NeDelo - Urša Izgoršek: novinar, sedemdesetletnik
Jože Hudeček
novinar, sedemdesetletnik
Odkar sem upokojen – kakšna tri leta je tega, se mi zdi –, se počutim drugače kot prej, ko sem hodil v službo. Pred seboj nimam nobene nuje in nikogar nad glavo. Svobodnjak sem. A prav zaradi tega se včasih počutim slabo, ker ne naredim tistega, kar bi moral, pa čeprav sem si to sam zadal.
Morda je »problem« z mojim nedelom ta, da ločnice med delom in hobijem, med službo in prostim časom v resnici nikoli nisem poznal. Vse se je prepletalo, služba je bila moj hobi. Težko sem se odrekel temu, da bi delal več, kot je bilo treba. Nikoli nisem čutil potrebe, da bi iz tega sveta kam pobegnil in iskal sprostitev v drugačnih rečeh.
Sem novinar in še vedno pišem literaturo. Če je ustvarim manj, kot menim, da bi je moral, nisem zadovoljen. Če se porodi manj idej od pričakovanega, sem ves nesrečen. Ni mi všeč, da mi je usoda naložila nekaj, česar nisem dokončal. Že vrsto let pacam skupaj knjigo novel, zelo preproste štorije o ljudeh in njihovih nenavadnih pripetljajih. Doslej sem napisal pet ali šest romanov in z nobenim nisem zadovoljen, s tem delom bi pa rad bil. Nimam navade pisati po urniku, da bi vsak dan sedel in ustvarjal. Ampak ko me zagrabi, med dolgo drži in takrat potrebujem svoj mir. Računalnik imam v kotičku v dnevni sobi, precej svoje literature pa sem napisal tudi v Bohinju. Na vrtu hiše na Bohinjski Beli imamo uto, v kateri se da fantastično delati. Je nekakšen kompromis med interierom in travnikom.
Na Bohinjsko Bistrico hodiva z ženo že dolga leta. Ona gre domov, jaz pa z njo. Zelo rad grem v Bohinj, prav uživam v tistem okolju. Tam se mi marsikaj dogaja, a nima nobene zveze z begom pred stvarnostjo. Človek ima pač svoj življenjski slog, vanj vlaga, išče vse mogoče načine bivanja in pribežališča. Bohinj pa zame ni ne pobeg ne pribežališče. Je samo sprememba načina življenja. Pohajam okrog, imam družbo, s katero se dobimo vsako soboto. Sploh je Gorenjska pokrajina, ki jo imava z ženo najraje. Vedno, ko se pojavi vprašanje, kam, je odgovor isti: na Gorenjsko. No, in seveda Kras, tja naju prav tako povleče. Sploh sem, tudi zaradi službe, v življenju veliko potoval. Zlasti blizu mi je Italija, ljubim vso italijansko pokrajino, še posebno pa s toploto, soncem in renesančno umetnostjo obdarjeno Toskano.
Strašno rad sem v družbi, s prijatelji, ki jih imam ogromno. Večinoma so vsi naravnani na tisto, kar je ljubo tudi meni. To so slikarji, likovniki, kiparji, med katerimi se počutim domače. Med njimi so literati, ki so izvrstni pisatelji in pesniki. Do neskončnosti se lahko pogovarjamo o njihovem delu in pravzaprav ne opazim, da se to mojega dela niti ne dotakne. Beseda pa lahko teče tudi o politiki, o drobnih rečeh ...
A človek ne more preživljati svojega časa samo v krogu ljudi, ki jih zanimajo iste stvari. Mora ga namenjati tudi rečem, ki so iz popolnoma drugega sveta. Tako imam sam na primer krog prijateljev, s katerimi se dobivamo vsak ponedeljek pri ljubljanskem Žabarju in so po poklicih daleč od mojega poklica in mojih interesov. Med njimi so tiskar, odvetnik, gradbenik, bil je duhovnik, pa je umrl ... Skratka, ljudje iz popolnoma tujega sveta, ki pa so izjemno zanimivi in na katerih mnenje, tudi kar zadeva moje profesionalno delo, veliko dam. Kako smo prišli skupaj, niti ne vem. Začeli smo se pogovarjati v gostilni, včasih je prisedel eden, drugič drugi in ugotovili smo, da »pašemo« drug k drugemu. Tako je že blizu dvajset let. Včasih smo šli skupaj obiskat kakšno vinsko klet ali kaj dobrega pojest. Sicer pa s kuhanjem nimam veselja, sam ne pripravim ničesar.
Čeprav še nisem vrgel ene same krogle za balinanje, redno zahajam na balinišče na Brdu. Tam se zbirajo domačini, preprosti ljudje, s katerimi se pogovarjamo o čemer koli, le o mojem poklicu ne.
Predvsem pa si ne morem misliti, da bi minil kakšen dan, ko v roke ne bi vzel knjige. Odvisen sem od pripovedovanega sveta. Ena od mnogih, ki jih vedno znova prebiram ali zgolj listam, je Babica Božene Nemcove. Ni mi je treba brati, le odprem jo in že mi prikliče vse tiste občutke, ki sem jih med vojno doživljal kot otrok, s hrbtom naslonjen na toplo peč, medtem ko so nad nami občasno hrumela letala. Ko sem v mladih letih spoznal dr. Jožeta Kastelica, ki je bil verjetno eden najbolj izobraženih Slovencev, me je prisilil, da sem bral in bral. Takrat sem si zaželel, da bi imel takšno bogato knjižnico, kot jo je imel on. In res, brez teh knjig, slik, umetniških del, ki me obdajajo, brez tega ne morem živeti. Leta in leta sem hodil od ateljeja do ateljeja in skupaj z umetniki spremljal njihov razvoj. Včasih sem si vzel kakšen košček. Ustvaril sem si svet, ki je drugačen. In to je tisto, kar me v življenju zanima: ustvarjanje novih svetov.
Zapisala Urša Izgoršek
Rojstni list: Rodil se je 24. februarja 1937 v Ljubljani.
Življenjska pot: Šolo je obiskoval v Šentjakobu. Za vedno se mu je vtisnilo v spomin nekaj let v Trnovem, kjer je v vaškem okolju pognal korenine. Odločitev za študij primerjalne književnosti je bila »zmota«, saj je bil zanj preveč racionalen. Sam je bil bolj odvisen od fantazije, zanimale so ga slike, italijansko renesančno slikarstvo, zato se je pozneje vpisal še na umetnostno zgodovino. Leta 1959 je začel delati na televiziji, jeseni 1960 so ga zaposlili in tam je ostal do upokojitve, vseh 42 let. Gledalcem so se je v spomin vtisnili številni prispevki, v katerih je kritično, poglobljeno in besedno zgoščeno komentiral (kulturno) dogajanje. Med njegovimi intervjuvanci so bili Eugene lonesco, Jean Paul Sartre in Ivo Andrič, pa še neskončna vrsta uglednih ustvarjalcev. Napisal je več romanov in bil dvakrat nominiran za Delovo nagrado kresnik z romanoma Gluhota in Ulice mojega predmestja. Za svoje televizijske komentarje je bil nominiran tudi za nagrado Prešernovega sklada, a kakor je dejal ob neki priložnosti, se ga nagrade izogibajo. Nekaj pa jih je vendarle prišlo v njegove roke. Lani mu je Društvo novinarjev Slovenije Consortium Veritatis/Bratstvo resnice podelilo nagrado za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva. Prejel je Župančičevo nagrado za literaturo, zlati ekran, nagrado Tomšičevega sklada, je trikratni dobitnik viktorja. Poleg umetnosti so bili njegova velika ljubezen hribi, ki so ga zastrupili že v otroških letih, predvsem prek knjig in ilustracij v pravljicah. Deset let se je aktivno ukvarjal z alpinizmom in s soplezalcem Ljubom Juvanom opravil nekaj prvenstvenih vzponov, med drugim sta preplezala steber Travnika, severno steno Jalovca, zahodno zajedo v triglavski severni steni. Plezal je tudi z Nadjo Fajdiga.
Družinske veziLeta 1966 sta z igralko Mileno Grm »registrirala« svojo zvezo, ki še vedno drži. Hčerka Lucija Grm je igralka, ki se še posebno rada posveča otrokom. Sin Jure je zaposlen v Mladinski knjigi. Jože Hudeček je štirikratni dedek.
Življenjski moto: Zmeraj navzdol in zmeraj veselo (po H. C. Andersenu).
