med tekmovalce, ki se lahko potegujejo za najvišja mesta. Tako so njegov nastop od začetka do konca snemali v celoti, tako kot je francoska televizija storila le pri Didieru Raboutouju, Jacky Godoffeu, Catherini Destivelle in Marku Le Menestrelu. Toda tekmovanje je tekmovanje in Guček je bil bolj zbran in dosegel višjo točko in s tem tudi deseti rezultat. Spet se je pokazalo, da za tekmovanje še ne pomeni kaj dosti, če plezalec pleza zgornjo deseto stopnjo, tu je najvažnejše plezanje na pogled in že najmanjša napaka te lahko stane visoke uvrstitve. Vsi tekmovalci so morali biti ob 8. uri v »izolacijski coni«, kjer so bile garderobe, dvorana za ogrevanje z umetno steno, soba z videom za sprostitev, medicinska soba, masaža itd. Tako so bili tisti z nizkimi štartnimi številkami obsojeni na dolgotrajno čakanje, toda temu se bo najbrž težko izogniti. V finale se je uvrstilo pri moških pet plezalcev, opaziti pa je bilo favoriziranje domačih. Vso stvar so rešili finalisti sami, ki so odločili, da v finalu ne bodo nastopili, če bodo vanj uvrstili še koga na nepošten način. Tu je treba omeniti tudi Ivico Piljiča iz Splita, ki je jugoslovanski predstavnik v komisiji za športno plezanje pri UIAA, zaradi zavzemanja za spoštovanje pravil in fair playa si je pridobil ugled med tekmovalci in predstavniki UIAA, pa tudi sicer so njegovo delo v komisiji zelo dobro ocenili. Med drugim je bil tudi izbran v žirijo za polfinale na tem tekmovanju. Prav zaradi nepravilnosti UIAA ne bo priznala tekmovanja za uradno, pa tudi vsa letošnja tekmovanja bodo na tej ravni, torej le za »test«. Pokazalo se je, da bo žirija morala biti mednarodna, da se pravila ne bodo smela prilagajati trenutni situaciji, ampak jih bodo morali spoštovati vsi, v primeru sporne odločitve pa bo edini sodnik video posnetek.


Med moškimi je zmagal Jacky Godoffe (F), drugi je bil Avstrijec Gerhard Hoerhager, tretji pa spet Francoz Alex Duboc. Četrti je bil presenetljivo Španec Garcia Bello, na petem mestu pa je pristal Didier Raboutou (F). Šesto mesto sta delila Philippe Plantier in J. B. Tribout (oba iz Francije). Marc Le Menstrell je še z dvema delil sedmo mesto, na osmem mestu pa je bila že šesterica, med njimi tudi Anglež Chris Gore. Deseto mesto so si delili Robert Cortijo, Alain Ghersen in Vili Guček. Za njimi je bil Arnould T'Kint, potem pa na dvanajstem mestu Tadej Slabe. Oba naša sta pustila za seboj vrsto »velikih« imen. Avstralec Kim Carrigan je bil na 16. mestu, Beat Kamerlander pa celo na 22. mestu.
Med ženskami je zmagala Američanka Lynn Hill, druga je bila Andrea Eisenhut iz ZRN, tretja pa Španka Pascual Monste. Slavna Catherine Destivelle ni sprejela tretjega mesta in je bila z J. B. Triboutom med tistimi, ki so se izkazali z nešportnim obnašanjem. In še nagrade, ki sicer niso bile uradno objavljene - zmagovalec med moškimi je dobil 30.000 FF, med ženskami pa 25.000 FF.
Mislim, da lahko rezultata Gučka in Slabeta ocenimo kot odlična. Z malce sreče in posebnimi pripravami bi lahko bilo še precej bolje. Vedeti je namreč treba, da je »skala« v umetnih stenah drugačna in če je nisi vajen, je seveda mnogo težje. To sicer ni opravičilo, vsekakor pa je pomemben podatek. Francoski as Didier Raboutbu se je samo za to tekmovanje pripravljal dva meseca. Tudi našim bi koristila umetna stena, ki bi omogočila trening takrat, kadar ga vremenske razmere ne dovoljujejo zunaj. Treba je razmišljati hitro in še pravi čas gledati na prihodnost. Bilo bi zelo nespametno izgubiti korak v razvoju, ki ga za sedaj dobro sledimo. Tu bodo morale nekaj storiti tudi koordinacijska komisija za alpinizem PZJ, PZJ in republiške zveze, kjer je športno plezanje najbolj razvito (tu mislim predvsem KA PZS). Treba je izkoristiti vse možnosti za nadaljnji razvoj in če ljudje na teh mestih niso sposobni in pripravljeni ničesar narediti, potem je najbolje, da jih zamenjamo, dokler je še čas.
Za konec še to. Elita svetovnega športnega plezanja, prav tako pa tudi komisija za športno plezanje pri UIAA je pokazala zelo veliko zanimanje za mednarodno tekmovanje v Jugoslaviji (mislim za tekmovanje na prostem, v pravih »stenah«). Za to pa je potrebno še kaj več, kot pa dobri plezalci. Tu pa so na potezi komisije in z zveze, ki sem jih že omenil, pa še kdo, ki bo po finančni plati znal pritegniti širšo javnost.

TOMO ČESEN

Smer Brezraza med najtežjimi pri nas
V zadnjih novembrskih dneh, tik pred odhodom na svetovno prvenstvo v Grenoble, je Tadej Slabe (Matica, Avventura, Trst) v Turškem stolpu v skalah Črnega kala splezal smer, ki poteka levo od raza in desno od Zidarske smeri. Plezal je samo po plošči, zato je smer, ki jo je ocenil z 8a (po UIAA X-) tudi poimenoval Brezraza. Sodi v ožji krog najtežjih smeri v Jugoslaviji in je le ena od dveh s tako oceno. Prvo je Slabe splezal v skalah nad Černotiči, in je 7 metrov nižja.
Sredi novembra pa je bil Tadej v stenici splitskega Marjana, kjer je uspel v edini doslej (prosto) nepreplezani smeri Marulianus (tako se je Marjan imenoval za časa Rimljanov), in jo ocenil s francosko 7b/c (IX-/IX). V smeri je večja luknja (oprimek) in Tadej je vzpon opravil ne da bi se tu prijel. Oceno je seveda zvišal na 8a, kar je »po naše« zelo blizu spodnje meje desetke. Potem se je lotil še smeri Gloria, ki je bila na letošnjem tekmovanju finalna smer, a je takrat ni zmogel nihče. Pravi, da je sicer precej enostavna, le nekoliko slabo je pregledna. Ni je ocenil več kot 7a (približno VIII).

MATEJ ŠURC

Tudi Guček v enem dnevu prosto v Gobi
Član AO Trbovlje ima tako tretjo prosto ponovitev v enem delu

KRANJ - Pred uspešnim vzponom je Vili Guček poizkusil v Gobi že dvakrat in obakrat omagal v plošči nad streho v tretjem raztežaju. 19. novembra pa je splezal smer ves čas v vodstvu (plezal je z Robijem Rotom) in brez padca. Pridružuje se mnenju, da je Goba ena najlepših težjih prostih smeri, ki nudi zračno, atraktivno in varno plezanje. Skupaj z Rehbergerjem in Ravhekarjem sedaj predstavlja trojico naših plezalcev, ki so v enem delu uspeli preplezati to zelo znano smer.
Nekaj pomembnejših vzponov je bilo opravljenih tudi v Vipavi in na Črnem kalu, kamor v tem letnem času (poleg Ospa seveda) zahaja večina naših alpinistov oz. plezalcev. Uroš Grilc (AO Črnuče) je v začetku prejšnjega meseca splezal v Vipavi dve smeri, in sicer Milko (VII+/VIII-) ter Travo Svete Lucije (VIII-). Konec novembra pa je zatem uspel še v najtežji smeri v vipavskih stenah, Like a virgin, ki je bila ocenjena VIII+. Toda smer je težja kot nekatere druge s takšno oceno, sporočil je oceno po francoski lestvici 7b, kar je po UIAA IX-. Plezal je tudi smer Albina Vidoni (VII), kjer pa sta bila uspešna tudi Aljoša Hribar in Samo Gostič. Slednjo smer sta Miha Praprotnik in Vlado Slamič splezala na pogled, na enak način pa tudi smer Hot Dog z isto oceno. Oba sta preplezala še Rubikon in Orgazem (obe z oceno VIII-).
Na Črnem kalu je bila Mandarina (VIII+/IX-) ponovljena še dvakrat. Franci Jensterle (AO Škofja Loka) je bil uspešen 21. novembra, Andrej Jaklič (AO Kranj) pa teden dni kasneje. Vsi vzponi so bili opravljeni z rdečo piko.

TOMO ČESEN

Ines Božič in Janez Skok na vrhu Cerro Torreja
Pred kratkim je prišla iz Patagonije razveseljiva novica. Deveti dan po odhodu od doma in četrti dan po prihodu v Patagonijo sta Ines Božič (Obalni AO) in Janez Skok (AAO) uspela priplezati na vrh Cerro Torreja. V Maestrijevo smer sta poleg njiju vstopila tudi Zlatko Gantar iz Idrije in Ivo Kofol iz Trsta. Približno 150 metrov pod vrhom so bili prisiljeni bivakirati in ker Ivo in Zlatko nista imela opreme za bivak s seboj, sta se po vrvi spustila nazaj čez steno. Božičeva in Skok sta naslednji dan ob 13. uri in 30 minut stala na vrhu v popolnem brezveterju in zelo lepem vremenu. Treba je povedati, da je naša ekipa imela v načrtu, da bi to bil prvi ženski vzpon na to znamenito goro Južne Amerike, na žalost pa je tri dni pred Božičevo to uspelo že Italijanki Rosani Manfrini, ki je znana predvsem kot športna plezalka.
Vsi štirje imajo sedaj pred seboj še en cilj, in sicer prvenstveno smer na Fitz Roy, kar bo, kot so ob odhodu povedali tudi sami, po težavah mnogo zahtevnejši vzpon.

TOMO ČESEN

Svetičič in Romih v J steno Aconcague
V steni najvišjega vrha Južne Amerike načrtujeta prvenstveni smeri

KRANJ - Konec tega leta, točneje 20. decembra, odhajata Milan Romih (AO Impol) in Slavko Svetičič (AO Idrija) v Južno Ameriko z resnimi cilji. Izbrala sta si južno steno Aconcague, skoraj sedem tisoč metrov visokega - najvišjega vrha na tej celini. Steno oba dobro poznata, saj sta v njej že dosegla lepe rezultate. Za tokrat imata v njen načrtovani kar dve novi smeri. Prvih štirinajst dni po prihodu naj bi se dobro aklimatizirala po okoliških šesttisočakih, potem pa bo šlo zares. Vstopila bosta v centralni del stene in poskušala splezati svojo smer desno od Francoske iz leta 1958, po kateri načrtujeta sestop do Mendoze, saj baze ne nameravata postaviti. Po daljšem počitku pa bi se ponovno vrnila pod steno in skušala rešiti zelo mikaven del - mogočen slap v desnem delu, ki je visok kar 400 metrov. Od tam najprej predvidevata nadaljevanje kar naravnost na vzhodni greben in po njem na glavni vrh.
Najbrž je dandanes že skoraj odveč omenjati finančne težave, ki tudi njiju niso obšle. Tudi zato sta izdelala pozdravne razglednice z južno steno Aconcague, ki stanejo 1500 din. Svoj prispevek lahko pošljete na Svetičičev naslov; Šebrelje 47, Cerkno.

TOMO ČESEN

Zimski seminar za alpinistične inštruktorje
Komisija za alpinizem pri PZS organizira zimski izpopolnjevalni seminar za AI, ki bo 19. in 20. decembra v planinskem domu na Rašici. Začetek bo v soboto ob 16. uri, konec pa naslednji dan okoli poldneva. Na seminarju bodo naslednja predavanja: različni načini varovanja v snegu, izpopolnjene smučarske palice, sneg in plazovi, podhladitve, šola plezanja v zaledenelih slapovih in poučevanje prostega plezanja v okviru AŠ. Nekatera predavanja bodo spremljana z barvnimi diapozitivi. Iz Ljubljane pelje avtobus št. 16 do Gameljn, od koder je do koče še uro hoje. Tam je tudi možnost prenočevanja in prehrane. Na seminar so vabljeni vsi AI, vodje AŠ in vsi, ki jih zanima obravnavana tematika.

Še drugič Triple Direkt
V ZDA so bili letos jeseni tudi Brane Pečar in Martin Pavlovčič (oba AO Mojstrana) in Miha Jensterle (AO Jesenice). Plezali so, kot pravijo sami, večinoma lažje smeri, tja do ocene VI, toda v različnih stenah. Ponovili pa so tudi dve smeri v slavnem El Capu. Vzhodni greben so preplezali 14. okrobra, v dneh od 16. do 20. oktobra pa so opravili še tretjo jugoslovansko (prvo sta že leta 1973, v dneh od 22. do 27. maja, opravila Janez Dovžan in Miha Smolej, člana AO Mojstrana iz naše prve odprave v Yosemite) ponovitev kombinacije Salathe - Muir - Nose, znano pod imenom Tripple Direct.
Imeli so izredno srečo. Ko so prišli v yosemitski park je bilo izredno vroče in prek stene El Capitana sta prišla le dva Izraelca, vsi drugi so obračali zaradi prehude vročine. Ko pa so zadnjič bivakirali (že na vrhu), se je razbesnela nevihta in po višinah je že zapadel sneg, ki je teden dni za tem pobelil tudi dolino.
Vsi, ki se vračajo iz ZDA, zatrjujejo, da se da tam živeti (po alpinistično) sorazmerno zelo poceni. Če imaš srečo, da zbereš za prevoz (okoli 300.000 din), kupiš tam star avtomobil za 300-400 dolarjev, ki ga ob povratku še vedno lahko prodaš za polovično ceno in več. Za hrano (lastno kuhanje seveda) pa zadostuje tudi le poldrugi dolar na dan. Tudi bencin ni večji strošek, saj je štirikrat cenejši kot pri na... vidiš in doživiš pa veliko.

ID.

Poljakinje na Cerro Torre
V sezoni 1987/88 bo poskušala priti na »eno najbolj znanih špic sveta«, 3128 m visoki Cerro Torro v argentinski Patagoniji, tudi poljska ženska odprava. Wandi Rutkiewicz, edini alpinistki, ki se je doslej povzpela že na štiri osemtisočake, so se pridružile Iwona Marcisz, Ewa Szczesniak, Ewa Pankiewicz in Monika Niedbalska. Žele, da bi bile prve alpinistke, ki bi se povzpele na ta vrh, čeprav vedo, da bodo tudi letos poskušale še nekatere odlične alpinistke.

Nov rekord
Angleža Righter in Dayamentis sta nova »rekorderja« tradicionalne trekerske poti Katmandu - bazni tabor pod Everestom. To razdaljo (meri menda 297 km dvigne pa se do 5400 m) so lani štiri Šerpe prehodili v štirih dneh in 13 urah, Angleža pa v vsega treh dneh, desetih urah in treh minutah.

Novoletne voščilnice
Planinska založba pri PZS je tudi letos poskrbela za izredno pisano izbiro artiklov, primernih za novoletna voščila in obdaritve. Na prvem mestu vsekakor velja opozoriti na novoletne voščilnice: sedem različnih jih je, skupaj z ovitkom pa so po 150 din za kos.
Ob različni planinskih literaturi, od vodni(č)kov in kart, do beletristike (tudi že najnovejša knjiga Toneta Škarje Jalung Kang) sta posebej zanimiva stenska koledarja. Klasični Gore sveta, ki ima na koncu tudi angleški tekst (cena 2600 din) in posebnost - eleganten ozek koledar Vertikale z izjemnimi plezalskimi posnetki (cena 2900 din); edini letos, ki je dobil, priznanje za oblikovanje.
Prodaja v ekonomatu PZS (061/312-553,tov. Franjo Zupančič), na Dvoržakovi 9 v Ljubljani, je namenjena sicer le večjim nakupom, za katere so tudi posebni popusti, mogoče pa je naročati tudi po povzetju.
Komisija za odprave v tuja gorstva pa poziva vodstva AO/S, ki so se odločila za prodajo koledarjev, da jih čim prej dvignejo v ekonomatu PZS. ID

Prvenstvena na Brigupant
Desetčlanska odprava iz Varšave, ki jo je vodil Ryszard Kolakowski je letos poleti obiskala skupino Gangotri. Bazni tabor so imeli na višini 4800 m (v dolini Kedar). V dneh od 17. do 20. septembra sta vodja in Zbigniew Kroskiewicz opravila prvi vzpon po 1800 m visokem zahodnem stebru Brigupanta (6772 m), ki sta ga ocenila s VI-/IV -V, A1, led pa naj bi bil naklonine 45 stopinj. Tomasz Kopys in Zbigniew Skierski pa sta od 25. do 28. septembra poskušala preplezati V steno Thalay Sagarja (6904 m). Toda po 800 metrih sta morala zaradi nizkih temperatur obrniti. Jerzy Barszczewski in Michal Nanowski pa sta 25. in 26. septembra uspela preplezati Klasično smer na Brighpant.

Nupce ju je zavrnil
Dvočlanska italijanska »odprava«, Enrico Rosso (20) in Manoni Fabrizio (24), obetavna plezalca, ki vse bolj silita v evropski vrh (spomnimo se JV stene Šivlinga), sta jeseni morala odnehati v J steni Nupceja (7855 m). 16. oktobra sta postavila bazni tabor na višini 5300 m in načrtovala vrh v začetku oktobra. Toda - gora ni hotela, obrnila sta v višini 6700 m.

Everest je višji?
Polemika o tem, ali je višji K2 ali Everest, še niso povsem zamrle. Italijanski znanstvenik, geolog in znameniti alpinist Ardito Desio je nedavno objavil, da meri Everest po njihovih zadnjih meritvah kar 8872 m. Je pa še vedno višji kot K2, oziroma Čogori, ki pa je vendarle višji, kot so mislili doslej, meril naj bi 8616.6 m, torej skoraj šest metrov več kot so navajale knjige doslej.

Dobra knjiga uspešne odprave
Založba Borec je izdala knjigo Jalung Kang Toneta Škarje - Znani avtor se je lotil pisanja o odpravi iz leta 1985 na izviren način

LJUBLJANA - Spomladi 1985 smo podoživljali pot naših alpinistov na 8505 metrov visoki himalajski vrh Jalung Kang po razmeroma skopih agencijskih poročilih, doživetih pismih udeležencev, ki so jih objavljala nekatera javna občila. Marsikaj tega je padlo v pozabo, dokler ni na knjižne police prišla knjiga Braca Zavrnika Pet zakladnic velikega snega. Zadnji dan knjižnega sejma pa je založba Borec predstavila še Jalung Kang Toneta Škarje. Uradna predstavitev bo sicer šele danes teden ob 18. uri v novinarskem središču (dvorana E3) Cankarjevega doma, toda knjiga je že naprodaj.
»Ko sem se vračal z Jalung Kanga brez Boruta, se mi je svet pred mojimi koraki sproti sesipal v črepinje. Vse bi dal, da bi se pot nikoli ne nehala. Najraje bi se za zmeraj izgubil v mehkem varnem prostoru, nekje vmes - med kruto goro in domovino. Nič mi ni pomenilo, da se vsi drugi vračamo, in uspešen vzpon na Jalung Kang je izgubil vsak blišč. A pot, ki sem ji namenil življenje, je zahtevala, da ji sledim tudi skozi pekel. Spomini iz Himalaje so kot kamni v srcu, je rekel naš zdravnik Damjan. In nekam sem moral z njimi. Zato je zdaj ta knjiga tu, ta Jalung Kang.« To je del besed, ki jih je avtor Tone Škarja napisal za predstavitev - sebe in knjige - za ovitek.
Odkar je v daljnem letu 1956 začel s svojo alpinistično potjo, je že večkrat uspešno zastavil pero. Najprej za občasne članke v Planinskem vestniku, potem tudi za radijske Odmeve z gora, na osnovi katerih je leta 1975 nastala zanimiva knjiga Stene mojega življenja. Bil je med avtorji reprezentančnega zbornika naših himalajskih odprav Na vrh sveta (1979), napisal jedro knjige Kangbačen (1976) in večino Everesta (1981). Še vedno se tudi oglaša na straneh osrednjega planinskega glasila in v javnih občilih, čeprav tu pretežno s strokovnimi članki.
»Nekoč se mi je zareklo, da se mi po doživetju Everesta ne more nič takega zgoditi, kar bi ga po silovitosti preseglo.« Te njegove besede je tokrat v celoti demantiral. Ne le z besedami na ovitku, še mnogo bolj z vsebino, zlasti z nekaterimi izjemno doživeto popisanimi razmišljanji.
Tokratno delo Toneta Škarje predstavlja na nek način spet novo »smer« našega planinskega, točneje ekspedicijskega pisanja. To bo za koga morda sicer preveč smela trditev, saj je zbirka naših tovrstnih knjig že izjemno bogata in vsi pisci so izpovedovali »del sebe«, toda po temeljitem premisleku mi bo večina vendarle pritegnila. Po uvodnem delu, v katerem se avtor spominja nekaterih dogodkov svojega pestrega življenja, ki so tako ali drugače vezani na Himalajo in odprave, je knjiga po videzu dnevnik. Toda, dnevnik, ki vsebuje tudi komentarje, »izjave«, razmišljanje in še marsikaj. V tem je tudi kvaliteta dela in - že omenjena - posebnost.
Knjiga Jalung Kang je izšla pri Založbi Borec v nakladi 5000 izvodov, natisnili pa so jo v ČGP Delo. Fotografije, prispevala jih je kar polovica udeležencev odprave, so združene na dveh tiskovnih polah, na zadnji strani ovitka pa so še portreti vseh udeležencev. Pomembno dopolnilo (ki bi lahko postalo standardno) je angleški povzetek poteka odprave. Zanimiva je tudi grafična oprema: grafikoni gibanja članov, skice. Ravno prav je vtkanih tehničnih in zgodovinskih podatkov ... Skratka dobra knjiga o uspešni odpravi.

FRANCI SAVENC

Oznake: ALP, AN, BIB, PLE, USP, VTG
eXTReMe Tracker